Jedro

Nepravilno je stališče, da osebi, za katero je bilo ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa ŽVN, tega statusa za obdobje pred nastankom razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati; namen te določbe ni kaznovati osebo, ki je po obdobju pretrpljenega nasilja začela sodelovati z okupatorjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 191/2001-10 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 18.12.2000 odpravi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.12.2000, s katero je bila v postopku revizije odpravljena odločba Upravne enote B. z dne 29.5.2000, s katero je ta ugodila zahtevku tožnika ter mu priznala status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 1.11.1941 do 3.6.1942 in od 14.12.1942 do 9.9.1943 ter status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika, za čas od 4.6.1942 do 13.12.1942 s pripadajočimi pravicami.

Tožena stranka je prvostopenjsko odločbo odpravila ter zavrnila tožnikov zahtevek, ker je menila, da mu statusa žrtve vojnega nasilja zaradi vključitve v domobranske enote ni mogoče priznati. Sodišče se v obrazložitvi sodbe strinja z zaključki tožene stranke, da prostovoljno ali poklicno sodelovanje v enotah agresorja predstavlja izključitveni razlog po 6. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 1/01, v nadaljevanju: ZZVN). Zato tožniku, kljub izpolnjevanju predpisanih pogojev, statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Meni, da ni pomembno, iz kakšnih razlogov se je tožnik v začetku leta 1944 pridružil domobrancem, relevantno je le, ali je na strani agresorja sodeloval prostovoljno oziroma poklicno. Glede tožbenih navedb, da je bil v domobranskih enotah pod prisilo, pa je menilo, da tožnik v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov, zato tovrstnega ugovora ne more uspešno uveljavljati.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Smiselno ponavlja navedbe v tožbi, da je pobegnil pred prisilno izselitvijo ter da je določeno obdobje preživel v begunstvu, bil nato aretiran in zaprt v taborišču na R., se kasneje pridružil partizanom, nato pa je bil po zajetju s strani nemške vojske vključen med domobrance. Navaja, da je bil v domobranskih enotah prisiljen sodelovati, kar v njegovih krajih ni bila redkost. Dokazov o tem ne more predložiti, saj so pripadniki njegove enote že pokojni. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo odpravi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporna uporaba materialnega prava, in sicer določb 6. člena ZZVN.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja določa, da gre državljanu Republike Slovenije status žrtve vojnega nasilja, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 1. odstavku 2. člena ZZVN je med drugim določeno, da se ob pogojih iz 1. člena ZZVN štejejo med žrtve vojnega nasilja tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred prisilno izselitvijo-begunec oziroma so bile iz istih razlogov poslane v taborišče -taboriščnik. Ne glede na pogoje iz 2. člena tega zakona pa se za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja (6. člen ZZVN).

Tožnik je uveljavljal status žrtve vojnega nasilja za čas od 1.11.1941 do 9.9.1943. Prvostopenjsko sodišče je sledilo materialnopravnemu stališču tožene stranke, da tožniku, kljub nesporno izpolnjenim zakonskim pogojem iz 2. člena ZZVN, statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi določb 6. člena ZZVN ni mogoče priznati, ker je bil po preteku uveljavljanega obdobja (v letu 1944) vključen v agresorske (domobranske) enote. Po presoji pritožbenega sodišča je nepravilno stališče, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, slednjega tudi za obdobje pred nastankom razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati. Namen določbe 6. člena ZZVN je namreč preprečiti podelitev statusa žrtve vojnega nasilja tistim osebam, ki so v času trajanja nasilja in v okoliščinah, ki bi sicer lahko bile podlaga za priznanje statusa, poklicno ali prostovoljno sodelovale na strani agresorja (npr. vodje barak v koncentracijskih taboriščih). Nikakor pa ni bil namen zakonodajalca kaznovati osebo, ki je po obdobju pretrpljenega nasilja sodelovala z agresorjem, tako kot to menita sodišče prve stopnje in tožena stranka. To je razvidno tudi iz obrazložitve Predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi. Ker po presoji sodišča prve stopnje vključitev v domobranske enote v celoti izključuje možnost, da bi bil tožniku priznan uveljavljani status za obdobje pred njegovim sodelovanjem na strani agresorja, je bilo materialno pravo glede tega napačno uporabljeno. Zato je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.