Jedro

Za povrnitev škode zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, veljajo pravila odškodninskega prava. Pasivno legitimirana je zato Republika Slovenija.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke zoper sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.

1. Pritožbo prvotožene stranke zoper sklep o stroških (4. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožba prvotožene stranke in Državnega pravobranilca Republike Slovenije zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks (5. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže. 3. Pritožbi Državnega pravobranilca Republike Slovenije proti sklepu o napotitvi na pravdo (2. točka izreka sodbe in sklepa) se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in tožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, zavrže.

Obrazložitev

Ad.I Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in na podlagi 1. odstavka 62. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugotovilo, da je prvotožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja in prvotoženi stranki naložilo, da brez nepotrebnega odlašanja odloči o nepravdni zadevi.

Prvotožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, podredno pa, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je navedena nepravdna zadeva zahtevna in težka. Delo sodnikov je potekalo kontinuirano. K dolgotrajnosti postopka je pripomogel tožnik.

Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja, da gre za zadevo iz leta 1993. V sedmih letih je bilo razpisanih le 6 narokov. Sodnica, ki je na zadevi delala, ustreznih procesnih dejanj ni izvedla. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Podatki predloženih spisov potrjujejo ugotovitev, da obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, obsega čas od vložitve predloga v navedeni nepravdni zadevi, to je od 28.12.1993 do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je do 27.2.2004, torej skupno 10 let in 2 meseca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšne dolžine časovnega obdobja reševanja nepravdne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in nadaljnji), ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Poleg tega ZNP načelo hitrosti postopka izrecno določa še z določbo 5. člena, 18. člena, 2. in 3. odstavka 26. člena ter 27. člena ZNP.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, v katerem navaja, da ne more pritrditi prvotoženi stranki in zastopniku javnega interesa, da je dolgotrajnost postopka pripisati tožnikovemu ravnanju zaradi nepopolnega, pozneje večkrat dopolnjenega in delno umaknjenega predloga ter velikega števila pripravljalnih vlog ter istočasnega vodenja upravnega postopka za denacionalizacijo, sproženega pri Upravni enoti L., Izpostava M.-P. Z določbami ZNP je opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 96/99 in nadaljnji) v nepravdnem postopku (37. člen). S tem je bila prvotoženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem zlorab procesnih pravic udeležencev. Glede na čas in vsebino posameznih procesnih dejanj nepravdnega sodišča in posameznih dejanj udeležencev je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da navedeni nepravdni postopek ni ves čas potekal tekoče. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na odgovor prvotožene stranke na tožbo z dne 23.1.2002 in njeno poročilo o poteku postopka z dne 4.12.2003. Iz obeh je razviden daljši zastoj v postopku med 13.6.1997, ko je bil izdan delni sklep in 30.3.2001, ko je bil razpisan prvi naslednji narok. V vmesnem časovnem obdobju je bil dne 18.3.1999 izdan le sklep o postavitvi izvedenca, do ponovnega daljšega zastoja v postopku pa je prišlo spet v letu 2003, ko je bil narok opravljen 17.1.2003, nato pa je bil dne 5.2.2003 izdan sklep o postavitvi izvedenca in 4.12.2003 poslan poziv izvedencu, da prevzame spis v delo. Pravilno sodišče prve stopnje zavrača ugovor prvotožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem sam povzročil zastoj, ker je predlagal, da se za 17.6.1999 razpisani narok prekliče. Kot razlog preklica je tožnik navajal dejstvo, da je v intenzivnem izvensodnem poravnavanju s podjetjem T. Temu sledi odredba, da se spis odloži v koledar za 3 mesece. Iz tožnikove nadzorstvene pritožbe z dne 19.5.2000, urgence z dne 4.12.2000 ter ponovne urgence z dne 9.2.2001 pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da ni podlage za očitek nezadostne aktivnosti tožeče stranke za odpravo zastoja. Navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča nudi zadostno podlago za presojo, da je prvotožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje na tej podlagi sprejelo, je skladna z določbo 1. odstavka 62. člena ZUS.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ad.II/1 Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati stroške upravnega spora v višini 134.640 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do dneva plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi 1. odstavka 23. člena ZUS, z obrazložitvijo, da je odločilo v sporu polne jurisdikcije, zato veljajo določbe o stroških kot to določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP).

