Jedro

Določbe 1. alineje 125. čl. ZDR je potrebno razlagati tako, da je podan razlog za odpoved delovnega razmerja delavcu tudi takrat, če se je začel postopek za prenehanje le tiste dejavnosti zasebnega delodajalca (s.p.), v kateri je zaposloval delavce, če v drugih dejavnostih, za katere je formalno tudi registriran, delavcev ne zaposluje. V gornjem obsegu navedene določbe izključujejo veljavnost splošnih določb ZDR o reševanju trajno presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov toženca z dne 1.12.1998 in 28.12.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi ukinitve dejavnosti toženca in zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja. Ob tem je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarja, da je toženec v decembru 1998 ukinil le eno od svojih registriranih dejavnosti (kmetijstvo in lov ter z njima povezane storitve), v kateri je bila tožnica le delno zaposlena. Delno pa je tožnica vseskozi delala v obratu plastike v okviru toženčevega podjetja L. d.d., s tem, da se registrirana dejavnost toženca in dejavnost tega podjetja delno prekrivata. Njeno delo v obratu sedaj opravlja drug delavec. Zato tožnici delovno razmerje pri tožencu ne bi smelo prenehati. Če pa je zaradi ukinitve kmetijske dejavnosti prišlo do zmanjšanja obsega dela, pa bi lahko tožnici delovno razmerje prenehalo po postopku razreševanja presežnih delavcev.

V odgovoru na pritožbo toženec zanika, da bi se v podjetju L. d.d. zaradi prenehanja dela tožnice zaposlil drug delavec. Poudarja, da se toženec, kot s.p., sedaj ukvarja le še z oddajanjem nepremičnin v najem. V okviru te dejavnosti oddaja v najem kmetijo, na kateri je prej delala tožnica in delavcev več ne zaposluje. Do tega naj bi prišlo tudi zaradi tožničinega slabega dela, zaradi česar kmetijska proizvodnja ni bila rentabilna.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je bila tožnica v letu 1998 zaposlena pri tožencu, kot s.p., s katerim je imela sklenjeno tudi formalno pogodbo o zaposlitvi ter da je bila pri njem zaposlena za opravljanje del na toženčevi kmetiji, na kateri sta z možem tudi živela. Pritožbeno sodišče soglaša, da morebitna občasna pomožna dela v obratu podjetja L. d.d., katerega solastnik je bil toženec, niso vplivala na tožničin delovno pravni status pri tožencu.

Tožnica ni izkazala, da bi se zaradi prenehanja njenega dela v obratu podjetja L. d.d., na istih delih zaposlil drug delavec. Hkrati je prvostopno sodišče prepričljivo ugotovilo, da je toženec v mesecu decembru 1998 prenehal s kmetijsko dejavnostjo in oddal kmetijo v najem, registrirano dejavnost "kmetijstvo in lov" pa odjavil, v preostalih dejavnostih pa kot s.p. delavcev ni zaposloval. Pritožbeno sodišče soglaša, da so ob tako ugotovljenih dejstvih v mesecu decembru 1998 obstojali zakoniti razlogi za odpoved delovnega razmerja tožnici v smislu določb 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno 1. alineo navedenega člena razlagati tako, da je podan razlog za odpoved delovnega razmerja delavcu tudi takrat, če se je začel postopek za prenehanje le tiste dejavnosti zasebnega delodajalca (tudi s.p.), v kateri je zaposloval delavce, če v drugih dejavnostih, za katere je formalno tudi registriran, delavcev ne zaposluje. V gornjem obsegu zato navedena odločba posebnega poglavja ZDR, v katerem so urejene posebnosti delovnih razmerij pri zasebnih delodajalcih, izključuje veljavnost splošnih določb ZDR o reševanju trajno presežnih delavcev. Zato tudi pritožbene podredne navedbe, da bi morala biti tožnica obravnavana kot trajni presežek, niso utemeljene.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da morebitno tožničino občasno delo v proizvodnem obratu (v letu 1998 je očitno šlo le za občasno pomoč in ne za redno delo v rednem delovnem času), ki je deloval v okviru podjetja L. d.d., katerega solastnik je bil toženec, ni moglo vplivati na zakonitost spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja pri tožencu. Pravilno poudarja prvostopno sodišče, da je v primeru podjetja L. d.d. šlo za drug pravni subjekt in dejavnosti tega podjetja pravno ni mogoče izenačevati z registrirano dejavnostjo toženca kot s.p..

Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti ter kot pravilno in zakonito potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.