Jedro

V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

**_Izpodbijana odločba_**

1. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je na podlagi tretje alineje 43. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju: ZZZiv) ter četrtega odstavka 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju: ZVMS) zaradi ponavljanja kršitev določb ZZZiv, poslabšanja vremenskih razmer ter nizke temperature dne 13. 12. 2019 z ustno odločbo na zapisnik odredila, da se tožniku kot skrbniku trajno odvzame kopitarje, ki se nahajajo v ograjenem pašniku v bližini vasi ..., da se jih preda in odproda Društvu za zaščito konj A. (v nadaljevanju: Društvo A., prva stranka z interesom v tem upravnem sporu), da bo prevoznik konje odpeljal na posest Društva A., da bo prisotni veterinar vse odlovljene kopitarje na destinaciji pregledal in inšpekciji dostavil poročilo o pregledih ter da se dovoli kastracija odlovljenega žrebca in osla.

2. Prvostopenjski organ je nato izdal pisno odločbo, št. U06171-538/2019/34 z dne 20. 12. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je v 1. točki izreka tožniku kot skrbniku trajno odvzel štirinajst tam opredeljenih kopitarjev, in sicer trinajst konjev, od katerih jih je bilo enajst v lasti Ekološkega, konjeniškega in umetniškega društva B. (druga stranka z interesom v tem upravnem sporu), eden v lasti C. C. (tretja stranka z interesom v tem upravnem sporu) in eden v lasti D. D. (četrtka stranka z interesom v tem upravnem sporu), ter osla, ki je bil v lasti E. E. (peta stranka z interesom v tem upravnem sporu). Odločil je še, da se te kopitarje, ki se nahajajo v ograjenem pašniku v bližini vasi ..., preda Društvu A., ki po poravnani kupnini postane njihov lastnik. V 2. točki izreka je nato prvostopenjski organ določil prevoznika za prevoz konj in osla. Iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je rok za izvršitev 1. in 2. točke izreka odločbe takoj po izdani ustni odločbi na zapisnik z dne 13. 12. 2019. V 4. točki izreka je prvostopenjski organ odredil, da klinični pregled vseh odvzetih kopitarjev na destinaciji opravi veterinar F. F. V 5. točki izreka je za žrebca po imenu G. in osla po imenu H. odredil kastracijo. V 6. točki izreka je odločil, da vsi stroški, nastali v zvezi z odrejenimi ukrepi, bremenijo tožnika in da bo o njih v inšpekcijskem postopku izdan poseben sklep. Iz 7. točke izreka pa še izhaja, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je po dne 18. 11. 2019 in 21. 11. 2019 opravljenih inšpekcijskih pregledih že dne 21. 11. 2019 izdal ustno odločbo na zapisnik, s katero je tožniku odredil, da mora takoj poskrbeti, da bodo živali v pašniku imele na voljo dovolj suhe krme in dovolj vode za napajanje, da mora postaviti ustrezen nadstrešek s suhim ležiščem s steljo, do katerega bodo imele vse pašne živali stalen dostop, da mora poskrbeti za ustrezno veterinarsko oskrbo vseh živali ter da mora poskrbeti za ustrezno označitev oziroma vstavitev transponderjev še neoznačenim kopitarjem na obravnavani lokaciji. Ta odločba je bila prisotnemu tožniku izdana na mestu samem, njen pisni odpravek z dne 25. 12. 2019 pa mu je bil poslan v zakonskem 8-dnevnem roku in vročen dne 4. 12. 2019. 4. Dne 4. 12. 2019 je bila opravljena kontrola izpolnitve odrejenega. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik živali znova namestil na od poti oddaljen pašnik, ki je bil omejen z mrežo za drobnico in bodečo žico. Kopalna kad ob vstopu v pašnik je bila popolnoma suha. Nikjer na pašniku ni bilo vidnih ostankov suhe krme, kopitarji pa so brskali po močno degradiranem pašniku, tako da so imeli vsi smrčke umazane od zemljine, saj pašnik ponekod ni imel niti travne ruše. Ustreznega zavetja za konje s suhim ležiščem tožnik v ogradi ni postavil. Dne 5. 12. 2019 je bila opravljena ponovna kontrola pogojev reje in ugotovljeno, da so konji preseljeni na novo lokacijo. Kad za napajanje je bila tudi ob tem pregledu popolnoma suha, ostankov suhe krme na izpraznjenem pašniku ni bilo. Tudi na novi lokaciji kopitarji niso imeli na voljo vode za napajanje in ne suhe krme, razpoložljiva paša je bila zanemarljiva, živali pa niso imele zavetja s suhim ležiščem. Veterinarki sta opazili žrebe, ki je sesalo pri kobili, ki je bila le nekoliko večja od njega, ter ugotovili, da tožnik preobremenjuje živali s tem, da pripušča premlade kobile.

5. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da se je po presoji vseh dejstev in okoliščin odločil, da na podlagi 43. člena ZZZiv tožniku kopitarje trajno odvzame ter odproda. Začasni odvzem v obravnavanem primeru ni bil izvedljiv, saj oskrba živali na domu lastnikov ni bila mogoča. Odločitev, da se živali odprodajo, namesto da se usmrtijo, je bila sprejeta ob upoštevanju načela varovanja pravic stranke ter javnih koristi, saj bi bili stroški evtanazije višji kot znesek, za katerega se konji prodajo (10 EUR za kopitarja). Odločitev za prodajo, ne pa evtanazijo, je prvostopenjski organ sprejel zaradi pripravljenosti Društva A., da kljub slabemu rejnemu stanju in neprimernosti živali za prehrano te ohrani pri življenju. Ukrepanje je bilo nujno in le ob nizki kupnini je omenjeno društvo zmoglo prevzeti takojšnjo oskrbo živali in jih ohraniti pri življenju.

6. Kot obrazloži prvostopenjski organ, je bila ustna odločba na zapisnik izdana skladno s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS. Nujna potreba po odvrnitvi nevarnosti za zdravje živali je bila izkazana s tem, da se je nevarnost za zdravje živali zaradi pomanjkanja hrane, vode, zavetja, nizkih temperatur in slabšanja vremenskih razmer, to je nižanja temperatur v zimskem času, dežja in eventualno snega, progresivno povečevala. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil odlov kopitarjev 13. 12. 2019 težaven tudi zaradi vremenskih razmer: nepojenjajočega dežja in mraza, zunanja temperatura je bila 1- C. Konji so bili premočeni. Prvostopenjski organ poudarja, da je za živali, ki prezimujejo na pašniku, na osnovi znanstvenih spoznanj in ustaljenih izkušenj pomembno, da so pred zimo v dobri kondiciji, saj se v zelo mrzlih zimskih dneh potrebe po energiji lahko povečajo tudi do 20 %. Zato morajo živali v takih dneh imeti vedno na razpolago dovolj krme in ustrezno zavetje, ki omogoči, da so čiste in suhe, saj lahko blato in gnoj močno zmanjšata izolativno sposobnost njihove dlake. Konji morajo biti dnevno preskrbljeni z minimalno 1,5 do 4 kg suhe krme na 100 kg teže konja ter z 2 do 4 l vode na kilogram zaužite suhe krme glede na vremenske razmere.

7. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasnjuje, da je veterinar F. F. že na lokaciji odlova potrdil, da živali niso v ustrezni telesni kondiciji, da bi bile pripravljene na zimovanje na prostem. Na posestvu Društva A. je dne 14. 12. 2019 opravil veterinarski pregled živali in dne 20. 12. 2019 posredoval poročilo. Iz njega prvostopenjski organ povzema, da je čreda konjev v zelo slabem stanju, kar je posledica dolgotrajnega pomanjkanja hrane in osnovne nege živali. Kopita večine konjev so v slabem stanju in potrebna korekcije. Gre za čredo, sestavljeno iz žrebca, kobil in njihovih žrebet iz več let, ki bi morali biti v zelo dobrem rejnem stanju, saj morajo kobile producirati zadostne količine mleka za svoja žrebeta, ki pa zaradi pomanjkanja ne dobijo dovolj hranil in so močno nazadovala v telesnem razvoju. Da gre za dalj časa trajajoč proces, je vidno po letošnjih žrebetih ter potomcih iz prejšnjih let. Vse živali so za svojo starost presuhe in zaostale v rasti ter se niso razvijale v skladu s svojimi genotipskimi predispozicijami. Po kvaliteti dlake in kože je bilo očitno, da živalim primanjkuje hranil in vitaminov, slaba dlaka in koža pa sta velikokrat tudi pokazatelj močne infestacije s črevesnimi paraziti. Po mnenju veterinarja je bil odvzem živali nujen za zagotovitev njihovih osnovnih življenjskih potreb.

8. Ob upoštevanju izvida Inštituta za patologijo, divjad, ribe in čebele z dne 17. 12. 2019 je toženka še ugotovila, da tožnik ni poskrbel za oskrbo bolnega žrebeta, vsled česar je žrebe poginilo. Poleg tega je tožnik v nasprotju s 15. členom ZZZiv zavestno preobremenjeval živali s tem, da je žrebcu dopuščal, da je oplodil premlade žrebice.

**_Odločba drugostopenjskega upravnega organa_**

9. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ je z odločbo, št. 0617-3/2020/2 z dne 31. 3. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo pritožbi, ki ju je zoper izpodbijano odločbo vložil tožnik osebno in po odvetnici, ter tudi pritožbo tretje stranke z interesom. Zavrnilo je tudi zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka.

10. V obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na definicijo skrbnika živali iz 5. člena ZZZiv ter izpostavlja njegove obveznosti iz 7., 8., 15. in 18. člena ZZZiv. Opiše postopek izdaje ustne odločbe z dne 21. 11. 2019 in njeno vsebino ter poudari, da je bil tožniku vročen izvod zapisnika z dne 21. 11. 2019, rok za izvršitev ključnih točk te odločbe - to je zagotovitev ustrezne krme in pitne vode za kopitarje, pa je bil takoj po vročitvi.

11. Tudi drugostopenjski organ povzame inšpekcijske ugotovitve v zapisnikih z dne 4. 12. 2019 in 5. 12. 2019 ter še z dne 9. 12. 2019, ko inšpektorici kopitarjev na pašnikih nista našli, čeprav sta pregledali površino pašnika, velikega približno 1,5 ha. Drugostopenjski organ povzame tudi uradni zaznamek z dne 4. 12. 2019 o izjavi vaščana, ki je med drugim povedal, da tožnik konjev ne krmi redno in da jim primanjkuje tudi vode, da se mu živali smilijo, zato jim včasih nesejo nekaj hrane. V nadaljevanju omeni še uradna zaznamka v upravnem spisu z dne 11. 12. 2019 in 12. 12. 2019, prijavo na Policijsko upravno Nova Gorica zaradi poginulega žrebeta ter povzame inšpekcijski zapisnik z dne 13. 12. 2019 in poročilo veterinarja z dne 20. 12. 2019. 12. Ob sklicevanju na pravice in dolžnosti pristojnega inšpektorja iz 43. člena ZZZiv ter na določbe 22. točke 5. člena ZZZiv o skrbniku živali in njegovih obveznostih po prvi alineji prvega odstavka 7. člena ZZZiv ter tretjem odstavku 7. člena v zvezi s prvo alinejo 4. člena ZZZiv drugostopenjski organ zaključi, da je bil tožnik skrbnik obravnavanih živali in da so njegovi izgovori na lastništvo živali nerelevantni. Ugotavlja, da tožnik za živali ni ustrezno skrbel, kar nenazadnje kaže tudi dejstvo, da odločbe z dne 25. 11. 2019, v kateri so jasno navedene njegove kršitve in posledični ukrepi, ni izpodbijal. Tudi iz kasnejših zapisnikov pa je razvidno, da navodilom inšpektoric ni sledil. Po stališču drugostopenjskega organa je za odločitev v zadevi ključno, da je postopek od izdaje ustne odločbe na zapisnik z dne 21. 11. 2019 pa do izdaje izpodbijane odločbe potekal skladno z zakonom.

13. Drugostopenjski organ zavrača tožnikove očitke o nezakonitosti inšpekcijskih ogledov v decembru 2019 ter se pri tem opre na določbe 3. in 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN), 3., 144. in tretjega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter tretjega odstavka 92. člena ZVMS. Po presoji drugostopenjskega organa sta inšpektorici po ogledih, opravljenih od dne 4. 12. 2019 do 13. 12. 2019, lahko brez dvoma zaključili, da gre za razmere, ki ogrožajo zdravje živali, saj tem kljub predhodno naloženim ukrepom niso bile zagotovljene minimalne osnovne potrebe. Popolnoma pravilno sta presodili nujnost ukrepa trajnega odvzema zadevnih kopitarjev, pri tem pa ravnali skladno z zakonodajo, ki ureja izrek takšnih ukrepov. Zato po presoji drugostopenjskega organa tudi tožnikove navedbe o kršitvi načela zaslišanja stranke niso utemeljene.

14. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da je iz ugotovitev pregledov, ki so se vršili približno dva tedna po izdaji ustne odločbe na zapisnik, razvidno, da tožnik za osnovne potrebe obravnavanih živali še vedno ni poskrbel. Dokazilo o čipiranju štirih kopitarjev z dne 30. 11. 2019 ne izkazuje zagotavljanja osnovnih potreb vsem štirinajstim kopitarjem. Navedb, da je pri upravni enoti že vlagal vloge za gradnjo zavetja, tožnik ni dokazal. Zaradi njegovih selitev kopitarjev iz enega degradiranega pašnika na drugega tudi drugostopenjski organ dvomi v resničnost njegovih namer v zvezi s postavitvijo zavetja za živali.

