Jedro

Tožeča stranka konkretizirano ni navedla, kakšna škoda ji še lahko nastane oziroma kako lahko tožena stranka tožeči stranki s svojim ravnanjem še povzroči škodo. Ker konkretnih navedb ni bilo, ampak so te ostale na ravni posplošenih navajanj, je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da sta tožnici s stopnjo verjetnosti izkazali obstoj terjatve, zmotno pa je presodilo obstoj nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe. Zmotno je tolmačilo tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 257/97. Toženka na skupni nepremičnini izvaja posege, s katerimi uničuje nepremičnino in šikanira tožnici ter se jima posmehuje. Odpravljanje škode, zavarovanje nepremičnine ter popravljanje oziroma menjavanje polomljenih ključavnic na hiši, za tožnici pomeni neugodnost. Ena tožnica živi v domu starejših občanov, druga pa je na začasnem delu v Nemčiji. Toženki vandalski posegi v nepremičnino z ničemer ne koristijo in se z njimi izživlja nad tožnicama. Stališče prvostopenjskega sodišča, da se pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne upošteva pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje. Sodišče mora omejevalno razlagati pojme grozečega nasilja oziroma težko nadomestljive škode ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke. Takega tehtanja prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo, čeprav bi ga moralo. Neugodne posledice, ki nastanejo tožnicama brez začasne odredbe, imajo veliko večjo težo kot za toženko preprečitev nadaljnjih posegov v nepremičnino. Sodišče bi moralo kot pogoj za izdajo začasne odredbe presojati tudi vprašanje neznatnosti škode, ki bi z izdajo začasne odredbe nastala toženki. Zmotno je stališče sodišča, da tožnici s sklicevanjem na dopis z 18. 12. 2016 nista uspeli izkazati grozečega nasilja. Iz dopisa dovolj jasno izhaja grožnja, da nikomur, ki bi toženko srečal v nepremičnini, ne bo prijetno. Gre za jasno napoved nasilja za primer, da bi tožnici poskušali preprečiti posege toženke v nepremičnino.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe in zatrjevala, da toženko, ki je sicer solastnica obravnavane nepremičnine, vodi želja po uničevanju in šikaniranju tožnic. Navedla je, da je začasna odredba potrebna za zavarovanje nepremičnine, ker zaradi posega(1) toženke v nepremičnino lahko nepooblaščeno vstopajo tretje osebe, in za preprečitev nastanka škode na nepremičnini. Glede groženj v dopisu z 18. 12. 2015 pa je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve sile, ki bi jo toženka uporabila nad tožnicama in zaradi preprečitve nadaljnjih toženkinih posegov v nepremičnino.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlagana začasna odredba po svoji vsebini ureditvena začasna odredba. Sodna praksa je zavzela stališče, da je potreben pri izdaji takih začasnih odredb zelo restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja. V okviru z odločbo Ustavnega sodišča RS Up – 255/97 začrtanih mej obravnavanja take začasne odredbe je treba pogoje 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) obravnavati strožje.

7. Po določilu prvega odstavka 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže verjeten obstoj terjatve in verjeten obstoj ene izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnici izkazali verjeten obstoj terjatev, nista pa verjetno izkazali nevarnosti, da bo uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena niti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, niti da bi toženka zaradi izdaje začasne odredbe ne utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožnicama, če začasna odredba ne bi bila izdana.

8. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v predlogu začasne odredbe ne zatrjuje, da ji je oziroma ji bo nastala težko nadomestljiva škoda, ampak posplošeno zatrjuje škodo na nepremičnini, ki bo nastala zaradi posega toženke v nepremičnino. Tožeča stranka konkretizirano ni navedla kakšna škoda ji še lahko nastane oziroma kako lahko tožena stranka tožeči stranki s svojim ravnanjem še povzroči škodo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretno navedla, kakšna škoda naj bi ji nastala, če bi v nepremičnino vstopale tretje osebe. Posplošene so tudi navedbe tožeče stranke o grožnji, ki naj bi izhajala iz zapisa tožene stranke z 18. 12. 2015 (list. št. A 5). Tožeča stranka bi morala konkretizirano opredeliti, za kakšno grožnjo gre. Dopis, na katerega se sklicuje tožeča stranka in se nahaja v spisu na list. št. A5, je težje razumljiv. Groženj, s katerimi naj bi toženka tožnicama grozila, tožnici nista konkretizirali, niti ne gre za jasno napoved nasilja s stranki tožene stranke tožnicam, kot navaja pritožba.

9. Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno razumevanje odločbe Ustavnega sodišča RS Up 257/97, ker ni opravilo tehtanja med grozečim nasiljem oziroma težko nadomestljivo škodo in interesi nasprotne stranke. Tožeča stranka ni izkazala predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ oziroma v zvezi s predpostavkami ni navedla konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko naredilo primerjavo oziroma tehtanje. Ker konkretnih navedb ni bilo, ampak so te ostale na ravni posplošenih navajanj, je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kot pogoj za izdajo začasne odredbe upoštevati obstoj neznatne škode, česar ni storilo. Tožnici sta obstoj neznatne škode utemeljevali z navedbo, da toženka ne bo utrpela nobene škode ali neugodnih posledic s takojšnjo prepovedjo nadaljnjih posegov. Tožnici obstoja neznatne škode nista zatrjevali s konkretnimi navedbami. Prav tako nista podali konkretnih navedb o tem, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožeča stranka torej predpostavk neznatne škode oziroma škode ali hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe, ni konkretizirala. Zgolj navedba zakonskega testa za uspeh ni dovolj.

11. Glede na obrazloženo se pritožba izkaže za neutemeljeno. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeno razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Op. št. (1): Toženka je vdrla v pritlično stanovanje v nepremičnini, vlomila balkonska vrata, izpraznila pohištvo druge tožnice, izbila okno in na mesto nekdanjega okna vgradila zasilna vrata, nanje nalepila nalepko s svojim imenom in telefonsko številko, pred vrata je namestila kos pločevine in nanj namazala lepilo za miši, odstranila okenska krila drugega okna v spalnici in na okensko polico namazala lepilo za miši, na okenska okvirja pa nalepila nalepko s svojim imenom in telefonsko številko.