Jedro

V tožbi je vrednost spornega predmeta treba navesti le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od te vrednosti (45. člen ZPP). Ker gre v konkretni zadevi za spor zaradi motenja posesti, kjer revizije ni (428. člen ZPP), za sojenje pa je ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče (drugi odstavek 30. člena ZPP), podlage, da bi sodišče tožnico pozivalo na popravo, nato pa tožbo iz tega razloga zavrglo, ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil posest tožnice na stavbi z ID znakom ..., na naslovu N. 1, ID znak ..., ki stoji na nepremičnini ID znak ..., parc. št. 1, k. o. ..., s tem, da je v času od 3. 4. 2014 do 11. 4. 2014 neznano kam odnesel predmete, ki so bili v kletnem prostoru pred motilnim dejanjem: pograd, zloženo posteljo, 4x posteljno dno, 2x posteljno dno, zloženo, 2x pisarniški stol, pisalno mizo, 20 polic, 2 predalčnika in 2 iverni plošči tako, da so v prostoru ostali samo še predmeti: ena pisalna miza, 30 plastičnih posod po 30 litrov vode, ena prenosna postelja, ki jo je zaklenil s kolesarsko ključavnico ob kolo in pisalno mizo ter sesalec v kartonasti škatli in ponovno namestil nazaj dva niza polic in žensko kolo, last toženca, ki jih je dne 16. 9. 2013 in dne 24. 9. 2013 prinesel v prostor (točka I/1 izreka). Tožencu je naložilo, da v roku 8 dni v kletni prostor ponovno namesti predmete, ki jih je odnesel v času od 3. 4. 2014 do 11. 4. 2014 (točka I/2 izreka) ter mu prepovedalo, da z dejanji, opredeljenimi v 1. točki izreka ali s podobnimi dejanji, posega v posest tožnice, ki jo ima na že opredeljeni stavbi na naslovu N. 2 (točka I/3 izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točki II in III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

Meni, da je v izreku sklepa nasprotje. Sodišče pod točko I/2 zahteva, da toženec ponovno namesti predmete, ki jih je odnesel, pod točko I/3 pa mu prepoveduje, da posega v posest tožnice. Sklep je brez razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do navedb v toženčevi pritožbi z dne 15. 3. 2015 ter prejšnjih vlogah. V sklepu so povzete izpovedbe prič, vendar pa to ne zadošča. Sodišče izpovedb ni obrazložilo v smeri procesnega gradiva toženca. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršilo ustavno pravico toženca do pritožbe iz 25. člena Ustave. Do dejstva, da toženec dejansko živi na naslovu N. cesta 2, se ni v zadostni meri opredelilo, ampak je pavšalno verjelo toženki, da ne prebiva na tem naslovu. O tem ni izvedlo nobenega dokaza, v obrazložitvi pa ni navedlo, zakaj. Ker toženec živi v enem od stanovanj, tožnica pa živi v družinski hiši, stanovanj nima in ne more imeti v neposredni posesti. Iz razlogov izhaja, da je sodišče menilo, da je tožnica tista, ki je imela posest nad kletnim prostorom, vendar ni pojasnilo, na podlagi česa je to ugotovilo. Spregledano je ostalo, da so v stavbi vse kapacitete, kamor spada tudi klet, v posesti drugih ljudi, torej tudi študentov. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih trditev, da je obnavljal svoje stanovanje in da je zato del pohištva zložil v klet št. 4, ki jo je ves čas nemoteno uporabljal ter imel v neposredni posesti. Po obnovi je stvari iz kleti ponovno postavil nazaj v svoje stanovanje. Da je imel toženec v kleti svoje stvari, so izpovedali K. V., T. F. in S. P. Tožnica ni imela pravice do tako imenovane samopomoči, saj je bilo ravno obratno. Ona je tista, ki je motila posest tožnika v kleti. Tožnica ni dokazala, da je toženec storil očitana motilna dejanja. V sklepu je sodišče le splošno navedlo, da je iz predloženih fotografij mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je v kletnih prostorih bilo pohištvo in da je toženec pohištvo iz kleti odnesel. Nejasno je, kaj je sodišče ugotovilo v zvezi s soposestjo, pri čemer je ta navedba zmotna. Tožnica ni predlagala niti predložila dokazov, ki bi pojasnjevali, v čem je bila prikrajšana pri uporabi kleti s strani toženca. Biva v družinski hiši. Sodišče je prezrlo načelo ekonomičnosti. Tožba je vložena zaradi nagajivosti. Na kleti ima neposredno posest tožnik, nepremičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, ki še ni razdeljeno. Tožnica zato ne more zatrjevati in sama odločati o tem, komu pripadajo predmeti in pohištvo, ki jih omenja v tožbi. Toženec je solastnik nepremičnin in je nelogično, da ne bi uporabljal kleti. Tožnica v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta in bi sodišče zato moralo tožbo zavreči. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev pod točko II izreka sklepa (zavrnilni del) postala pravnomočna, saj tožnica pritožbe ni vložila. V preostalem delu je bila odločitev preizkušena v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena.