15. Drugostopenjski organ zavrne tožnikove pritožbene očitke, da je iz veterinarskega poročila razvidno, da niso bile vse živali v slabem rejnem stanju. Izpostavlja, da živali zaradi tožnikove neprimerne osnovne oskrbe niso bile fizično pripravljene na zimo. Obveznosti zagotoviti ustrezno krmo in vodo, se tožnik ne more razbremeniti z navedbo, da je bila banja, ki sta jo opisali inšpektorici, namenjena za umivanje smrčkov kopitarjev.

16. Kot še pojasni drugostopenjski organ, je prvostopenjski inšpekcijski organ veterinarja v postopku skladno s 26. členom ZIN obravnaval kot "pomočnika" v postopku, takšno imenovanje (zunanjega) veterinarja v postopku veterinarskega inšpektorja pa je mogoče šteti za postavitev izvedenca. V zvezi s tem se sklicuje na določbe tretjega odstavka 16. člena, 258. člena in tretjega odstavka 190. člena ZUP. Ugotavlja, da je veterinar poročilo pripravil skladno z odredbo inšpekcije. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na več ogledih na terenu, upoštevajoč še strokovne kompetence veterinarja pa tudi drugostopenjski organ ni našel razlogov za to, da bi podvomil v veterinarsko poročilo. Zavrača tudi navedbe tožnika, da je šlo v zvezi s prezgodnjim pripuščanjem za golo ugibanje inšpektoric ter da bi moral veterinar pregled opraviti pred odvzemom kopitarjev.

17. Glede na vse navedeno je drugostopenjski organ sledil ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega organa, da so bili izpolnjeni pogoji za odvzem živali po tretji alineji 43. člena ZZZiv. Odvzem živali in njihova namestitev pri skrbniku je bila nujna, saj so kopitarji zaradi nezagotovljenih osnovnih življenjskih potreb že imeli zdravstvene težave. Na tožnikove navedbe, da na dan veterinarskega pregleda niso bile vse živeli v zelo slabem stanju, drugostopenjski organ odgovarja, da to ne negira ugotovitve, da za osnovne potrebe konj ni bilo ustrezno poskrbljeno.

18. Tudi po presoji drugostopenjskega organa v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za odreditev zakola oziroma usmrtitev živali. S sklicevanjem na 2. člen ZZZiv pojasnjuje, da ni bistven tožnikov dobiček od prodaje živali, temveč vrednote, zaščitene z zakonom, navedbe tožnika o donacijah Društvu A. pa so brezpredmetne. Ključno je, da je v konkretnem primeru za odvzete kopitarje primerno poskrbljeno v luči vseh njihovih potreb. Višina njihove prodajne cene pa ni predmet obravnave tega pritožbenega postopka, temveč predmet delnega sklepa o stroških postopka.

**_Tožbene navedbe_**

19. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, ker meni, da v izpodbijani odločbi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da je toženka hudo posegla v njegove temeljne pravice in svoboščine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži, da mu povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Opozarja, da sta inšpekcijske preglede dne 4. 12. 2019, 5. 12. 2019, 9. 12. 2019 in 13. 12. 2019 inšpektorici opravili brez njegove prisotnosti in ne da bi ga o njih obvestili. Tudi zapisniki o teh pregledih so mu bili vročeni šele skupaj z izpodbijano odločbo ter nanje ni mogel dati pripomb. Ker pri inšpekcijskih pregledih ni bil prisoten, mu je bila kršena pravica do izjave iz 9. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, saj so ugotovitve iz zapisnikov o teh pregledih botrovale odločitvi v izpodbijani odločbi. Trdi, da je bil zaseg živali dne 13. 12. 2019 opravljen v nasprotju z zakonom, ker mu ustna odločba za trajni odvzem ni bila vročena in za ta postopek ni vedel. Inšpektorici pa brez njegove prisotnosti nista mogli ugotoviti resničnega dejanskega stanja.

21. Izpostavlja, da je v pritožbi zatrjeval, da ni skrbnik vseh živali, pač pa le tistih, ki so v lasti druge stranke z interesom, medtem ko so za ostale živali na pašniku skrbeli lastniki sami in za te on ne odgovarja.

22. Tožnik poudarja, da je odločbo z dne 25. 11. 2019 izvršil. To, da je ni izpodbijal, še ne potrjuje, da za živali ni ustrezno skrbel. Ni mu moč očitati, da je naklepno opustil skrb nad živalmi, saj je storil vse, kar je bilo potrebno, oziroma vse, kar je bilo v njegovi moči, predvsem denarni, da je zagotovil ustrezno oskrbo svojim živalim. Obveznost iz 1. točke odločbe z dne 25. 11. 2019 je izpolnil takoj. Živali je premestil na velik pašnik, kjer je bilo dovolj paše in pod začasnim nadstreškom je bila založena krma. Čeprav je vztrajno deževalo, toženka ni ugotovila, da so bila korita polna deževnice. Skladno z obveznostjo iz 2. točke odločbe z dne 25. 11. 2019 je postavil začasni nadstrešek iz šotorskega krila, saj je za postavitev trajnejšega objekta potrebno gradbeno dovoljenje za nezahtevne objekte, tega pa ni mogoče pridobiti v osmih dneh. Vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja je posredoval upravni enoti. Tudi obe obveznosti iz 3. in 4. točke odločbe z dne 25. 11. 2019 je izpolnil. Veterinar je deveti dan uspel živalim dati ustrezna zdravila in v še neoznačene živali vstaviti manjkajoče transponderje. Iz obrazložitve, da s čipiranjem štirih kopitarjev dne 30. 11. 2019 ni storil dovolj, sklepa, da ne glede na to, kaj bi storil, to za toženko ne bi bilo dovolj.

23. Tožnik nato povzema nekatere ugotovitve iz inšpekcijskih zapisnikov z dne 18. 11. 2019 in z dne 21. 11. 2019 ter trdi, da sta neprimerni in nestrokovni ugotovitvi inšpektoric v zapisniku z dne 5. 12. 2019, da premeščanje konjev predstavlja le način izmikanja inšpekcijski kontroli. Šlo je za selitev konj na druge pašnike z dovolj hrane. Če bi imel namen izogniti se inšpekcijski kontroli, bi to storil že dne 21. 11. 2019. 24. Po mnenju tožnika bi moral biti veterinarski pregled živali opravljen pred njihovim zasegom ter bi toženka morala imeti dokaze strokovnjaka, še preden je živali odvzela. Meni tudi, da je iz poročila veterinarja razvidno, da so bile živali odpeljane v dobrem in srednje dobrem stanju in da ni bilo nobenega razloga za odvzem. Poudarja, da bi veterinar že ob čipiranju ugotovil, da so živali bolne, ter da je toženka odvzela vse kopitarje, čeprav so bili med njimi tudi taki, ki so bili po ugotovitvah veterinarja v zelo dobri kondiciji. Ti so bile zato zaseženi nezakonito.

