Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
Ob reševanju pritožb obdolženčevega zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se glasi: Obdolžencu se na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu določi: - za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve pod točko I/1 izreka, po prvem odstavku 160. člena KZ-1, kazen 2 (dva) meseca zapora; - za kaznivo dejanje razžalitve pod točko I/2 izreka, po prvem odstavku 158. člena KZ-1, denarna kazen v višini 30 (tridesetih) dnevnih zneskov po 33,33 (triintrideset EUR in triintrideset centov) EUR, to je skupaj 999,90 EUR; nato se obdolžencu, po 6. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, določi enotna kazen: 2 (dva) meseca zapora in denarna kazen v višini 30 (tridesetih) dnevnih zneskov po 33,33 (triintrideset EUR in triintrideset centov) EUR, to je skupaj 999,90 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.
Pritožbi obdolženčevega zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Zasebni tožilec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso.
Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obdolženega J.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 določilo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 160. člena KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja; za drugo kaznivo dejanje pa mu je, na podlagi prvega odstavka 158. člena KZ-1, določilo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 33,33 EUR, to je skupaj 999,90 EUR, nakar je obdolžencu na podlagi prvega odstavka in 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 160. člena KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja; in na podlagi prvega odstavka 160. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 33,33 EUR, to je skupaj 999,90 EUR. To kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (66,66 EUR) denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II. izreka sodbe pa je obdolženca po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, da je storil tri kazniva dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec v tem delu povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.
Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik in pooblaščenec zasebnega tožilca. Zagovornik obdolženca navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, za kaznivo dejanje razžalitve pa mu izreče nižjo denarno kazen. Pooblaščenec zasebnega tožilca pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega vseh kaznivih dejanj po zasebni tožbi ter mu v okviru pogojne obsodbe določi tudi primerno višje posamezne kazni ter izreče višjo enotno kazen z daljšo preizkusno dobo.
Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca in predlagal njeno zavrnitev.
Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetnih pritožbah na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1019/2015 z dne 9. aprila 2015. Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti.
Glede pritožbe obdolženčevega zagovornika Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih zatrjevanj, da je zasebni tožilec „že od vsega začetka vedel, da bo z nakupom delnic I. d.d. ogoljufal lastnike družbe O. d.d., med kateri pa je sedaj tudi družba I. d.d., ki jo vodi“, zaobseženih pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe, vendar ne more uspeti. Okoliščina, ki jo zagovornik izpostavlja v pritožbi, da je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve, da je bil navedeni prenos delnic dogovorjen med akterji že od vsega začetka, sama po sebi namreč še ne terja zaključka, da je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti, da je bila tudi cena delnic dogovorjena vnaprej in je zato zasebni tožilec z nakupom delnic ogoljufal lastnike družbe O. d.d.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede navedene inkriminirane trditve vse izvedene dokaze ustrezno kritično analiziralo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne in življenjsko sprejemljive razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja dejansko stanje, kot ga je pravilno ugotovilo (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik s ponujanjem svoje dokazne ocene zato ne more biti uspešen.
Zagovornik neuspešno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obdolženec ni uspel dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost svoje trditve, da je zasebni tožilec „v tožbi za imenovanje posebnega revizorja družbe I. d.d. - Ng 1 Okrožno sodišče v Kranju, lažno navajal podatke o delničarjih in s tem sodišče zavedel, da se je odločilo napačno...saj je trdil, da vlagatelj nima 5% kapitala (kolikor je potrebno za revizijo), temveč manj. Vlagatelj pa je imel preko 20% delež in to je on vedel“, tudi zaobsežene pod točko I/1 izreka prvostopenjske sodbe. Za svojo presojo je sodišče prve stopnje navedlo na izvedenih dokazih temelječe razloge (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), njihova prepričljivost je tolikšna, da jih pritožnik s ponavljanjem že ocenjene argumentacije ne more ovreči. Glede pritožbe pooblaščenca zasebnega tožilca Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti izpodbijane sodbe v oprostilnem delu. Glede trditve „M.P. je na Policijski upravi naklepno podajal lažne informacije, saj je trdil, da je delnice I. d.d. kupil tako, da je zastavil svoje premoženje (hiša) v skupnem znesku 3 mio EUR.“, zaobsežene z opisom pod točko II/1 izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolžencu uspelo dokazati, da gre za lažne navedbe zasebnega tožilca kriminalistu, zato kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ni podano. To je temeljito in prepričljivo obrazložilo (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe) in pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, to je tudi prepričljivo obrazložilo, da kritična izjava v konkretnem primeru ne predstavlja niti kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, saj je bila podana pod pogoji iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Obdolženec se je namreč o zasebnem tožilcu z navedeno izjavo odzval v okviru varstva svojih pravic kot delničar tožene stranke in tega ni storil z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Drugačen pogled pritožnika, ki nima opore v izvedenih dokazih, ni sprejemljiv.
