Jedro

Aktivna legitimacija predstavlja materialnopravno upravičenje subjekta uveljavljati določeno pravico in gre za vprašanje materialnega prava. Pravico odpovedati najemno pogodbo za stanovanje in terjati njegovo izpraznitev zato podeljuje materialni zakon, in sicer SZ v 53. členu, lastniku stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se tožencu na podlagi odpovedi najemne pogodbe z dne 13.3.1995 v roku 60 dni naloži izpraznitev stanovanja v stanovanjski hiši v Tolminu, pritličju hiše v velikosti 53,09 mý, svojih stvari in uporabnikov, ki so navedeni v najemni pogodbi in njegovo izročitev tožniku, da ne bo izvršbe. V posledici takšne odločitve, je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožencu v izpolnitvenem 15-dnevnem roku pravdne stroške v višini 43.968,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava vidi v tem, da ji sodišče ni priznalo aktivno legitimacijo, kljub temu, da je dokazala, da ima konkreten in dokazan pravni interes za uveljavljanje zahtevka, saj je upravičena do najemnine za uporabo stanovanja in ima po pogodbi z lastnikom zagotovljeno razpolagalno pravico. Primarni interes tožeče stranke izhaja iz dejstva, da je bila zaradi neplačila najemnine materialno oškodovana, poleg tega ima potrebe po zagotovitvi primernega stanovanja svojim zaposlenim. Sicer pa je odobrila njena pravdna dejanja tudi lastnica stanovanja Občina Tolmin, ki je potrdila veljavnost zastopanja v tožbi zoper toženca. Ker ji sodišče ni priznalo aktivne legitimacije, sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, v katerem je z dejstvi in dokazi izkazovala svoj pravni interes. Prav tako ni ugotavljalo dejstev o tem, da je pred vložitvijo tožbe izvedla potreben postopek za odpoved najemne pogodbe v skladu s Stanovanjskim zakonom, zato je utemeljen tudi pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Aktivna legitimacija predstavlja materialnopravno upravičenje subjekta uveljavljati določeno pravico. Gre za vprašanje materialnega prava. V obravnavanem primeru je sodišče zato utemeljeno ugotavljalo, kdo ima pravico odpovedati najemno pogodbo za stanovanje in terjati izpraznitev. To podeljuje materialni zakon, to je Stanovanjski zakon v 53. členu, lastniku stanovanja. Tožeča stranka bi aktivno legitimacijo lahko izkazala tudi, če bi lastnik z ustreznim aktom in pravnim poslom prenesel to svojo zakonsko pravico nanjo. Vendar iz njenih trditev, da je lastnik odobril njena pravdna dejanja in iz v spisu vložene najemne pogodbe, sklenjene med lastnikom in tožencem, povsem jasno izhaja, da lahko nastopa v razmerju napram tožencu le kot pooblaščenka lastnika. Vse aktivnosti v zvezi z odpovedjo te pogodbe bi torej lahko opravila na podlagi pooblastila v imenu in za račun lastnika, ne pa v svojem imenu. Zmotne so navedbe, da je tožeča stranka aktivno legitimirana, ker ima pravni interes za uveljavljanje zahtevka. Pravni interes je posebej predpisana procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Če ta interes ni podan, se takšna tožba zaradi nedopustnosti zavrže. Tudi pri dajatvenih tožbah je pravovarstvena potreba ali interes predpostavka procesa, le da se tu ne izkazuje posebej, ker se predpostavlja. Gre za povsem drug pojem, ločen od pojma aktivne legitimacije. Praviloma ima pravdno upravičenje tisti, ki zatrjuje obstoj stvarne legitimacije. Samo v določenih, točno predpisanih primerih, med katere ne spada primer tožeče stranke, je procesna legitimacija ločena od stvarne. Utemeljitev pravnega interesa v pritožbi pa je sploh nelogična, saj je tožeča stranka vložila tožbo za izpraznitev stanovanja in ne izterjavo najemnine, do katere naj bi bila potrditvah pritožbe upravičena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno postopalo tudi, ko ni izvajalo nadaljnega dokaznega postopka, čim je ugotovilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vloženo tožbo. Zato tudi ne vzdrži očitek, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Vse relevantne dejanske okoliščine za presojo aktivne legitimacije so pravilno in popolno ugotovljene, ostale, ki se tičejo odpovednega postopka pa bi bile pomembne le, če bi tožbo vložila aktivno legitimirana stranka. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo v pritožbi zatrjevane procesne kršitve, niti drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka ali napak pri uporabi materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mu pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov pritožbenega postopka.