25. Tožnik navaja, da je odločitev o odvzemu kopitarjev obrazložena z dejstvi vztrajnega deževja, zunanje temperature 1- C in na travniku vidnega snežnega oprha zaradi jutranjega sneženja. To pa niso dejstva, zaradi katerih bi se lahko odredil trajni odvzem kopitarjev. Temperatura je bila za predmetni letni čas celo za 10- C višja kot običajno in tega dne je z dežjem popoldne padlo le nekaj snežink.

26. V zvezi s količino vode v kopalni kadi, nameščeni ob vhodu pašnika, pojasnjuje, da se na tem pašniku nahajajo tri kadi, in sicer na začetku, na sredini in na koncu pašnika. Kad, ki sta jo inšpektorici videli na ogledu, je manjša 200-litrska kad, medtem ko sta začetna in končna kad 300-litrski. Inšpektorici sta torej na ogledu lahko videli manjšo sredinsko kad, ki je namenjena za umivanje smrčkov; na tem delu pašnika namreč tožnik stresa vitaminsko mešanico z dodatkom krmne moke in žit. Če bi inšpektorici šli za ogrado, pa bi lahko videli tudi drugi dve kadi in ugotovili, da sta bili polni vode, vendar tega nista storili, vsled česar sta zmotno ugotovili dejansko stanje. Tožnik pojasnjuje, da je pašnik dolg en kilometer in da je na njem več pregrad, ki so odprte, tako da se lahko živali prosto gibljejo po celotnem pašniku. Nepravilne so navedbe o 1,5 ha površine pašnika, saj so kopitarji imeli na razpolago 15 ha zemljišča. Krmo je vozil vsak dan, in sicer štiri bale po 25 kg in še eno prikolico. Zagotovo so bili ostanki krme vidni, a jih inšpektorici nista zaznali, ker nista vstopili na ograjeno območje. Tožnik še navaja, da je bilo suho ležišče za vse živali na sosednjem pašniku, ki si ga inšpektorici prav tako nista ogledali, zato ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

27. Tožnik obrazlaga, da se mu neutemeljeno očita, da živali preobremenjuje tako, da pripušča premlade kobile, in meni, da gre pri tem za golo ugibanje. Ne strinja se niti z razlogi za določitev višine kupnine. Trdi, da je ustna odločba očitno izdana v korist Društva A., ki je živali prevzelo in ki nima dovolj krme, glede na to, da na spletu zaproša za donacije prehrane za odvzete živali. Toženka pa ni preverila, ali omenjeno društvo izpolnjuje pogoje za prevzem kopitarjev. Sklicuje se še na primer iz Grosupljega, kjer je bilo stanje na kmetiji veliko slabše, ter poudarja, da ima svoje živali rad, da se zanje bori in jih ni nikoli mučil, izpolnil pa je tudi vse obveznosti iz odločbe z dne 25. 11. 2019. **_Nadaljnji potek upravnega spora_**

28. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Tožnikove trditve, da ni skrbnik odvzetih živali, vidi kot popolnoma nekonsistentne s podatki iz celotne dokumentacije. Tožniku je bila že odločba z dne 25. 11. 2019 izdana kot skrbniku konjev. Zoper to odločbo se ni pritožil in je postala pravnomočna, kar pomeni, da se je strinjal z opredelitvami v njej, tudi glede skrbništva. Tudi v tožbi potrjuje, da naloženih obveznosti ni izpolnil, s tem, ko navaja, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, predvsem denarni, to pa še ne pomeni, da je storil vse, kar mu je bilo naloženo. Tožbene navedbe o primeru iz Grosupljega so po mnenju toženke brezpredmetne. Zgolj dejstvo, da tožnik živali ni pretepal in brcal, ne pomeni, da jih s svojimi opustitvami zagotavljanja osnovnih potreb ni mučil. 29. Sodišče je tožbo in odgovor na tožbo poslalo tudi vsem (v uvodu ter 1. in 2. točki obrazložitve te sodbe navedenim) strankam z interesom, ki svojega odgovora niso podale.

**_Glavna obravnava in izvedeni dokazi_**

30. Dne 20. 6. 2024 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo v navzočnosti tožnika, pooblaščenca toženke mag. I. I. ter strank z interesom D. D. in Ekološkega, konjeniškega in umetniškega društva B. Ostale stranke z interesom na glavno obravnavo kljub izkazanim vabilom niso pristopile.

31. Tožnik je na glavni obravnavi navedel, da je tožba namenjena inšpektoricama in ne Republiki Sloveniji. Isti inšpektorici sta mu že pred desetimi leti, ko je imel konje v Ljubljani, zvračali kadi in sta mu že takrat poskusili odvzeti konje. Ne razume, zakaj mu niso konjev vzeli takoj in zakaj ga o odvzemu niso obvestili. Tožnik je obširno opisoval okoliščine v času, ko je konje imel še v Ljubljani, ter dodal, da se je na ... redno dogajalo, da so bile prijave, da so konji ušli iz ograje.

32. Stranka z interesom D. D. je navedla, da sama ne pozna odvzetih konj, niti njihovega stanja. Pojasnila je, da je njen oče član društva B. in je želel, da bi se s konji ukvarjala, ampak se ni, ker je šla študirat. Menila pa je, da so konji v dobrih rokah, saj zaupa tožniku, ta živi za konje, dela vse zanje in samo z njimi ter ne bi z njimi grdo ravnal. 33. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo vse listine upravnega spisa, vključno s fotografijami na USB ključku, ter listinske dokaze tožnika na prilogah od A2 do A5 (A2-drugostopenjska odločba, A3-izpodbijana odločba, A4-tožnikova pritožba z dne 15. 1. 2020 zoper izpodbijano odločbo, A5-račun Veterinarske bolnice ... z dne 30. 11. 2019 za čipiranje, izdan Društvu B). Tožnika je tudi zaslišalo. Zavrnilo pa je njegove dokazne predloge za vpogled članka z dne 9. 3. 2020 na prilogi A6 z naslovom "Živali pretepa in brca tako močno, da po tleh ležijo njihovi zobje" ter za zaslišanje J. J., E. E. in K. K., kot tudi predlog D. D. za zaslišanje njenega očeta L. L. Slednja je namreč ta dokazni predlog podala šele v upravnem sporu, ni pa izkazala, da tega ne bi mogla storiti že v upravnem postopku (v pritožbi, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo, v kateri pa zadevnega dokaznega predloga ni podala). Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku izdaje upravnega akta. Tudi iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da stranke v upravnem sporu sicer lahko navajajo nova dejstva in nove dokaze, vendar pa morajo obrazložiti, zakaj jih niso navedle že v postopku izdaje upravnega akta; pri tem se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v upravnem postopku. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tudi tožnikove dokazne predloge za zaslišanje J. J., E. E. in K. K., saj je tožnik v pritožbah zoper izpodbijano odločbo predlagal le svoje zaslišanje, ne pa tudi zaslišanja navedenih oseb. Članka z dne 9. 3. 2020, ki ga je tožnik vložil v spis šele s tožbo (A6), pa sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ne more upoštevati tudi zato, ker gre za dokaz, ki v času izdaje izpodbijane odločbe še ni obstajal. **K I. točki izreka:**

