Jedro

Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 150787/2015 z dne 4.12.2015 ostane v veljavi tudi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev upnika ter v delu glede izvršilnih stroškov. Sodišče je nadalje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.661,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2013 dalje, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh od prejema sodbe plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 605,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - pravdni stranki sta dne 25.4.2008 sklenili Pogodbo o dobavi, namestitvi in vzdrževanju telefonskega sistema na CISCO platformi št. 01/08/LJ/IP PBX (v nadaljevanju Cisco pogodba), s katero je tožeča stranka toženi stranki prodala opremo po odkupnem modelu z dobo odplačevanja pet let, - tožeča stranka je za toženo stranko opravljala tudi vzdrževalna dela, glede stroškov vzdrževanja pa je med strankama potekal pravdni postopek pod opr. št. XIV Pg 873/2014, v katerem je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki izvrševali pogodbeno razmerje glede vzdrževanja opreme tudi še v naprej po preteku pogodbenega enoletnega roka, in sicer s konkludentnimi dejanji, -dne 15.5.2013 je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo na podlagi odpovedi s strani tožene stranke, in sicer na podlagi njene vloge z dne 17.4.2013, - tožena stranka je po odpovedi pogodbe tožeči stranki predlagala, da naj slednja od nje odkupi rabljeno telefonsko centralo, ki je bila predmet Cisco pogodbe.

6. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je prišlo do ustnega dogovora o reodkupu opreme, potem ko je tožena stranka odpovedala Cisco pogodbo.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da med strankama ustni dogovor o reodkupu opreme ni bil sklenjen. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič in elektronske dokumentacije. Ugotovilo je, da med skrbnikom, ki je bil najprej skrbnik opreme tožene stranke pri tožeči stranki (J. J.) ter med njegovim naslednikom (M. Z.) in predstavnikom tožene stranke (S. M.) ali drugo pooblačšeno osebo pri toženi stranki (T. L.), ni prišlo do sklenitve ustnega dogovora o reodkupu opreme nazaj. Tožena stranka se je sklicevala na to, da je bila prepričana, da je do dogovora prišlo, ker tožeča stranka po odpovedi pogodbe ni več pošiljala računov, tožeča stranka pa naj bi poslovala na način sklepanja ustnih dogovor in konkludentnih ravnanj, čemur sodišče pri svoji odločitvi ni sledilo in je tovrstne navedbe glede na okoliščine primera spoznalo za neutemeljene. Zgolj izjava skrbnika opreme tožeče stranke toženi stranki, »da ne bodo več fakturirali računov in da bodo opremo po potrebi pobrali«, ne predstavlja bistvenih sestavin za sklenitev pogodbe, kot jo navaja tožena stranka. Skladno z določbami 12.člena Cisco pogodbe je tožena stranka zaradi predčasne prekinitve morala plačati preostanek odkupnine za opremo, enak znesek pa je tožena stranka podredno, v primeru ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke, uveljavljala v pobot. Pobot terjatve, ki naj bi nastala na podlagi ustno sklenjene prodajne pogodbe za reodkup opreme, je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je na podlagi ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov ugotovilo, da ustna pogodba ni bila sklenjena.

