Jedro

Tožnik je v postopku vtoževal razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po Zakonu o jamstvenem skladu RS, ker mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, ampak po njegovi volji. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo po 19a. čl. ZZZPB, ki daje delavcu možnost razveze delovnega razmerja v primeru, če delodajalec v enem mesecu po vročitvi odločbe inšpektorja za delo (s katero je bilo ugotovljeno neplačevanje plač iz pogodbe o zaposlitvi oz. kolektivne pogodbe najmanj 3 mesece zaporedoma) ne izplača zaostalih plač delavcu. V primeru takšnega načina prenehanja delovnega razmerja je 19c. čl. ZZZPB delavcem priznal pravico do odpravnine pod pogoji, kot jih določa ZDR za trajno presežne delavce. Do pravic iz ZJSRS pa ni upravičen, saj mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem je bil zaposlen neprekinjeno najmanj 3 mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja, ampak po njegovi volji.

Spori zoper odločbe ministrstva, pristojnega za delo, o katerih odloča pristojno delovno in socialno sodišče (22/3 čl. ZJSRS), se ne uvrščajo med individualne delovne spore, kot jih opredeljuje 4. čl. ZDSS, temveč med spore, ki spadajo v sfero sporov v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 02040/0173/99-006 z dne 17.12.1999 in na ugotovitev, da tožnik v celoti izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do izplačila odpravnine, skladno s 17. čl. ZJSRS.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je razlaga sodišča prve stopnje, na katero je oprlo odločitev o poravnavanju neizplačanih plač in nadomestil plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka ter odpravnin, pravilna, vendar v neskladju z dejanskim stanjem, saj pravna oseba nima v stečajni masi dovolj sredstev niti za poplačilo stroškov postopka. To pomeni, da tožnik iz stečajne mase ne bo dobil ničesar, kljub temu, da je do sredstev upravičen. Tožnik sicer izpolnjuje vse pogoje po 16. čl. Zakona o jamstvenem skladu RS, po katerem mu pripadajo pravice po citiranem zakonu. Tožnik je imel na podlagi sprememb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki so pričele veljati v oktobru 1998, pravico razvezati delovno razmerje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je v postopku vtoževal razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po Zakonu o jamstvenem skladu RS, ker mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo po 19a. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, 10/91, 12/92, 71/93, 38/94, 69/98 - nadaljevanju ZZZPB), ki daje delavcu možnost prekinitve ali razveze delovnega razmerja v primeru, če delodajalec v enem mesecu po vročitvi odločbe inšpektorja za delo (s katero je bilo ugotovljeno neplačevanje plač iz pogodbe o zaposlitvi oz. kolektivne pogodbe najmanj 3 mesece zaporedoma) ne izplača zaostalih plač delavcu. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo dne 22.2.1999 na njegov predlog, kot to določa že omenjeni 19a. čl. ZZZPB, medtem ko je bil stečajni postopek nad njegovim delodajalcem začet šele 19.7.1999. To pomeni, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka (v takem primeru bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu), temveč zaradi njegove volje, da zaradi nespoštovanja delodajalčeve obveznosti, ki se je odražalo v neizplačevanju plač tožniku, razveže delovno razmerje s tem delodajalcem. V primeru takšnega načina prenehanja delovnega razmerja je 19c. čl. ZZZPB delavcem priznal pravico do odpravnine pod pogoji, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) za trajno presežne delavce. Glede na to pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, po kateri ima tožnik pravico do plače za opravljeno delo do datuma prenehanja delovnega razmerja, pravico do odpravnine, kot bi mu šla, če bi mu delovno razmerje prenehalo kot trajnemu presežku (19. c čl. ZZZPB) kot tudi ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, ki so zapadle v plačilo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri njegovem delodajalcu.

Tožnik pa po stališču pritožbenega sodišča, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ni upravičen do pravic iz Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu R Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97, 10/98, 41/99, 53/99 - v nadaljevanju ZJSRS), saj ne izpolnjuje temeljnega pogoja za pridobitev teh pravic, ki ga določa 16. čl. citiranega zakona. Ta člen namreč določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem je bil zaposlen neprekinjeno najmanj 3 mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je v skladu s 17. čl. delodajalec insolventen po tem zakonu, če je nad njim začet stečajni postopek ali če je sklep o potrditvi prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije nad njim postal pravnomočen. Ob upoštevanju navedenega pripadajo torej delavcu pravice po ZJSRS, če mu delovno razmerje pri delodajalcu preneha v posledici začetka stečajnega postopka ali po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije. Ker tožniku delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo zaradi navedenega, temveč na podlagi njegovega predloga v zvezi z 19a. čl. ZZZPB (ki je sicer ravno tako legitimen in zakonit način prenehanja delovnega razmerja z možnostjo uveljavljanja pravic, ki jih v posledici takšnega načina prenehanja delovnega razmerja daje ZZZPB) tožnik ne izpolnjuje pogojev po 16. čl. v zvezi s 17. čl. ZJSRS za pridobitev pravice do izplačila odpravnine, kot je opredeljena v 19. čl. citiranega zakona. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Po mnenju pritožbenega sodišča se sicer spori zoper odločbe ministrstva, pristojnega za delo, o katerih odloča pristojno delovno in socialno sodišče (22/3 čl. ZJSRS) ne uvrščajo med individualne delovne spore, kot jih opredeljuje 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94, 20/98 - v nadaljevanju ZDSS) temveč med spore, ki spadajo v sfero sporov v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti delavcev. To je razbrati že iz samega namena ZJSRS, ki je želel delavcem, katerim je delovno razmerje prenehalo zaradi nesolventnosti delodajalcev, preko Jamstvenega sklada RS čimprej zagotoviti določena denarna sredstva (19. čl. ZJSRS), ki sicer temeljijo na delovnem razmerju delavcev pri insolventnih delodajalcih, z namenom takim delavcem pomagati pri zagotovitvi njihove socialne varnosti v času do pridobitve preostalih pripadajočih denarnih sredstev v stečajnem postopku oz. postopku prisilne poravnave nad njihovimi delodajalci. V nasprotnem primeru bi moral delavec na poplačilo celotne svoje terjatve, katere delno poplačilo je zdaj zagotovljeno preko Jamstvenega sklada, čakati do razdelitve stečajne mase v stečajnem postopku oz. do pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. V prid ugotoviti, da spor med delavcem in Jamstvenim skladom RS oz. Ministrstvom za delo kot drugostopenjskim organom, ki odloča o pritožbah zoper odločbe Jamstvenega sklada RS, nima značilnosti individualnega delovnega spora, govori tudi dejstvo, da stranki v sporih, izvirajočih iz ZJSRS, nista v medsebojnem razmerju delavca in delodajalca oz. da med njima ne obstaja delovnopravno oz. drugo razmerje, ki ga opredeljuje 4. čl. ZDSS, v katerem je opredeljena pristojnost delovnega sodišča za odločanje v individualnih delovnih sporih.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v skladu z 353. čl. pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.