34. Tožba ni utemeljena.

35. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožniku kot skrbniku trajno odvzela štirinajst kopitarjev, jih predala Društvu A., ki po poravnani kupnini postane njihov lastnik, določila prevoznika za prevoz konjev in osla, določila takojšnjo izvršitev odločbe ob nesuspenzivnosti pritožbe zoper odločbo, odredila veterinarski klinični pregled vseh odvzetih kopitarjev ter za žrebca po imenu G. in osla po imenu H. še kastracijo.

**_O očitanih kršitvah inšpekcijskega postopka_**

36. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je toženka bistveno kršila določbe postopka izdaje izpodbijane odločbe, ker pri ogledih inšpektoric po 21. 11. 2019 ni bil prisoten, ker za ta postopek ni vedel, ker mu ni bilo omogočeno, da poda pripombe na zapisnik, in ker mu ustna odločba za trajni odvzem kopitarjev ni bila vročena.

37. Sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavanem primeru poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019). Tudi iz četrtega odstavka 29. člena ZIN izhaja, da v primerih, ko gre za nujne in neodložljive ukrepe, organ ni dolžan omogočiti stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS, zato tožnik toženki neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave (prim. še sodbo Upravnega sodišča I U 1803/2019 z dne 21. 12. 2022). Izpodbijana odločba ni nezakonita niti zato, ker tožnik pri izreku odločbe ni bil navzoč in ker mu ustna odločba na zapisniku ni bila vročena. Toženka je v skladu s povzetimi zakonskimi določbami pisni odpravek dne 13. 12. 2019 ustno izrečene odločbe izdala v roku nadaljnjih osmih dni in ga v tem roku tožniku po pošti tudi odposlala.

**_Glede zakonitosti odvzema kopitarjev_**

38. Toženka oziroma njen prvostopenjski organ je 13. 12. 2019 izvedel odvzem štirinajstih kopitarjev tožniku kot skrbniku na podlagi tretje alineje 43. člena ZZZiv. Ta določa, da lahko pristojni inšpektor pri inšpekcijskem nadzorstvu začasno ali trajno odvzame žival in prepove stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona. Za začasno odvzete rejne živali uradni veterinar odredi oskrbo na domu skrbnika živali, če pa to ni možno, se živali trajno odvzamejo in prodajo ali usmrtijo. Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se izplača skrbniku živali.

39. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 21. 11. 2019 izhaja, da sta veterinarski inšpektorici tožniku že tega dne izdali ustno odločbo, s katero sta tedaj navzočemu tožniku kot skrbniku živali odredili, da mora živali redno krmiti z ustrezno količino suhe krme (1. točka izreka), da mora živali redno napajati z ustrezno količino pitne vode (2. točka izreka), da mora postaviti ustrezen nadstrešek s suhim ležiščem in steljo (3. točka izreka) ter da mora nečipirane živali, ki že imajo življenjsko številko, čipirati (4. točka izreka). Rok za izvršitev ukrepov po 1. in 2. točki ustne odločbe sta določili takoj po izreku odločbe na zapisnik, za ostale odrejene ukrepe pa je bil določen rok osem delovnih dni. Zaradi poginulega žrebeta sta tožniku odredili še, da mora ob morebitnem pojavu kakršnihkoli bolezenskih znakov pri živali nemudoma poklicati lečečega veterinarja. Pisna odločba je bila nato izdana dne 25. 11. 2019 in tožniku vročena 4. 12. 2019. Zoper to odločbo tožnik (po neprerekanih navedbah toženke) ni vložil pravnih sredstev. Toženka je v omenjeni odločbi zaključila, da tožnik živalim ne zagotavlja vseh pogojev iz 7. člena ZZZiv in 10. člena Pravilnika o zaščiti rejnih živali. Ugotovljena kondicija konjev izkazuje, da jim tožnik ne zagotavlja oskrbe na način, ki je primeren njihovim fiziološkim potrebam, saj niso ustrezno prehranjeni, niso ustrezno napajani in nimajo pripravljenega predpisanega zavetja za primer neugodnih vremenskih razmer ter mesta za počitek.

40. Inšpektorici sta med drugim ugotovili, da živali 21. 11. 2019 niso imele na voljo suhe krme. Tedaj v lepem vremenu so imele na voljo nekaj paše, ki pa bi lahko služila le kot dopolnilo. Čeprav naj bi tožnik, kot je tedaj navedel, imel pripravljene bale sena in naj bi dan pred pregledom 18. 11. 2019 pripeljal 350-kilogramsko balo sena v pašnik, na lokaciji ni bilo nikjer opaziti niti najmanjših ostankov sena. Že pred 18. 11. 2019 je poginilo žrebe, ki je po navedbah tožnika imelo pljučnico, za veterinarsko oskrbo pa ni poskrbel, ker je brezposeln in nima sredstev. Potem, ko je dne 18. 11. 2019 povedal, da v pašnik že štirinajst dni ni pripeljal vode, ker je vsak dan deževalo, je ob pregledu 21. 11. 2019 v pašnik pripeljal kad za vodo ter 150 litrov vode v ročkah po 25 litrov, ki jo je prelil v kad. Zavetje, ki so ga po navedbi tožnika imeli tedaj kopitarji na voljo v gmajni ob robu pašnika, je toženka ob upoštevanju takratnih vremenskih razmere ocenila za primerno. Je pa tožnika seznanila, da glede na bližajočo se zimo to v poslabšanih vremenskih razmerah ne bo primerno, saj v takem primeru živali potrebujejo ustrezno zavetje s suhim ležiščem. Konji so bili ob pregledu 21. 11. 2019 mokri z nasršeno dlako.

41. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, tudi sodišče ugotavlja, da so za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ključne okoliščine, ki so nastopile v času med 21. 11. 2019 in 13. 12. 2019 (v nadaljevanju: obravnavano obdobje), saj so dejanske okoliščine, ki so nastale do 21. 11. 2019, zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti ustne odločbe z dne 21. 11. 2019. 42. Že drugostopenjski organ je obrazloženo zavrnil tožnikove navedbe, da on ni skrbnik vseh kopitarjev, takšno stališče pa sprejema tudi sodišče. Po 22. točki 5. člena ZZZiv je skrbnik živali pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi. Glede na vse okoliščine zadeve, zlasti pa ob upoštevanju, da je bil tožnik tisti, ki je tudi v obravnavanem obdobju v posamezne ograjene pašnike nameščal in premeščal vse odvzete kopitarje, ne le tiste v lasti druge stranke z interesom, tudi sodišče ne dvomi, da je bil skrbnik vseh odvzetih kopitarjev. Nenazadnje tudi iz navedb stranke z interesom D. D. na glavni obravnavi, da tožniku zaupa in meni, da so bili konji v dobrih rokah, ni moč zaključiti, da tožnik ne bi bil skrbnik njenega konja.

43. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijani odločbi pravilno presodila, da tožnik v obravnavanem obdobju ni izpolnil ključnih obveznosti, ki mu jih zakon nalaga kot skrbniku in ki so mu bile še izrecno odrejene z ustno odločbo z dne 21. 11. 2019. Tudi v obravnavanem obdobju odvzetim živalim ni zagotovil ustrezne hrane, napajanja kot tudi ne primernega predpisanega zavetja za primer neugodnih vremenskih razmer in mesta za počitek.

44. Tožnik ni uspel izpodbiti ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da kopitarjem v obravnavanem obdobju ni zagotovil ustreznega napajanja s pitno vodo. Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je vodo konjem redno vozil sin lastnika parcele, s katere so konje odpeljali. Vendar pa je na vprašanje pooblaščenca toženke, v katero kad je v obravnavanem obdobju vozil vodo, odgovoril, da je tedaj deževalo in da takrat vode ni bilo potrebno voziti. Le v kad za umivanje smrčkov je s kanto natočil nekaj vode. Potrdil je, da je ta kad na fotografiji, ki je pripeta takoj za zapisnikom z dne 4. 12. 2019. Iz te fotografije (naložene tudi na USB ključku) pa je razvidno, da je kad prazna. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 4. 12. 2019 izhaja, da je tožnik živali premestil s pašnika, kjer so bile 21. 11. 2019, na drug pašnik. Inšpektorici sta tedaj ugotovili, da je bila stara kopalna kad, ki jo je pripeljal tožnik ob prejšnjem inšpekcijskem ogledu za namen napajanja konjev, popolnoma suha. Tudi na 100 m oddaljenem pašniku, kjer so se nahajali kopitarji, so bili ti ponovno brez vode. Iz zapisnika z dne 5. 12. 2019 izhaja, da sta inšpektorici ugotovili, da je pašnik, kjer so bili konji prejšnji dan, zapuščen in da je bilo videti, da so bili skozi odprtino v ograji vodeni na drugo lokacijo. Kad, namenjena napajanju, je bila tudi tedaj prazna in popolnoma suha. Tudi iz uradnih zaznamkov inšpektoric z dne 11. 12. 2019 in 12. 12. 2019 izhaja, da je bila banja vsakič ponovno prazna.

45. Ob upoštevanju izpovedi tožnika, da v obravnavanem obdobju na pašnike (razen v kad za umivanje smrčkov) ni vozil vode, ter ugotovitve inšpektoric, da so bile kadi prazne, kar potrjuje fotografija kadi z dne 4. 12. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu tudi na USB ključku, sodišče sprejema kot pravilne ugotovitve v izpodbijani odločbi, da tožnik kopitarjem ni zagotovil vode za napajanje. Njegovo izpoved, da je lahko tudi sam zvrnil kad za umivanje smrčkov, ki je bila 4. 12. 2012 prazna, sodišče ocenjuje za prirejeno poteku in izidu tega postopka. Poleg tega tožnik prej ni podal navedb, da bi bila katera od kadi prazna zato, ker jo je on zvrnil; prav tako ni navedel, da sta mu v obravnavanem obdobju kadi zvračali inšpektorici. Z izpovedjo, ki po presoji sodišča sicer ni prepričljiva ne verjetna, pa tožnik ne more nadomestiti trditvene podlage. Po prvem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob upoštevanju tožnikove izpovedi, da vode (razen v kad za umivanje smrčkov) ni dovažal, ter okoliščine, da so bile kadi ob omenjenih pregledih inšpektoric prazne, je utemeljeno zaključiti, da so bile prazne vse kadi, ne le tiste, ki sta si jih inšpektorici ogledali. Deževje, četudi dolgotrajno in vsakodnevno, očitno ni zadoščalo za vzdrževanje zadostne količine vode v kadeh. Tožnik pa kljub temu vode na pašnike v obravnavanem obdobju ni dostavljal. Tudi njegova izpoved, da je v kad za umivanje smrčkov natočil nekaj vode, ne potrjuje, da je konjem zagotovil zadostno količino vode. Kot izhaja iz njegove izpovedi, manjša količina vode v omenjeni kadi ni bila namenjena napajanju konj, pač pa umivanju smrčkov. Poleg tega je bila tudi ta kad 4. 12. 2019, kot izhaja iz fotografije in inšpekcijskih ugotovitev, prazna.

46. Sodišče sprejema tudi ugotovitev, da tožnik odvzetim kopitarjem v obravnavanem obdobju ni zagotovil zadostne krme. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 4. 12. 2019 izhaja, da so konji na pašniku, na katerem so se tedaj nahajali, brskali po pašniku, da je bil pašnik močno degradiran in mestoma ni imel niti ruše. Konji so imeli od zemlje umazane smrčke. Ob ograji so brskali po listju in segali po bršljanu na drevesih. Inšpektorici sta obhodili pašnik, a nikjer nista opazili niti ostankov kakršnekoli voluminozne krme. Tudi iz zapisnika z dne 5. 12. 2019 izhaja, da so bili kopitarji po ugotovitvah inšpektoric v pašniku, kjer sta jih našli, brez krme, razpoložljiva paša pa je bila zanemarljiva. Iz uradnih zaznamkov z dne 11. 12. 2019 in 12. 12. 2019 izhaja, da inšpektorici nista opazili ostankov hrane, kobilica, ki je 12. 12. 2019 prišla do njiju, je imela od zemlje umazan smrček. V zapisniku z dne 13. 12. 2019 je navedeno, da so bili konji ob odvzemu vidno lačni.

