Jedro

Presoja okoliščin v zvezi s pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja (1. odstavek 23. člena URS).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 06.03.2003 zoper obt. D.T. po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.03.2003 zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Obtoženčeva zagovornica, odvetnica T.K.B., je dne 29.03.2003 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 4. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka istega člena, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona (4. in 6. točka 372. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočni sklep spremeni oziroma razveljavi in ugotovi, da je obt. D.T. v priporu od 11.12.2000 od 11.20 ure dalje ter odredi, da se priprti obtoženec izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obdolženi D.T. preko svoje odvetnice T.K.B., neutemeljena. Obdolženi v zahtevi za varstvo zakonitosti opisuje dosedanji potek kazenskega postopka in opozarja na svojo pravico do sojenja v razumnem roku ter da je že dolgo v priporu, saj do izteka najdaljšega možnega roka za pripor manjkata le še dva meseca ter da navedba, da je v priporu od 11.12.2000 od 12.20 ure dalje, ni pravilna, saj je v priporu od 11.20 ure dalje. Vse navedene okoliščine pa niso zakoniti razlog za izpodbijanje sklepov sodišč o priporu. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, v čem naj bi sodišči kršili zakon pri odrejanju in podaljševanju pripora. Iz priloženega gradiva je tudi videti, da do takšnih kršitev ni prišlo in je tako zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ponovno kršilo določbo 2. odstavka 207. člena ZKP. Pri tem navaja, da je obtoženec v priporu že skoraj dve leti in štiri mesece, to je od 11.12.2000 od 11.20 ure dalje. Od dne 08.06.2001, ko je bila vložena obtožnica, pa je preteklo že skoraj eno leto in deset mesecev, do izteka roka iz 5. odstavka 207. člena ZKP manjkata le še dva meseca in deset dni. Iz nadaljnjih izvajanj zahteve sledi očitek sodišču, da ni aktivno vodilo postopka v tej kazenski zadevi, saj sta bili doslej dejansko opravljeni le dve glavni obravnavi v trajanju po dva dni. Ves čas sojenja je sodišče kršilo Zakon o kazenskem postopku, ker je v senatu sodelovala sodnica, za katero je od vsega začetka sojenja bil podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP. V senatu je sodeloval tudi razpravljajoči sodnik, ki se je "okužil" s prepovedanim dokazom in zato so bile preložene nadaljnje glavne obravnave. Kljub večkratnim zahtevam zagovornikov in obtožencev do izločitve prepovedanega dokaza ni prišlo takoj, temveč šele s sklepom z dne 23.01.2003, sodnik, ki se je "okužil" z uradnimi zaznamki, se je šele sedaj izločil in višje sodišče je s sklepom z dne 24.03.2003 določilo za nadaljnjo izvedbo tega kazenskega postopka Okrožno sodišče na Ptuju. Po mnenju zahteve gre za grobo kršitev določbe 20. člena Ustave, ker niso podani razlogi za pripor, ki tudi ni več neogibno potreben za potek postopka ali nevarnost ljudi.

Pripor po izročitvi obtožnice sodišču do glavne obravnave urejajo določbe 207. člena ZKP. V 2. odstavku je določeno, da mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim se pripor podaljša ali odpravi. 5. odstavek istega člena predpisuje, da lahko pripor po vložitvi obtožnice traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče preizkusilo nadaljnji obstoj pripornih razlogov v roku, določenem v 2. odstavku 207. člena ZKP. Ker je ugotovilo, da sta priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP še vedno podana, in ker najdaljši čas trajanja pripora, določen v 5. odstavku 207. člena ZKP, še ni potekel, je zoper obtoženca utemeljeno podaljšalo pripor. Sodišče je pravilno uporabilo določbe 207. člena ZKP in jih zato ni kršilo.

