Jedro

Tarifna številka 2 ZST ne predvideva taksne obveznosti za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Določbe o taksni obveznosti za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče analogno uporabiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da ni taksne obveznosti za pritožbo zoper sklep o ugovoru.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da taksa, ki jo je upnik dolžan plačati za pritožbo zoper sklep o ugovoru, znaša 11.400,00 SIT in za taksni opomin 4.750,00 SIT.

Zoper sklep se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje upnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je odločitev sodišča, češ da je z Zakonom o sodnih taksah predvideno plačilo takse za sklep o ugovoru, ki ga izda sodišče na podlagi dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, nepravilna. Izpostavlja, da razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne predstavlja dokončne odločitve v sporu, ampak samo prenese pristojnost za odločanje o ugovoru na pravdno sodišče. V predmetni zadevi dolžnik tudi ni vložil ugovora v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ampak v delu, v katerem mu je naloženo, da terjatev plača v osmih dneh. Ko bo pravdno sodišče o tem ugovoru dokončno odločilo s sodbo, bo treba zanjo tudi plačati takso.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikovimi navedbami. Obstoj taksne obveznosti za pritožbo zoper sklep, je odvisna od tega, ali je plačilo sodne takse predpisano za samo odločbo (sklep). V tarifni številki 2 Zakona o sodnih taksah - ZST sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine res ni izrecno naveden, marveč je predpisana le taksna obveznost za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikovim stališčem, da te taksne obveznosti ni mogoče analogno uporabiti tudi za prvi, torej obravnavani primer. Sklepanje po analogiji je namreč dopustno in utemeljeno takrat, ko sta si z zakonom urejen in z zakonom neurejen primer v bistvenem enaka in je zato utemeljena tudi enaka pravna posledica. Pritožnik ima prav, da sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne predstavlja končne odločbe, marveč bo vsebinsko o samem ugovoru odločeno šele v pravdi. To pa pomeni, kot pravilno opozarja pritožnik, da bi v tem primeru taksna obveznost nastopila dvakrat. Najprej ob izdaji sklepa, s katerim sodišče razveljavi naložitveni del izreka in nato še takrat, ko pravdno sodišče o tej isti terjatvi odloči po izvedenem kontradiktornem postopku.

Ker torej taksna obveznost v obravnavanem primeru ni izrecno določena ter takšne vsebine določb ZST ni mogoče ugotoviti niti z drugimi metodami razlage, je izpodbijani sklep materialnopravno napačen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugotovilo, da taksna obveznost za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in s tem posledično tudi za upnikovo pravno sredstvo zoper takšno odločbo, ni podana (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom zakona o izvršbi in zavarovanju).