Jedro

Tožilec je proučil kazenske spise in zapuščinski spis in v nobenem ni zasledil okoliščin, ki bi lahko kazale na storitev kaznivih dejanj, katera je tožnik osebama očital, za svoje trditve o storjenih kaznivih dejanjih pa tudi ni navedel nobenih dokazov. Ob takšnem dejanskem stanju ni verjetnosti, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspešno začel kazenski postopek. Očitno nerazumna pa je kazenska zadeva tudi, če je tožnik zamudil rok za kazenski pregon in tudi zato dodelitev brezplačne pravne pomoči ne bi bila opravičljiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS – organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred Upravnim sodiščem RS v zvezi s tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 491/2011 z dne 6. 6. 2011. V obrazložitvi navaja, da je prosilec (v tem upravnem sporu tožnik) 12. 7. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in pomoč pri tožbi, s katero izpodbija odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 491/2011 z dne 6. 6. 2011. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo obtožnega predloga prosilca kot subsidiarnega tožilca na Okrajno sodišče v Domžalah. Organ za BPP navaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani s sklepom št. Kr (0)589/10-2 z dne 24. 11. 2010 na podlagi prvega odstavka 161. člena Zakona o kazenskem postopku zavrglo kazensko ovadbo, ki jo je vložil prosilec zoper A.A. in B.B., ker ni podan utemeljen sum, da bi storila očitana kazniva dejanja. Tožilstvo je v sklepu o zavrženju ovadbe tudi navedlo, da prosilec ni ponudil dokazov, da bi ovadeni osebi storili očitana kazniva dejanja oziroma kakšna protipravna ravnanja. Organ za BPP je presodil, da je treba prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti, ker zadeva, v kateri je prosilec prosil za brezplačno pravno pomoč (vložitev obtožnega predloga), ni imela možnosti za uspeh, saj je že tožilstvo navedlo, da ni podan utemeljen sum, da bi ovadeni osebi storili kazniva dejanja. Prosilec pa je kot subsidiarni tožilec tudi zamudil rok za vložitev obtožnega predloga, ki bi ga moral vložiti v 8 dneh po prejemu sklepa, s katerim je tožilstvo njegovo ovadbo zavrglo. Ta sklep je prejel 29. 11. 2010, prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je vložil 17. 2. 2011, ter do dne izdaje tega sklepa obtožnega predloga ni vložil. Prepozen je bil že s prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Zato kot subsidiarni tožilec nima verjetnih možnosti za uspeh z vložitvijo obtožnega predloga. Ker ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je organ za BPP njegovo prošnjo zavrnil. Odločitev je oprl na prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik vlaga tožbo zoper navedeno odločbo. V tožbi navaja, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen, ker ni prava uka oseba in bo s pravno pomočjo v pritožbah navedel vsa relevantna dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v pritožbah. Dokler mu ne bo nudena pravna pomoč, ne bo mogel izpodbijati sodb tega sodišča, ki niso pravilne, ne temeljijo na zakoniti pravni podlagi, kršijo Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). To sodišče mu ne dodeli pravne pomoči, s katero bi se odpravile kršitve Okrožnega sodišča, ki mu pravne pomoči ne nudi. Zadeve se vlečejo več kot 22 let in nastaja vedno več odškodninskih tožb. S tem ko sodišče navaja, da pritožba ni dovoljena, krši Ustavo RS in EKČP. Kršena mu je ustavna pravica do pravnega sredstva. V nobenem primeru brezplačne pravne pomoči ni dobil. To sodišče ne upošteva, da je v izjemno težkem finančnem stanju, saj prejema 220 EUR socialne podpore, in da je bolan. Prepričan je, da ima na podlagi ustave pravico do pritožbe, zato se pritožuje zoper vse odločbe, sklepe in sodbe. Očitno so določbe 270. člena ZPP (zaradi katerega se mu pravica do pritožbe odreka) v nasprotju z Ustavo in EKČP (1., 6., 13. in 18. člen). Postavlja se vprašanje korektnosti takih predpisov s stališča nediskriminatornosti in enakosti pred zakonom. Tožnik meni, da bi morala država poskrbeti za to, da bi ga takoj pozvala na predložitev ustreznih dokazil, da je finančno nesposoben za najem odvetnika in mu ga takoj dodeliti. Zaradi slabega zdravstvenega in socialnega stanja in nujnosti zadeve tožnik prosi za urgentno rešitev. Navaja, da mu zaradi ravnanja državnih organov nastaja nepopravljiva škoda, odškodninski zahtevki presegajo 300.000.000,00 EUR (na slovenskih sodiščih) oziroma 980.000.000,00 EUR (na Evropskem sodišču). Izkoristil je vsa pravna sredstva, ki so mu po lastnem vedenju na voljo in prosi za pojasnilo o pravnih sredstvih, ki jih še lahko izkoristi. Smiselno tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Hkrati zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi in za oprostitev plačila stroškov in taks v tem postopku.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega akta in predlaga zavrnitev tožbe.

O prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetnem upravnem sporu je bilo odločeno z odločbo Upravnega sodišča RS – organa za BPP št. Bpp 451/2011-2 z dne 6. 10. 2011. Prošnja je bila zavrnjena.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za katero je zaprosil v zvezi s tožbo, s katero bi izpodbijal odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 491/2011 z dne 6. 6. 2011, ki ni ugodilo njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. Kr 91750/2010. Za BPP pristojni organ Okrožnega sodišča v Ljubljani je ocenil, da tožnik ni izkazal za verjetno, da bi kot subsidiarni tožilec v kazenskem postopku uspel. Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP Upravnega sodišča RS moral presoditi, ali ima tožnik verjetne izglede za uspeh s tožbo, s katero bi izpodbijal odločitev o zavrnitvi dodelitve brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazenskim postopkom. Presodil je, da jih nima, saj je že tožilstvo ugotovilo, da ni podan utemeljen sum, da bi bila storjena kazniva dejanja, za katera je tožnik dal ovadbo, poleg tega pa je tudi zamudil rok za vložitev obtožnega predloga. Za izpodbijano odločitev je torej relevantno dejstvo, ali ima tožnik kakšne možnosti, da bi lahko uspešno začel kazenski pregon zoper ovadene osebe, saj bi bilo le v tem primeru razumno s tožbo izpodbijati odločitev, s katero je bila odklonjena brezplačna pravna pomoč v zvezi s kazenskim postopkom.

V tožbi tožnik ne navaja nobenih konkretnih razlogov, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita, ampak na splošno navaja, da bi mu, ker je prava neuka oseba, morala biti pravna pomoč dodeljena, ker bi s pritožbami lahko dokazal, da so sodne odločbe nepravilne. Meni, da ima pravico do pritožbe, ker je to ustavna pravica. Nobenih okoliščin v zvezi z kazenskim postopkom pa tožba ne vsebuje oziroma tožnik ne ugovarja, da so bila dejstva, na katerih temelji ocena, da ni verjetnosti za uspešen kazenski pregon oseb, zoper katere je vložil ovadbe, nepravilno ugotovljena.

Sodišče tudi v okviru preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev materialnega ali procesnega prava, zaradi katerih bi bila odločba nezakonita.

Organ za BPP je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojuje z okoliščinami in dejstvi o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo. Takšna okoliščina je (tudi), da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna (tudi), če je pričakovanje prosilca ali njegov zahtevek v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani opr. št. Kt (0) 589/10-2 z dne 24. 11. 2010 o zavrženju ovadbe, ki jo je tožnik vložil zoper A.A. in B.B. izhaja, da je tožilec proučil kazenske spise (opr. št. Kt (0) 94/01, Kt (0) 160/2001) in zapuščinski spis (opr. št. D 390/03) in v nobenem ni zasledil okoliščin, ki bi lahko kazale na storitev kaznivih dejanj, katera je tožnik navedenima osebama očital. Tožnik pa za svoje trditve o storjenih kaznivih dejanjih tudi ni navedel nobenih dokazov. Ob takšnem dejanskem stanju tudi po mnenju sodišča ni verjetnosti, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspešno začel kazenski postopek. Očitno nerazumna pa je kazenska zadeva tudi, če je tožnik zamudil rok za kazenski pregon in tudi zato dodelitev brezplačne pravne pomoči ne bi bila opravičljiva.

Organ za BPP je po presoji sodišča pravilno ocenil, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v tem primeru tožnikova prošnja za brezplačno pravno pomoč ni bila zavrnjena zato, ker bi jo uveljavljal v zvezi s pritožbo, ki ne bi bila dopustna in so tovrstni ugovori v tem upravnem sporu brezpredmetni). Ker sta objektivni in finančni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči predpisana kumulativno, se organu za BPP ni bilo treba opredeljevati še glede izpolnjevanja finančnega pogoja in je že glede na odsotnost prvega prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnil. Sodišče tožniku ne more pritrditi, da je ureditev po ZBPP, kolikor se nanaša na finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, diskriminatorna oziroma da bi bilo treba brezplačno pravno pomoč dodeliti prosilcem že, če so finančno nesposobni najeti odvetnika. Takšna bi bila, če bi enake dejanske položaje urejala različno. Če pa je poleg finančnega stanja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevano tudi, da je zadeva, za katero je brezplačna pravna pomoč dodeljena, razumna, to ne pomeni, da prosilci niso obravnavani enako, saj morajo vsi oba pogoja izpolnjevati. Vprašanje, kot ga zastavlja tožnik, ni vprašanje (ne)ustavnosti, temveč primernosti zakonske ureditve.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker je tožnik v tem upravnem sporu, katerega predmet je odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, izpolnitve taksne obveznosti oproščen že na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10).