V izreku pod točko I/2 je sodišče tožencu naložilo, da v roku 8 dni v kletni prostor stavbe na naslovu N. 2, ponovno namesti predmete, ki jih je odnesel v času med 3. 4. 2014 do 11. 4. 2014, v točki I/3 pa mu je prepovedalo, da z dejanji, opredeljenimi v 1. točki izreka ali s podobnimi dejanji(1), posega v (so)posest tožnice na sporni stavbi. Ti dve odločitvi nista nejasni, niti si ne nasprotujeta.

Izpodbijani sklep je res skopo obrazložen, vendar pa razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče navedlo za svojo odločitev, še zadoščajo za pritožbeni preizkus izpodbijanega dela odločitve. To velja tudi v pogledu ugotovitve sodišča, da je bila sporna stavba oziroma kletni prostor v soposesti(2) obeh strank. Na podlagi česa je to zaključilo, je obrazloženo na strani sedem in osem sklepa.

7. V okvir strankine pravice do izjave sodi tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Drugačno ravnanje lahko pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), mora biti očitek konkretiziran. Tožnik tej zahtevi s trditvijo, da se sodišče ni opredelilo do procesnega gradiva toženca oziroma njegovih navedb v pritožbi z dne 15. 3. 2015, ni zadostil. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da dolžnost sodišča prve stopnje, da se opredeli do relevantnih navedb strank, ne obsega opredeljevanja do pritožbenih očitkov. To je stvar pritožbenega sodišča. 8. Tudi očitek o pomanjkljivi dokazni oceni (s čimer pritožnik smiselno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo tako kot mu to nalaga 8. člen ZPP) bi moral biti v pritožbi obrazložen. Pritožnik bi moral poleg same kršitve pojasniti tudi to, kakšen je njen vpliv na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (drugi odstavek, šesta stran) izhaja, da je bilo dejstvo, da toženec prebiva v sporni nepremičnini, med strankama nesporno. Izvajanje dokazov o tem dejstvu zato ni bilo potrebno (214. člen ZPP), obrazloženo dodatno opredeljevanje sodišča prve stopnje pa prav tako ne.

10. V tožbi je vrednost spornega predmeta treba navesti le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od te vrednosti (45. člen ZPP).(3) Ker gre v konkretni zadevi za spor zaradi motenja posesti, kjer revizije ni (428. člen ZPP), za sojenje pa je ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče (drugi odstavek 30. člena ZPP), podlage, da bi sodišče tožnico pozivalo na popravo, nato pa tožbo iz tega razloga zavrglo, ni.