47. Tožnik je ob zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da je konjem ves čas dodajal hrano. Seno sta vozila on in M. M., za konje je skrbelo deset ljudi. Na vprašanje, katero in koliko hrane je vozil konjem, je povedal, da jih je oskrboval in pregledoval. Potrdil je, da na pašnikih konec novembra in decembra 2019 ni bilo več trave oziroma jo je nekaj še bilo, ker še niso vse pojedli. Pojasnil je, da so imeli konji na voljo seno v okroglih balah, poleg tega jim je sam pripeljal manjše bale z dodatki, tako da je vsak konj imel na voljo 0,5 do 1,5 kg moke ter še žita in pese z maščobami. Povedal je, da so bile bale na obeh velikih pašnikih ob cesti, in sicer na več koncih, tako da so konji vedno imeli dostop do njih. Bale so bile velike okrogle ter suhe in nepovite. Ko je sena zmanjkalo, so ga pripeljali. Tudi na male pašnike, kjer so bili konji manj časa, so vozili bale. Konji so tudi novembra in decembra 2019 imeli seno. Dopustil pa je, da ga morda kakšno uro niso imeli na voljo. Sam je nasprotoval predlogu inšpektoric, ki nista želeli s premočno hrano živali prehitro postaviti nazaj. Zanikal je, da so konji jedli zemljo, in v zvezi s tem pojasnil, da je zraven kadi za umivanje smrčkov pripeljal štiri bale sena in v šop sena dal tudi moko, žita in pesne rezance z vitamini. Konji so vse to pojedli in še zemljo polizali. Meni, da je normalno in koristno za konje, da pojedo tudi zemljo. Povedal je, da so bili konji do takrat, ko so jih čipirali, na pašniku na levi strani, ki je bil zaključen oziroma popasen. Tam so imeli konje ob odčitavanju čipov, ker so imeli na koncu levega pašnika kadi. Na tej strani so lahko konji sami prehajali iz enega konca pašnika na drugega in na koncu tega dela pašnika so bile tudi bale sena. Tja so bale vozili, ker je lokacija primernejša za prevoz. Na konec pašnika pa so bile v tem obdobju pripeljane le tri do štiri bale, saj so bili konji tam le prehodno. Po čipiranju je konje prestavil na drugo stran poti, kjer je bil nadstrešek, pod njim pa je bilo tudi seno.

48. Sodišče tožnikove trditve in izpoved, s katerimi izpodbija pravilnost ugotovitev v izpodbijani odločbi, da kopitarjem v obravnavanem obdobju ni zagotovil primerne in zadostne suhe krme, ocenjuje za pavšalne, nejasne in neprepričljive. Iz izpovedi in trditev tožnika izhaja zlasti, da je sam v obravnavanem obdobju kopitarjem pripeljal manjše (25-kilogramske) bale z vitaminsko mešanico, ne pa tudi, kdo in kdaj naj bi pripeljal velike okrogle bale sena. Tudi v pritožbi, ki jo je vložil 15. 1. 2020 po odvetnici, je tožnik, enako kot v tožbi, navedel le, da je vsak dan vozil "štiri bale po 25 kg in še prikolico". Sodišče ne sledi mnenju tožnika, da inšpektorici ostankov sena nista našli, ker nista obhodili celih pašnikov. Iz povzetih zapisnikov izhaja, da sta ob pregledih obhodili posamezni pašnik. Tako je npr. v zapisniku z dne 4. 12. 2019 navedeno, da sta inšpektorici obhodili pašnik, a nikjer nista opazili ostankov kakršnekoli krme, in tudi v zapisniku z dne 9. 12. 2019 je navedeno, da sta inšpektorici pregledali površino celotnega pašnika, velikega 1,5 ha, kjer so bili konji dne 5. 12. 2019. Poleg tega sta inšpektorici v zapisniku z dne 9. 12. 2019 zapisali, da sta ob pregledovanju območja v pašniku videli večji šotor, ki ne izkazuje, da bi se v njem kdaj nahajali kopitarji. Tudi v uradnem zaznamku z dne 11. 12. 2019 sta zapisali, da sta na pašniku opazili provizorični šotor - cerado, nameščeno na prikolici, hkrati pa da sena nista nikjer opazili. Torej tudi pod šotorskim nadstreškom inšpektorici krme nista opazili. Ob nasprotujočih si ugotovitvah inšpektoric ter tožnikovih zatrjevanjih in izpovedi v zvezi s tem, je sodišče sledilo opažanjem inšpektoric. Verodostojnost teh opažanj in ugotovitev potrjuje zlasti veterinarsko poročilo z dne 14. 12. 2019, iz katerega izhaja, da je bila ob veterinarskem pregledu tega dne čreda konjev v zelo slabem stanju v posledici dolgotrajnega pomanjkanja hrane ter da je bilo po kvaliteti dlake in kože očitno, da živalim primanjkuje hranil in vitaminov. Zlasti ob upoštevanju slednjega sodišče ne more sprejeti navedb tožnika, da je v zadnjih treh tednih pred omenjenim veterinarskim pregledom odvzetim živalim zagotovil ustrezno krmo. Tudi po presoji sodišča tožnik neutemeljeno in pavšalno izpodbija verodostojnost tega veterinarskega poročila. Glede na to, da je bilo stanje ob veterinarskem pregledu pri kopitarjih posledica dolgotrajnega pomanjkanja hranil in vitaminov, tožnik sodišča v nestrokovnost in nepravilnost veterinarskega poročila ni prepričal niti s sklicevanjem na okoliščino, da je veterinar živali pregledal dan po odvozu in da naj bi bilo ugotovljeno stanje živali posledica prevoza živali. Poleg tega je veterinar dne 13. 12. 2019 že na sami lokaciji odvzema potrdil, da živali niso v ustrezni kondiciji za prezimovanje na prostem. Zdravstvenega stanja živali ob čipiranju (zgolj) štirih kopitarjev dne 30. 11. 2019 veterinar ni ugotavljal, zato tudi tožnikovo sklicevanje na okoliščino, da tedaj pri njih ni bila ugotovljena bolezen, ne omaja verodostojnosti veterinarskega poročila z dne 14. 12. 2019. 49. Tožnik tudi sodišča ni prepričal, da je v obravnavanem obdobju kopitarjem zagotovil ustrezen nadstrešek oziroma zavetje. Tožnik je že v pritožbah navedel, da je začasni nadstrešek postavil iz šotorskega krila v obsegu 60 m2, ker gradbenega dovoljenja ni mogoče pridobiti v osmih dneh ter da je upravni enoti posredoval vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Hkrati je navedel, da je bilo suho ležišče na voljo za vse živali na sosednjem pašniku, katerega si inšpektorici nista ogledali. Ob zaslišanju na glavni obravnavi je pojasnil, da sta bila ob poti ...-... pašnika na obeh straneh. Pašnika so najprej ogradili v manjšem obsegu, potem pa so dodajali obseg pašnika in s tem nove ograde. Tako je bilo veliko žic, a nekatere so pretrgali, tako da so lahko konji prestopali iz posameznih ograd na isti strani ceste. Poleg tega so bili v bližini še trije ali štirje manjši pašniki, veliki približno 1,5 ha. Nadstrešek se je nahajal na desni strani poti, gledamo proti ... To je bil šotorski nadstrešek s platnom, velikosti 60 m2, ki je bil postavljen že v avgustu 2019. Ob prvih dveh pregledih inšpektorici nista bili na teh pašnikih, sta pa nadstrešek kasneje videli in se v telefonskem razgovoru tožniku posmehovali. Konje so odvzeli z desnega pašnika, kjer je bil nadstrešek. Na večjem pašniku na levi strani ceste ni bilo nadstreška. Tožnik je zaslišan povedal še, da je bil poleg šotorskega nadstreška na pašnikih še en nadstrešek s 60 do 70 m2 veliko plastično streho na prikolici za bale. Tudi ta je bil na pašniku na desni strani poti, postavili pa so ga le kak dan pred odvzemom konj.

