Jedro

Upad naročil za delo tožnika (na delovnem mestu ličar), s tem pa tudi odpovedni razlog, je nastal že pred dvema letoma. Odpoved je bila tožniku podana po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, kar je po poteku roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita odpoved pogodbe iz poslovnega razloga z dne 14. 2. 2012 (I. točka izreka); da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2012 in še traja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovanja pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od 30. 4. 2012 do ponovne zaposlitve ter ji za isti čas izplačati vse plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, od pripadajočih zneskov plač odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. izreka).

Tožena stranka zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da naj bi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že pred dvema letoma. Iz navedb tožene stranke, listinskih dokazov kakor tudi iz izpovedbe prič (zlasti A.A.) je razvidno, da je do upada dela na delovnem mestu ličar III pri toženi stranki res prvič prišlo pred dvema letoma, vendar pa takratno stanje upada naročil za dela na delovnem mestu ličar III ni ostalo nespremenjeno. Iz navedb in dokazil tožene stranke izhaja, da so se okoliščine opravljanja dela tožnika pri toženi stranki jeseni 2011 bistveno spremenile. Naslovno sodišče tega ni upoštevalo, ker je neutemeljeno štelo, da naj bi se zadnje dve leti ličarska dela pri toženi stranki ne opravljala več. Takšna ugotovitev je nepravilna in v nasprotju s podatki in listinami v spisu. Kot je razvidno iz izpovedbe priče A.A., listinskih dokazil o naročilih ličarskih del za čas od septembra 2011 do decembra 2011 in od januarja do aprila 2011, navedb tožene stranke in tudi navedb tožnika samega, so se ta dela nedvomno opravljala tudi še oktobra 2011 in kasneje, vendar se je obseg teh del v zadnji tretjini leta 2011 ponovno bistveno zmanjšal, dodatno pa v začetku leta 2012. Iz predloženih dokazil o obsegu naročil namreč izhaja, da je bil v zadnji tretjini dela 2011 (september – december 2011) obseg naročil za ličarska dela manjši za 31,43 % v primerjavi z drugo tretjino leta 2011, v povprečju pa se je v primerjavi s prvimi osmimi meseci v letu 2011 naročilo za ta dela zmanjšalo mesečno za 65 delovnih ur, v prvi tretjini leta 2012 pa se je v primerjavi s prvimi osmimi meseci v letu 2011 naročilo za ta dela zmanjšalo za 142,5 delovnih ur. Navedeno je predstavljalo utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za toženo stranko od oktobra 2011 dalje ekonomsko gledano zaposlitev tožnika ni bila več utemeljena in sprejemljiva, zlasti še upoštevaje, da se je obseg naročil še dodatno zmanjšal v prvi tretjini leta 2012. Novi dodatni upad obsega ličarskih del ob hkratnem upadu del vlivanja araldita oktobra 2011 je tako nedvomno predstavljal (nov) resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela tožeče stranke pri toženi stranki, ne glede na upad naročil izpred dveh let, saj ne gre za isti odpovedni razlog in tudi ne enake razmere poslovanja, v katerih je prišlo do nadaljnjega upada naročil. To pa pomeni, da je tožena stranka odpoved podala zakonito znotraj predpisanega šestmesečnega roka od nastanka poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je tožeča stranka bila s pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu ličar III, na katerem je nekaj časa dejansko tudi delala, vendar je že v tožbi navedla, da je zadnjih pet let delala pri toženi stranki kot livar araldita, pogodbe o zaposlitvi pa ji tožena stranka v tej smeri ni nikoli spremenila, čeprav je imela za to zakonsko podlago. Navedeno sta potrdila tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot tudi A.A., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja proizvodnje. Na to kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka že od septembra 2010 v lakirnici delala mesečno maksimalno tri dni, kar pomeni, da so že tedaj bili podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana tudi zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe o tem, da ima sodba nasprotujoče si zaključke glede izpovedi posameznih prič ali posameznih listin, so neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve ni mogoče ugotoviti. Tožena stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o tem pa v nadaljevanju sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ob vpogledu v vse dokazne listine ter zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke, vodje proizvodnje A.A. in tožnika ugotovilo naslednje dejansko stanje: -da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 11. 2004 dalje na delovnem mestu ličar III (A2); -da mu je tožena stranka dne 14. 2. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi posledic gospodarske in finančne krize, ker se je od oktobra 2011, v primerjavi s prvimi devetimi meseci leta 2011, zmanjšal obseg naročil na delovnem mestu ličar III (A4); -po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke se ličarska dela (za katera je imel tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) pri toženki ne opravljajo več zaradi zmanjšanega obsega dela pred približno dvema letoma, zaradi česar bi morali tožniku že tedaj odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (listovna št. 45 do 47); -po izpovedbi vodje proizvodnje A.A., se je količina dela v lakirnici pred dvema letoma tako zmanjšala, da je od takrat dalje tožnik pretežno delal v aralditnici, na delovnem mestu livar III in je dela na delovnem mestu ličar III, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, opravljal le dan ali dva v posameznem mesecu (listovna št. 47 in 48).

Glede na izpoved zakonitega zastopnika in priče je sodišče ugotovilo, da je upad naročil za delo tožnika (na delovnem mestu ličar III), s tem pa tudi odpovedni razlog, nastal že pred dvema letoma, to je v letu 2010 in ne šele v oktobru 2011, kot izhaja iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je odpovedni razlog nastal že v letu 2010, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podana 14. 2. 2012, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved podana po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, torej prepozno.

Po šestem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pri tem je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Glede na to opredelitev je za presojo pravočasnosti odpovedi treba izhajati iz dejstva seznanitve delodajalca s prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne potrebe lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera prenehajo šele z ukinitvijo določenega delovnega mesta oziroma s spremembo akta o sistemizaciji, ki določenega delovnega mesta oziroma nalog na tem delovnem mestu ne predvideva več, lahko pa že pred tem.

V obravnavanem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi prenehala potreba po delu na tožnikovem delovnem mestu ličar III (za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) šele oktobra 2011, ko bi se naj obseg naročil po ličarskih delih zmanjšal, v primerjavi s prvimi devetimi meseci leta 2011, temveč že v letu 2010, saj je direktor toženke sam izpovedal, da se je že pred dvema letoma obseg del zmanjšal za toliko, da bi se moralo tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi, vendar so mu našli druga dela, ki jih je znal in zmogel opravljati, to so bila pretežno dela v livarni araldita na delovnem mestu livar III. Potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi so torej prenehale že v letu 2010, kar pomeni, da je pred odpovedjo potekel šestmesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi po šestem odstavku 88. člena ZDR. Odpoved je bila prepozna in je zato nezakonita, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zadnji dve leti ličarska dela pri toženi stranki ne opravljajo več, in da je to v nasprotju s podatki in listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno upoštevajoč izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A., njuni izpovedbi sta pa bili skladni z izpovedbo tožnika, zato pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu ličar III že v letu 2010 (ko se je obseg dela v lakirnici tako močno zmanjšal), da je tožnik od takrat dalje večji del dela opravljal dalje v aralditnici na delovnem mestu livar III in je dela na delovnem mestu ličar III opravljal le še dan ali dva v posameznem mesecu.

Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso bili podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.