Prvotožena stranka izpodbija navedeni sklep z obrazložitvijo, da odločitev o stroških ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije. Zato je tudi glede stroškov uporabilo določbe 1. odstavka 23. člena ZUS, to je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti stroške nasprotni stranki, sodišče pa pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva tiste stroške, ki so bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). V izpodbijanem sklepu je sodišče podrobno obrazložilo, kateri stroški so bili potrebni in ovrednotilo posamezne stroške v skladu z odvetniško tarifo. Višini samih stroškov prvotožena stranka niti ne oporeka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. in 68. člena ZUS pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ad.II/2 Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnika na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper tak sklep se pritožujeta prvotožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije. Navajata, da ni bilo pogojev za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na pritožbo tožnik opozarja, da zoper sklep o oprostitvi ni pritožbe.

Pritožbi nista dovoljeni.

Po izrecni določbi 5. odstavka 169. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke za oprostitev plačila stroškov ni pritožbe. To pomeni, da sta obe pritožbi nedovoljeni. Glede na določbe 1. odstavka 343. člena ZPP, 366. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS bi moralo takšno pritožbo kot nedovoljeno zavrniti sodišče prve stopnje. Ker ni tako odločilo, je pritožbo na podlagi določbe 352. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo pritožbeno sodišče. Ad.II/3 Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje s preostalim delom zahtevka tožnika (za plačilo odškodnine v znesku 730.000 SIT) napotilo na pravdo, sklicujoč se pri tem na določbo 1. odstavka 62. člena ZUS in na načelo ekonomičnosti postopka.

Proti sklepu se pritožuje Državni pravobranilec Republike Slovenije. Navaja, da je tožnik zahteval odškodnino v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ne pa odškodnino, nastalo s kršitvijo ustavne pravice do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Zato bi moralo prvostopno sodišče zahtevek tožnika zavrniti, ne pa napotiti na pravdo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena, vendar v spodaj navedenem obsegu in iz naslednjih razlogov: Tožnik je zahteval sodno varstvo na podlagi določbe 62. člena ZUS. Ko gre za varstvo in odločitve na podlagi 62. člena ZUS, torej za varstvo ustavne pravice in je kršitev ugotovljena, napotitev na pravdo iz razlogov ekonomičnosti niti ni mogoča. Zato se ni mogoče strinjati ne z odločitvijo, ne z utemeljitvijo, ki jo navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Toda tožnik je zahteval povrnitev škode, pri čemer pa je glede tega dela tožbenega zahtevka v postopku kot tožena stranka sodelovalo Okrajno sodišče v Ljubljani. Takšno toženo stranko je tožnik opredelil v tožbi. Po presoji pritožbenega sodišča za tovrstni tožbeni zahtevek Okrajno sodišče v Ljubljani ni pasivno legitimirano.

Specialne zakonodaje, ki bi podrobneje urejala kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (brez nepotrebnega odlašanja) ni, vendar besedilo 26. člena Ustave RS daje dovolj podlage za razlago, da gre tudi tu za posebno vrsto objektivne odgovornosti in to odgovornosti države. V 1. odstavku tega člena je določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa (organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil), s svojim proti ravnanjem stori oseba ali organ (sodnik, sodišče, ki tako službo ali dejavnost opravlja). To pa pomeni, da veljajo splošna pravila odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/1 in naslednji - OZ).

Po določbi 1. odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravno le fizična oseba, pri kateri je delavec takrat, ko je bila škoda povzročena. Nosilec sodne oblasti je sodnik, ta pa je v delovnem razmerju z Republiko Slovenijo. Pasivno legitimirana za tako škodo je zato lahko le Republika Slovenija in zoper njo bi moral biti uperjen tožbeni zahtevek. Določbe 62. člena ZUS ne morejo biti podlaga za presojo, da je prvotožena stranka v tem upravnem sporu pasivno legitimirana kot subjekt odškodninske odgovornosti. Tudi sicer ZUS Republiko Slovenijo ne določa kot stranko, ureditev je prvenstveno taka, da je tožena stranka upravni organ. Republika Slovenija pa v konkretnem sporu ni bila niti tožena stranka in se niti ni udeleževala postopka v upravnem sporu kot stranka z interesom.

Navedeno pa posledično pomeni, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu. Podana je bistvena kršitev določbe postopka v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 75. člena ZUS. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi navedene določbe ZUS s sklepom razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o napotitvi na pravdo in tožbo v tem delu zavrglo.