Jedro

Delovno in socialno sodišče nima pristojnosti odločati o prepovedi iznašanja in javnega objavljanja podatkov parlamentarni komisiji državnega zbora oz. njenim poimenskim članom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero se R Sloveniji - Parlamentarni komisiji, ki ugotavlja okoliščine in posledice vohunske afere, v katero sta vpletena dva delavca Ministrstva za obrambo R Slovenije, ki so ju januarja 1998 na ozemlju R Hrvaške prijeli ...., in njenim članom M. Z., F. K., R. B., J. B., V. D., B. K. in P. D. prepoveduje iznašati in javno objavljati podatke in objavljati pričevanja ter ugotovljeno stanje, ki se nanaša neposredno na tožnika B. B. in A. S., do končanja tega postopka, v primeru kršitve te odredbe se RS kaznuje z denarno kaznijo 1.000.000,00 tolarjev, ugovor pa ne zadrži izvršitve začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da se sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavi (pravilno spremeni), predlogu tožnikov pa ugodi. Med drugim navajata, da je predlog za začasno odredbo uperjen proti R Sloveniji, ki je tudi tožena stranka v tem sporu.

Parlamentarna komisija je bila ustanovljena z aktom zakonodajnega telesa in je njegov sestavni del, javno pa iznaša določene podatke, ki se nanašajo neposredno na tožnika. Začasna odredba je uperjena proti R Sloveniji, v zavarovanje pravic tožnikov, saj jima Parlamentarna komisija z nezakonitim postopanjem (objavljanjem podatkov v javnosti), hkrati jemlje pravice in možnosti v postopkih pred sodišči. Ne gre zgolj za to, da jima je bila z nastopom v javnosti kršena pravica do zasebnosti, temveč tudi za tajne zaupne podatke, brez varovanja katerih postopek v najširšem smislu tudi ne more biti pošten.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Navaja, da so dolžnosti in odgovornosti poslancev zakonsko opredeljene in da pojma R Slovenije, kot tožene stranke, oz. dolžnika v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98) ni mogoče razširjati na Parlamentarno komisijo, toženi stranki pa nalagati prepovedi, ki izhajajo že iz zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Tako kot je v sklepu o svoji krajevni nepristojnosti (z dne 17.9.1998) sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o tem, da ni krajevno pristojno za odločanje v tem sporu, pa je v konkretnem sklepu o zavrnitvi predloga za začasno odredbo prvenstveno spregledalo določbo 1. odst. 18. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99), ki določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. To velja tudi za predlagane začasne odredbe, saj tudi v takih primerih lahko pride do stvarne nepristojnosti, kljub temu, da so začasne odredbe morda predlagane v sporih, za odločanje v katerih pa je pristojno sodišče. V konkretnem primeru gre za prav takšno situacijo, saj Delovno in socialno sodišče nima pristojnosti odločati o prepovedi iznašanja in javnega objavljanja podatkov Parlamentarni komisiji oz. njenim poimenskim članom. Parlamentarna komisija predstavlja komisijo državnega zbora, z namenom podpiranja in olajšanja njenega dela... Kljub temu pa odločanje o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost ne predstavlja več absolutne bistvene kršitve določb postopka (3. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo tožnikov izven navedenega okvira, pri tem pa ugotavlja, da ni utemeljena.

Namen izdaje začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (kot je predlagana v tej zadevi) je iskati le v povezavi z (verjetno obstoječo) terjatvijo, kot to določa 1. odst. 272. čl. ZIZ, ob nadaljnjih predpostavkah nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljiva škoda, da dolžnik s sicer neutemeljeno začasno odredbo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale upniku, preprečitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode (2. odst. 272. čl. ZIZ in 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Ne gre torej za preprečevanje onemogočene ali otežene izterjave, samovoljnega ravnanja ali odvračanja nenadomestljive škode na sploh, temveč le v povezavi s terjatvijo, katere izpolnitev zahteva stranka s tožbo.

V konkretnem delovnem sporu takšne povezave ni, kot izhaja iz namena, ki ga tožnika zasledujeta s predlagano začasno odredbo, pa je ta tudi le v zavarovanju njunega procesnega položaja, ne pa npr. v nevarnosti, da bo uveljavitev njune terjatve onemogočena ali precej otežena, itd.. Zato že iz tega razloga ni nobene podlage za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Seveda pa takšna odločitev ne predstavlja ovire, da tožnika svojih upravičenih interesov, ki bi jih kršila Parlamentarna komisija ali njeni posamezni člani, ne uveljavljata na druge načine oz. v drugih postopkih.