8. Tožena stranka v pritožbi kot bistveno navaja napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da do sklenitve ustne pogodbe ni prišlo, in posledično napačno uporabo materialnega prava. Po njenem mnenju sama vsebina elektronske korespondence ni ključna za odločitev, njena dokazna vrednost je pri sklepanju ustnega dogovora majhna, predvsem pa ne more ovreči trditev tožene stranke o doseženem ustnem dogovoru. Pritožbeno sodišče zavrača navedeni pritožbeni očitek kot neutemeljen, saj je sodišče v dokazni oceni glede obstoja ustnega dogovora dalo težo predvsem izpovedbi prič, elektronski korespondenci pa zgolj v delu, iz katerega je razvidno, da je tožena stranka od tožeče stranke še vedno pričakovala odgovor glede predloga o reodkupu opreme nazaj. Sodišče je sodbo tako oprlo na skladno in prepričljivo izpovedbo prič, obeh skrbnikov, ki sta v predmetnem obdobju bila skrbnika opreme za toženo stranko, z njo komunicirala in urejala zadeve. Obe priči sta jasno in prepričljivo zanikali obstoj ustnega dogovora. Prav tako priči tožene stranke, ki je bila zaposlena pri toženi stranki in je glede opreme komunicirala s skrbniki tožeče stranke, ni bilo znano, da bi bil konkreten dogovor sklenjen. Sklenitev konkretnega dogovora je zatrjeval le zakoniti zastopnik tožene stranke S. M., katerega izpovedbo pa je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprepričljivo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj ni jasno izpovedal, s kom in kdaj naj bi sklenil takšen ustni dogovor, ampak je izpovedal le, da so se pogovarjali nekajkrat po telefonu, kjer mu je bilo obljubljeno, da se računov ne bo več fakturiralo.

9. Pritožnik nadalje meni, da sodišče ni ovrednotilo trditve tožene stranke, da slednja oz. njen zastopnik S. M. ni prejel sporočila skrbnika opreme tožeče stranke M. Z. z dne 18.7.2013, ko naj bi Z. sporočil, da se ustni dogovor ne bo sklenil, ter ni pojasnilo, zakaj naj bi bil S. M. neprepričljiv v svojih izpovedbah, kot tudi naj ne bi upoštevalo njegove izpovedbe, da mu je »J. obljubil, da računov ne bodo več fakturirali in da se je to zgodilo«. Prav tako po mnenju tožene stranke dejstvo, da dve leti po prenehanju Cisco pogodbe tožeča stranka toženi ni poslala več nobenega računa ali poziva oziroma druge zahteve za plačilo, dokazuje, da je bil ustni dogovor med strankama sklenjen. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče v obrazložitvi obsežno pojasnilo, da glede na ravnanje tožeče stranke po odpovedi pisne pogodbe, tožena stranka ni imela nobene podlage za to, da bi lahko utemeljeno sklepala, da se tožeča stranka z njenim predlogom strinja, in sicer tudi v kolikor tožena stranka ne bi bila seznanjena s pisnim negativnim odgovorom tožeče stranke z dne 18.7.2013. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da že na podlagi vseh drugih dejanj oz. pasivnosti tožeče stranke, tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za zaključek, da tožeča stranka njen predlog sprejema, zato za odločitev v zadevi sploh ni pomembno ali je elektronsko sporočilo z dne 18.7.2013 tožena stranka prejela ali ne. Sodišče je dejstvo ne-obstoja utemeljenih razlogov za sklenitev ustne pogodbe tako ugotovilo že na podlagi ostalih dokazov, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj iz ravnanja tožeče stranke glede na vse okoliščine ni mogoče sklepati, da je prišlo do zatrjevanega ustnega dogovora. Pritožnik tudi nima prav, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjav S. M. ter naj ne bi obrazložilo, zakaj je bil neprepričljiv v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da ni verjetno, da je prišlo do dogovora med M. in J., ker takrat J. ni bil več skrbnik opreme pri toženi stranki in z zadevo ni imel več stika, M. pa je bil neprepričljiv v izpovedbi, ker je znal povedati le o tem, da je imel z J. dva ali tri telefonske pogovore, kaj pa se je ob posameznem telefonskem pogovoru dogovoril, npr. kaj glede vrednosti odkupnine, pa ni znal povedati. Prav tako se sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe izrecno izjasni tudi do izpovedbe J. »da računov ne bodo več fakturirali in da bodo po potrebi opremo pobrali«, in sicer, da slednja izjava ne predstavlja zatrjevanega sklenjenega dogovora, sploh pa ne vsebuje bistvenih sestavin pogodbe, torej o predmetu pogodbe in o ceni. Neutemljene so zato tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da pasivnost glede pošiljanje računa ali poziva oz. druge zahteve za plačilo tožeče stranke pomeni sklenitev pogodbe.

10. Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

11. Pritožnica navaja, da sta bili pravdni stranki v stalni poslovni povezavi in je zato za odločitev v zadevi relevantna tudi določba tretjega odstavka 30. člena OZ. Slednja določa, da ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, se šteje, da je naslovnik sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj glede reodkupa opreme s strani tožeče stranke pravdni stranki nista bili v stalni poslovni povezavi. Do realizacije tovrstnega pravnega posla je med strankama prišlo le enkrat, ob sklenitvi Cisco pogodbe, ko je tožeča stranka toženi prodala z modelom odkupne dobe 5 let opremo in ne tožena stranka tožeči stranki. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi kdaj koli prej tožeči stranki prodala opremo, ki je bila predmet Cisco pogodbe. Zato glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da glede pravnega posla nakupa opreme pravdni stranki nista bili v stalni poslovni povezavi. Zato tudi uporaba navedene določbe OZ ne pride v poštev.

12. Po pritožničinem mnenju sodišče ni pravilno uporabilo četrtega odstavka 51. člena OZ, glede na obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je bila med strankama dogovorjena pisna oblika pogodbe in da morajo biti vse spremembe, vezane na pogodbo, v skladu s tretjim odstavkom 12. člena Cisco pogodbe pisne. Pri sklepanju pravnih poslov so namreč veljavni tudi poznejši ustni dogovori med strankama, s katerim se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu stranke. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj povratni odkup opreme ni dogovor, ki bi zmanjševal ali olajševal obveznosti ene ali druge stranke, sodišče pa sploh ni ugotovilo obstoja ustnega dogovora ter mu morebiti nato odreklo veljavnosti zaradi pomankljivosti v obličnosti. Višje sodišče na tem mestu pojasnjuje, da bi se sicer oblična Cisco pogodba lahko kasneje spreminjala tudi z neobličnimi dogovori, vendar v konkretnem primeru obstoj kakršnega koli dogovora sploh ni bil ugotovljen, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko za odločitev v zadevi ni uporabilo četrtega odstavka 51. člena OZ. Slednja določba bi v predmetni zadevi prišla v poštev šele, če bi sodišče ugotovilo obstoj sklenjenega neobličnega dogovora, ta pa bi hkrati moral zmanjševati ali olajševati obveznosti ene ali druge stranke.

13. Pritožba tudi očita, da sodišče ni pravilno ovrednotilo dejstva, da se je ravno tožeča stranka v drugem sporu glede vzdrževanja iste opreme CISCO sklicevala na ustni dogovor o podaljšanju pogodbe o vzdrževanju in je sodišče v sodbi opr. št. XIV Pg 873/2014 ustni dogovor na podlagi konkludentnih ravnanj štelo za sklenjen. Če to velja glede iste opreme in istega pogodbenega razmerja za eno vprašanje, mora veljati tudi za drugo, drugače bi bilo to v nasprotju z načelom de simibilis idem est iudicandum. Pritožbeno sodišče zavrača navedeni pritožbeni očitek kot neutemeljen, saj v sporu v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014 ni šlo za isto dejansko in pravno podlago, na podlagi katere bi sodišče imelo obveznost tudi v predmetnem postopku odločiti enako. Drži ustavno pravno načelo enakega varstva pravic (14. člen in 22. člen Ustave) v slovenskem pravnem redu, ki med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako, vendar je v predmetni zadevi dejansko stanje drugačno. Sodišče prve stopnje pa je tudi jasno obrazložilo, da je bil glede na izpovedbo prič način pisnega poslovanja oz. sklepanje pogodb v pisni obliki modus operandi tožeče stranke, in le izjemoma se je pravni posel sklenil s konkludentnimi ravnanji, kot je to ugotovilo sodišče v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014. Višje sodišče pri tem še dodaja, da je sodišče prve stopnje jasno ter materialnopravno pravilno obrazložilo, zakaj ravnanj tožeče stranke v konkretnem primeru ni bilo mogoče šteti kot konkludentno ravnanje za sprejem danega predloga s strani tožene stranke, kot je to sicer pojasnilo zgoraj tudi že pritožbeno sodišče. 14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške,