Jedro

V zadevi ni sporno, da je bil predmetni objekt po letu 1967 predmet gradbenih posegov, za katere bi moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno, zato se določba 197. člena ZGO-1 ne nanaša na predmetni objekt. Poleg tega je spremenjena tudi namembnost objekta, saj tožnika v tožbi navajata, da gre za stanovanjski objekt, iz telegrama z datumom ogleda, ki ga prilagata tožbi pa izhaja, da naj bi bila namembnost objekta, ki naj bi se nadziral, zidanica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta tlorisnih dimenzij cca. 10,8 m x 8 m + 5 m x 4 m, ki po višini obsega pritličje, etažo in mansardo na zemljišču parc. št. 2961 in 2963/1, obe k.o. …. Naložila jima je, da morata takoj po prejemu odločbe ustaviti njegovo nadaljnjo gradnjo (2. točka) in ga v roku treh mesecev od prejema odločbe odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (1. točka). Na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) so bile izrečene tudi prepovedi (3. točka). Toženka je še navedla, da morata tožnika takoj po izpolnitvi obveznosti iz 1. točke izreka o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka) ugotovila, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (5. točka) in navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prejšnji lastnik zemljišča A.A. okoli leta 1983 zgradil osnovni objekt tlorisnih dimenzij 8,8 m x 8 m brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti v skladu z 22. členom takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov. Da ga ni pridobil, izhaja iz izjave tožnika na zaslišanju in podatkov Upravne enote Novo mesto, iz katerih izhaja, da od leta 1971 do 2001 za gradnjo na predmetnih zemljiščih ni bilo izdanega nobenega gradbenega dovoljenja. Tožnika sta v letu 2003 pričela z rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega objekta. Odstranila sta prvotno strešno konstrukcijo, pozidala nove zidove v mansardi ter izvedla streho. Za rekonstrukcijo in dozidavo bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s 3. členom ZGO-1, ki pa ga nista pridobila, kar izhaja iz njune izjave na zaslišanju. Tožnika sta sicer pridobila odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 18. 12. 2002, vendar sta z izvedenimi deli prekoračila dovoljena vzdrževana dela, saj rekonstrukcije in dozidave ni mogoče šteti kot vzdrževana dela.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov in se skliceval na razloge, ki izhajajo iz odločbe upravnega organa prve stopnje. Meni, da položnica, iz katere izhaja, da je oče tožnikov plačal pristojbino za lokacijski ogled za nadzidavo zidanice v letu 1980, ni v nikakršni povezavi s stanovanjsko hišo v izmeri 72 m2. Kot nerelevantne je zavrnil tudi ugovore, ki se nanašajo na dejavnosti tožnikov za pridobitev dovoljenja za že zgrajeni objekt. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da sta z odločbo o priglasitvi vzdrževalnih del dobila dovoljenje za dela na lesenem delu ostrešja in kritini. Ko so v avgustu leta 2010 delavci streho sneli, pa se je izkazalo, da je počila betonska plošča. Zato sta morala zgraditi novo in tako preprečiti propadanje hiše zaradi vremenskih razmer. Pri tem sta se sklicevala na hude nevihte, ki so bile značilne za poletni čas leta 2010. Pozidati sta morala tudi nov kolenčni zid. Priznavata, da sta betonsko ploščo in kolenski zid zgradila brez gradbenega dovoljenja, vendar opozarjata, da sta s tem preprečila možno tragedijo, ki bi lahko prizadela njuni družini, če bi se streha s staro ploščo vred vdrla in pod sabo koga pokopala. Navajata, da sta obstoječi objekti pripravljena legalizirati in da izpodbijana odločba samo navidezno upošteva načelo sorazmernosti, saj bi bila legalizacija objekta za njiju ugodnejša od rušenja. Pri tem poudarjata, da zaradi procesne napake občine Šentjernej novi OPN še ni sprejet, brez njegovega sprejetja pa ne moreta vložiti zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sklicujeta se na četrto alinejo 201. člena ZGO-1A, ki omogoča lastnikom nelegalnih objektov, ki so v inšpekcijskem postopku, da vložijo zahtevo za izdajo gradbenih dovoljenj za legalizacijo dve leti po dnevu uveljavitve ustreznega izvedbenega prostorskega akta. Navajata, da jima izpodbijana odločba tega ne omogoča, postavlja jima celo rok, ki ga ne moreta izpolniti, ker OPN še ni sprejet. Šele, ko sta začela zbirati dokumentacijo o gradnji, sta ugotovila, da je osnovni objekt v velikosti 72 m2 v letih 1964 do 1966 zgradil že B.B. Ta se je nato poročil z C.C. in leta 1976 z darilno pogodbo vse svoje premoženje prepustil A.A., po katerem sta dedovala tožnika. Ugotovila sta, da je leta 1980 njun oče A.A. zaprosil za ogled objekta zaradi nadzidave in ne nadomestne gradnje, kot sta sprva mislila. Leta 1983 je objekt vpisal v zemljiško knjigo. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma jo nadomesti z novo, ki bo tožnikoma omogočila legalizacijo objekta.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V prvem odstavku 3. člena ZGO-1 je za začetek gradnje novega objekta, rekonstrukcijo objekta ali njegovo odstranitev zahtevano pravnomočno gradbeno dovoljenje.

Glede na navedeno je pri izreku inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje potrebno ugotoviti le, da gre za objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje in da gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

V zadevi ni sporno, da za gradnjo predmetnega objekta ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, saj to izhaja iz uradnih evidenc Upravne enote Novo mesto, tožnika pa temu ne oporekata.

Sporno pa je, ali lahko zatrjevanje tožnikov v tožbi (ki je drugačno od tožnikove izjave na zaslišanju dne 11. 10. 2010), da je bil osnovni objekt v izmeri 72 m2 zgrajen že v letih 1964 do 1966 in da je bila po letu 1980 le nadzidan, kar tožnika dokazujeta s položnico in telegramom ter izjavo B.B. z dne 29. 10. 2010, vpliva na ugotovitev, na kateri izpodbijana odločba temelji, da bi za predmetni objekt moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje.

Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumi ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Navedena določba se nanaša na objekte, ki so bili zgrajeni pred 31. 12. 1967, pa kasneje niso bili predmet gradbenih posegov, za katere bi investitor moral pridobiti upravno dovoljenje.

Ker v zadevi ni sporno, da je bil predmetni objekt po navedenem obdobju predmet gradbenih posegov, za katere bi moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno, se navedena določba ne nanaša na predmetni objekt. Poleg tega je spremenjena tudi namembnost objekta, saj tožnika v tožbi navajata, da gre za stanovanjski objekt, iz telegrama z datumom ogleda, ki ga prilagata tožbi pa izhaja, da naj bi bila namembnost objekta, ki naj bi se nadzidal, zidanica.

Ker ne gre za objekt iz tretjega odstavka 1. člena ZGO-1, na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnikov na hude nevihte v letu 2010 in počeno betonsko ploščo, ki sta jo mogla zamenjati.

Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na 4. alinejo (pravilno četrti odstavek) 201. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 45/04), saj se navedena določba nanaša na inšpekcijske postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1. 5. 2004), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Iz priloženih upravnih spisov namreč izhaja, da se je predmetni inšpekcijski postopek začel v letu 2010. Ker zakon pri nelegalni gradnji, razen ukrepa iz 152. člena ZGO-1, ne predvideva drugega ukrepa, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor o nesorazmernosti ukrepa.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).