50. Čeprav je bil tudi po inšpekcijskih ugotovitvah na pašniku na desni strani ceste postavljen šotorski nadstrešek, kot izpoveduje tožnik že od avgusta 2019, tega nadstreška inšpektorici nista obravnavali kot ustreznega. Iz njunih zapisnikov izhaja, da niti na pašniku, kjer so bili konji dne 4. 12. 2019, kot tudi ne na pašniku, kjer sta našli konje dne 5. 12. 2019, tožnik ustreznega zavetja za konje s suhim ležiščem v ogradi ni postavil. Ob upoštevanju strokovnih kompetenc inšpektoric ter ob odsotnosti drugih navedb in dokazov tožnika o izgledu in funkcionalnosti omenjenega nadstreška, sodišče ne more zaključiti, da je tožnik s šotorskim nadstreškom kopitarjem zagotovil ustrezno zavetje. Poleg tega ne gre prezreti, da je tožnik tudi v obravnavnem obdobju konje do izvedbe čipiranja dne 30. 11. 2019 preselil na pašnik na levi strani ceste, kjer ni bilo nobenega nadstreška. Sodišče dalje ugotavlja, da navedb o dodatnem - drugem nastrešku s plastično streho na pašniku na desni strani ceste, tožnik prej ne v svojih pritožbah ne v tem upravnem sporu ni podal. Kot že pojasnjeno, tožnik s svojo izpovedjo ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Navedb, da je na upravno enoto vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za postavitev nadstreška, pa tožnik tudi v upravnem sporu ni z ničemer izkazal. Posledično je sodišče zaključilo, da ni uspel izpodbiti ugotovitve, da odvzetim kopitarjem v obravnavanem obdobju ni zagotovil ustreznega zavetja s suhim ležiščem.

51. Navedeno pomeni, da je tožnik kršil določbo prve alineje prvega odstavka 7. člena v zvezi z 2. členom ZZZiv, po kateri mora skrbnik živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Za obstoj takšne kršitve ni pomembno, ali jo je tožnik storil naklepno, prav tako se je ne more razbremeniti s sklicevanjem, da je storil vse, kar je bilo v njegovi (finančni) moči. Na odločitev tudi ne vpliva to, da je tožnik nekatere obveznosti iz odločbe z dne 21. 11. 2019 izpolnil (da je zagotovil čipiranje štirih nečipiranih kopitarjev in da je že 21. 11. 2019 prinesel pasto proti parazitom). Ker že ugotovljene kršitve v zvezi z nezagotavljanjem ustrezne hrane, vode in zavetja kopitarjem zadostujejo za sprejeto odločitev, se sodišče ni opredeljevalo do ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je tožnik preobremenjeval živali, kot tudi ne do zaključkov, da naj bi se s premeščanjem kopitarjev izogibal inšpekcijskemu nadzoru.

52. Tudi po presoji sodišča je bil zaradi ugotovljenih kršitev določb ZZZiv trajni odvzem kopitarjev potreben za zaščito živali in s tem utemeljen v določbi tretje alineje 43. člena ZZZiv. Tak ukrep je hkrati predstavljal nujni ukrep v javnem interesu, namenjen odvrnitvi neposredne nevarnosti za zdravje živali, ki ga ni bilo mogoče odlagati (tretji odstavek 92. člena ZVMS), šlo pa je tudi za izjemno nujni primer, v katerem je bil potrebno zavarovati in odvrniti nevarnost za zdravje živali (četrti odstavek 92. člena ZVMS). Sodišče sprejema zaključke iz izpodbijane odločbe, da je bila nujnost potrebe po odvrnitvi nevarnosti za zdravje živali izkazana s tem, da se je povečevala nevarnost za zdravje živali zaradi pomanjkanja hrane, vode, zavetja, nizkih temperatur in slabšanja vremenskih razmer v zimskem času (kot izhaja iz zapisnika z dne 13. 12. 2019, je bila ob odvzemu kopitarjev zunanja temperatura 1- C in na travnikih viden snežni oprh). Navedeno ne pomeni, da je bil odvzem kopitarjev zakonit že zaradi nastopa zimskih razmer. Pač pa je bila takojšnja odvrnitev nevarnosti za zdravje živali potrebna zaradi njihovega zdravstvenega stanja v času odvzema. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega organa, ki jih tožnik ne prereka, je za živali, ki prezimujejo na pašniku, na osnovi znanstvenih spoznanj in ustaljenih izkušenj pomembno, da so pred zimo v dobri kondiciji. Odvzete živali pa niso bile v ustrezni telesni kondiciji, da bi bile pripravljene na zimovanje na prostem. To glede na veterinarsko poročilo z dne 14. 12. 2019 velja za vse odvzete kopitarje in ne le za tiste, pri katerih so zaradi nezagotavljanja osnovnih življenjskih potreb že nastopile zdravstvene težave (prim. tudi sodbo Upravnega sodišča I U 1304/2017 z dne 17. 4. 2019).

53. Glede na obrazloženo je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Na ta zaključek ne morejo vplivati tožnikove trditve o tem, da so bili konji z izpodbijano odločbo prodani Društvu A., ki sprejema donacije za živali, in tudi ne njegovo sklicevanje na okoliščine drugega primera (iz Grosupljega). Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, je bila višina kupnine za odvzete kopitarje določena s posebnim (glede pravnih sredstev samostojnim) sklepom, katerega tožnik s tožbo v tem upravnem sporu ne izpodbija. Zato tožbene navedbe o prenizki kupnini za odločitev v tem upravnem sporu niso pomembne. Na zakonitost izpodbijane odločbe tudi ne more vplivati okoliščina, da je tožnik, kot je izpovedal zaslišan na glavni obravnavi, pred odvzemom kopitarjev prejel telefonski klic inšpektorice z vprašanjem, kje so konji, ter drugega od predsednice Društva A., če bi jim dal konje čez zimo v oskrbo.

54. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače. 55. V zvezi z ugovorom toženke, da je tožba nedopustna, ker je bila izpodbijana odločba že izvršena, pa sodišče pojasnjuje, da je navedena okoliščina po drugem odstavku 64. člena ZUS-1, v primeru ko bi odprava izpodbijanega akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, lahko podlaga za izdajo sodbe o ugotovitvi nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta (ne pa za zavrženje tožbe), kar velja tudi v primeru, ko tožnik ugotovitvenega zahtevka ni postavil (glej Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 592, opomba 130).

**K II. točki izreka:**

56. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.