Pritožnik nasprotuje tudi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec imel vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje navedbe: „Delničar Z. d.o.o. delnic I. d.d. ni pridobila na zakonit način, temveč z goljufijo in prevaro, pri kateri vesa čas aktivno sodeluje ravno direktor tožene stranke, to je M.P....“, obsežene pod točko II/2 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik razlogov izpodbijane sodbe v tem delu konkretno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nima nobenih pomislekov. Ker tudi ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da na zaničevalni namen kaže že sam izbor besed, ki da imajo jasno negativno konotacijo, pritožba tudi ne more biti uspešna, ko izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o odsotnosti zaničevalnega namena pri obdolžencu in s tem zaključek sodišča prve stopnje, da kritična izjava v konkretnem primeru ne predstavlja niti kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. Pritožnik tudi nima prav, ko se ne strinja s prvostopenjsko presojo obdolženčeve trditve, da je „M.P. za najmanj 523.089 EUR oškodoval družbo O. d.d., kot je seveda več plačal za delnice.“, zaobsežene z opisom pod točko II/3 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve, stališča in zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi pravilni in prepričljivo obrazloženi (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožnik jih s ponujanjem svojega videnja navedene trditve ne more izpodbiti.
Glede odločbe o kazenski sankciji Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, opravljenem v mejah 383. člena ZKP, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil z odločbo o kazenski sankciji v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon.
Obdolžencu je sodišče prve stopnje v obsodilnem delu sodbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve določilo pogojno obsodbo, v izreku katere mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, za kaznivo dejanje razžalitve pa denarno kazen v višini 999,90 EUR, nato pa mu je, sklicujoč se na pravila o steku (prvi odstavek in 6. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), kot enotno kazensko sankcijo izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, in denarno kazen v višini 999,90 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.
S tem je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri obdolžencu ugotovilo t.i. pozitivno prognozo, torej je ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Zato bi moralo izreči pogojno obsodbo za obe kaznivi dejanji in v njenem okviru določiti kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje (za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje razžalitve pa denarno kazen v višini 999,90 EUR), nato pa, ob upoštevanju pravil o steku (6. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), določiti enotno kazen dva meseca zapora in denarno kazen v višini 999,90 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ker tako ni ravnalo, je v škodo obdolženca zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, v zvezi s 53., 57. in 58. členom KZ-1. Ugotovljeno kršitev je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odpravilo tako, da je odločbo o kazenski sankciji oblikovalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem v višino določene denarne kazni ni bilo poseženo, saj je ta po oceni pritožbenega sodišča rezultat ustreznega vrednotenja vseh v poštev prihajajočih okoliščin, vključno s tistimi, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi, ko se zavzema za znižanje denarne kazni (višina dohodka obdolženca, okoliščine, v katerih so bile podane inkriminirane trditve), nespremenjena pa je ostala tudi preizkusna doba, saj pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenim mnenjem pooblaščenca zasebnega tožilca ocenjuje, da je že enoletna preizkusna dobe taka, da glede na okoliščine obravnavanega primera, ki so v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložene, upravičuje pričakovanje, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Oceniti je torej, da je izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dveh mesecev zapora in denarno kaznijo v višini 999,90 EUR ter enoletno preizkusno dobo, glede na že navedene okoliščine, primerna teži storjenih kaznivih dejanj in obdolženčevi krivdi.
Preizkus izpodbijane sodbe v mejah 383. člena ZKP Preizkus izpodbijane sodbe, opravljen v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.
Odločitev pritožbenega sodišča Glede na povedano je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbi obdolženčevega zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca pa je kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
O stroških pritožbenega postopka Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obdolženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka glede obdolženca v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade. Pooblaščenec zasebnega tožilca s pritožbo ni uspel, zato je zasebni tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerem je tekel postopek na prvi stopnji.