V pretežnem delu navedb zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje očitek, da pripor zoper obtoženca traja nerazumno dolgo, kar pripisuje nepravilnemu postopanju sodišča. V 1. odstavku 23. člena Ustave zajamčena pravica do sodnega varstva obsega tudi pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Po določbi 2. odstavka 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas. Ta določba prav tako zavezuje sodišče, da postopa posebno hitro, če je obtoženec v priporu. Toda pri presoji razumnega časa trajanja pripora je treba upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnosti posamezne zadeve ter ravnanje sodišča. Te okoliščine je sodišče upoštevalo, ko je odločalo o podaljšanju pripora v predmetni zadevi. Iz poteka tega kazenskega postopka, kot je razviden iz kazenskega spisa in je povzet v sodbi z dne 10.04.2003, opr. št. I Ips87/2000, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo zagovornice obs. D.T. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, sledi, da je sodišče delalo na zadevi kontinuirano in da zastoji v postopku niso nastali iz razlogov, ki bi bili podani izključno na njegovi strani. Objektivni razlog za dolžino trajanja postopka po vloženi obtožnici je predvsem v obsežnosti kazenske zadeve, v kateri gre za večje število obtožencev. Obtožba jim očita kazniva dejanja, ki jih je zakonodajalec že glede na predpisano kazen uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja, katerih težo povečuje še dejstvo, da naj bi bila storjena v organizirani skupini, njihov predmet pa je velika količina zdravju nevarnega in škodljivega mamila. Glede na to je zadeva zahtevna tudi v dokaznem smislu. Ob tem ni mogoče spregledati, da so bila s strani obrambe med postopkom vložena številna redna in izredna pravna sredstva, pogosto iz enakih razlogov in ob nespremenjenih okoliščinah. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi z dne 06.03.2003, opr. št. Up 604/02 in Up 610/02, je sicer namen pravnih sredstev zagotavljanje pravic in varstva obtoženca, vendar ima lahko neutemeljeno kopičenje teh tudi negativne učinke. Zato je na dolžino trajanja postopka in s tem pripora v tej zadevi vplivalo tudi takšno ravnanje obtožencev. Po povedanem kljub opozorilu zahteve, da se izteka najdaljši možni čas trajanja pripora po vloženi obtožnici, sodišču ni mogoče očitati postopanja, ki glede na posebnost in naravo zadeve ni bilo dovolj skrbno in da pripor v takšnih okoliščinah traja nerazumno dolgo. Glede na to, in ker je sodišče na podlagi vseh ostalih v podatkih spisa izkazanih relevantnih okoliščinah ugotovilo nadaljnji obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter presodilo, da je podaljšanje pripora tudi neogibno potrebno za potek postopka in za varnost ljudi, ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je kršilo tudi določbe 1. odstavka 20. člena Ustave.

Zahteva neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP. Navaja, da je bil pripor odrejen zoper obtoženca 11.12.2000 od 11.20 ure dalje, medtem ko je s sklepom izvenobravnavnega senata z dne 16.01.2003 bil podaljšan pripor le od 11.12.2000 od 12.20 ure in ne od 11.20 ure. Po stališču vložnice zahteve je glede računanja teka pripora bil kršen kazenski zakon, ta kršitev pa se v sklepih o podaljšanju pripora ponavlja. Kot je razvidno iz izreka pravnomočnega sklepa, je sodišče odločilo, da se podaljša pripor zoper obtoženca iz že navedenih pripornih razlogov, pri čemer ni navedlo datuma in ure, do katere ga podaljšuje. Le med obtoženčevimi osebnimi podatki je navedeno, da se nahaja v priporu od 11.12.2000 od 12.20 ure dalje. Zatrjevana napaka, ki na samo odločitev o podaljšanju pripora nima odločilnega vpliva, odpraviti pa jo bo mogoče tekom nadaljnjega postopka, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je tudi sicer lahko podana samo v primeru, če so s sodbo bile prekršene določbe o vštevanju pripora.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obt. D.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).