11. Zakon ekonomskega interesa za uveljavljanje sodnega varstva preko motenjske tožbe ne zahteva. Tako kot za vsako drugo sodno varstvo v sporih iz civilnih razmerij, pa tudi za posestno varstvo velja, da mora zanj obstajati pravni interes (274. člen ZPP). Pravni interes za dajatveno tožbo kakršna je konkretna, pa se domneva. Izkazati je treba le pravni interes za ugotovitveno tožbo (181. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki do motilnega dejanja soposestnika spornega kletnega prostora. V to klet sta, kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, v letu 2002 sporazumno namestili t. i. pohištvo(4), toženec pa je imel v njej tudi svoje stvari. S tem sta pravdni stranki postali soposestnici prostora. Okoliščina, da tožnica živi v sosednji nepremičnini, toženec pa uporablja stanovanje v isti stavbi, sama po sebi takšne soposesti ne izključuje, prav tako pa ne dokazuje tožnikove izključne posesti. Pomembno je, da je imela tožnica po namestitvi pohištva dejansko možnost kadarkoli priti v ta kletni prostor in ga (souporabljati). Da je takšno možnost imela, pa pritožbeno sodišče ne dvomi že zato, ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje o dogodkih pred spornim motenjem izhaja, da je tožnica pohištvo, ki ga je toženec iz kleti (dvakrat) odstranil, tudi dvakrat zložila nazaj. Brez podlage v izvedenem dokaznem postopku je tudi pritožbena trditev, da so kletni prostori v posesti drugih ljudi (študentov). O tem, da bi sporno klet poleg pravdnih strank uporabljal še kdo, stranki nista izpovedali, enako pa velja tudi za zaslišane priče. 13. Pritožbene navedbe toženca, ki se nanašajo na obnovo stanovanja ter prinašanje in odnašanje delov pohištva iz tega stanovanja v klet in iz kleti, za odločitev niso relevantne. Tožnica je tožencu očitala motenje posesti s tem, da je iz kleti neznano kam odnesel pohištvo, za katerega je sodišče ugotovilo, da sta ga pravdni stranki skupaj namestili v klet že v letu 2002. Gre torej za pohištvo, ki z zatrjevano adaptacijo stanovanja ni v nobeni povezavi. Kaj so v zvezi s tem povedale priče, zato ni pomembno.

14. Toženec v pritožbi smiselno nasprotuje tudi ugotovitvi, da je on tisti, ki je storil očitano motilno dejanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za nedopustno pritožbeno novoto, ki je, saj ni z ničemer opravičena, neupoštevna (337. člen ZPP). Pred sodiščem prve stopnje pritožnik trditvi tožnice, da je on tisti, ki je storil motilno dejanje, ni nasprotoval. Navedel je zgolj to, da tožnica tega ni dokazala. Takšna navedba pa za to, da dejstvo postane sporno, ne zadostuje. Pritožnik spregleda, da mora stranka obstoj določenega dejstva najprej prerekati, šele nato pa nastopi dolžnost nasprotne stranke, da to dejstvo dokaže. 15. Ker posestni spor ni spor o lastninski pravici, je nepomembno, ali je sporna nepremičnina v solasti ali skupni lasti obeh pravdnih strank. Katera odločilna dejstva ugotavlja (in upošteva) sodišče v pravdah zaradi motenja posesti, je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato tega ne ponavlja in se sklicuje na razloge na strani pet (zadnja dva odstavka) in šest (prvi odstavek) izpodbijanega sklepa.

16. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Stroške, ki so tožnici nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne in jih je zato dolžna nositi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): V prvi točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik motil posest tožnice s tem, da je iz kletnega prostora v stavbi na naslovu N. 1, odnesel v izreku naštete premičnine.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da sodišče prve stopnje v sklepu ni ugotovilo, da je bila tožnica izključna posestnica kleti, ampak je ugotovilo njeno soposest. Op. št. (3): V tem primeru sodišče tožbo obravnava kot nepopolno vlogo in ravna po 108. členu ZPP.

Op. št. (4): Gre za predmete, ki so konkretizirano opredeljeni v prvi in drugi točki izreka: pograd, zložena postelja, 4x posteljno dno, 2x posteljno dno, zloženo, 2x pisarniški stol, pisalna miza, 20 polic, 2 predalčnika in 2 iverni plošči. Pritožbeno sodišče jih tudi v nadaljevanju imenuje „pohištvo“.