Jedro

Ko tožnica na več mestih v pritožbi navaja, da je toženec pri njej s prevaro povzročil zmoto glede prave vrednosti stvari, da je naknadno izvedela za pravne težave v zvezi z uveljavljanjem njihovega lastništva, legalnostjo gradnje v A., je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je to stvar izpodbijanja pogodbe, ne gre pa v takem primeru za ničnostne razloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, je da je notarski zapis opr. št. SV 000/2018, z dne 18.12.2018, sestavljen pri notarju N. N., ničen.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da vsi njeni argumenti in izvedeni dokazi kažejo na naklepno ravnanje toženca, ki je s prevaro prišel do velikega dela skupnega premoženja, tako da je tožnici pripadel le majhen del skupnega premoženja, za katerega pa je očitno, da je obremenjeno in ga tožnica ne bo mogla izterjati. Ravnanje toženca je ves čas vodilo k cilju, da sam pride do celotnega skupnega premoženja in to na način, da tožnico zavede ali jo z nemoralnim ravnanjem prepriča, prisili ali spravi v zmoto, da bo podpisala sporazum, ki ji ne daje niti osnovne eksistenčne varnosti. Toženec ji je s sporazumom prepustil nevredno premoženje kot je stanovanje v Nemčiji, ki je zasedeno in obremenjeno z dolgovi oziroma za njega ne obstajajo dokazi, da so sploh v lasti toženca, nepremičnine, ki so v tuji lasti, kot je to del nepremičnin v A., ali enako nepremičnine v B., ki so v lasti tretje osebe. Toženec skoraj leto dni po sklenitvi notarskega sporazuma ni izpolnil niti ene same zaveze iz predmetnega sporazuma. Tožnica je s predmetnim sporazumom prejela desetino skupnega premoženja, kar kaže, da gre za očitno prevaro, ki jo je toženec skušal doseči zaradi ranljivosti in strahu tožnice za svojo varnost in varnost sina D. D. Toženec je prevaro dosegel tako, da je tožnici obljubljal, da bo v vsakem primeru še naprej uživala stanovanje, tako ona kot njuni vnuki in groženj, da sicer nobeden ne bo dobil nič. Nesporno je, da se je tožnica toženca bala, da se ga boji in da je bil toženec do tožnice nasilen. Naknadno je bilo ugotovljeno, da izročeno premoženje ni bremen prosto, da ni sposobno za vknjižbo v zemljiško knjigo in da je bila navedena prikrita vrednost, za del premoženja pa celo izdana prepoved nadaljnje gradnje. Izkazalo se je, da je vrednost stanovanja v Nemčiji 58.300,00 EUR in ne 100.000,00 EUR, kar kaže na zavestno in naklepno prevaro toženca, ki mu je bila dejanska vrednost stanovanja ves čas poznana. V tem stanovanju je najemnik, za stanovanje pa obstaja terjatev v višini 8.745,00 EUR iz naslova davka na dediščino. Ne obstaja tudi nikakršen dokaz, da je toženec sploh lastnik navedenega stanovanja. Za stanovanje v B. iz zemljiške knjige izhaja, da je K. Ž. 4/5 lastnica stanovanja, P. P. pa 1/5, torej da tožena stranka ni lastnik navedenega stanovanja. Tako je očitno, da je tožnico prevaral, ko je trdil, da bo navedeno stanovanje postalo njena lastnina. Na prevaro kaže tudi dejstvo, da o nepremičninah v A. teče sodni spor med tožencem in njegovim sinom D. D. Navedene nepremičnine pa je toženec z zatrjevanjem, da so njegove, obljubil tožnici. V času pogajanj se je dne 29.11.2018 kot lastnik nepremičnine želel vpisati P. P. Tožnica se je utemeljeno bala za svoje zdravje in življenje, grožnje tožene stranke so bile resne glede na zgodovino fizičnega nasilja, ki ga je nad tožnico izvajal toženec. Tožnica je sporazum podpisala, ker se je toženca bala in je upala, da se bo dogovora držal. Toženec je dosegel, da je tožnica ostala brez svojega doma.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe. Navaja, da je tožnica sedaj postala lastnica nepremičnin v C., v A., kar vse je prejela po sporazumu o delitvi skupnega premoženja. Predloži zemljiškoknjižne izpiske, saj te možnosti do zaključka glavne obravnave ni imel. Tožnica tudi ni vrnila že prejetega zneska 35.000,00 EUR. Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je vložila predlog za izvršbo z dne 5.12.2019 na podlagi sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja in sicer za znesek 250.000,00 EUR. Hkrati pa trdi, da je ta sporazum ničen. Gre za načelo venire contra factum proprium, ki nujno povzroči shizofreno situacijo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je bila v trenutku podpisa sporazuma pri notarju N. N. pod stresom, v šoku, v strahu in da zaradi takšnega stanja ni bila sposobna oblikovati volje oziroma slediti dogajanju pred notarjem oziroma uveljaviti svoje prave volje. V točkah 25 do 39 sodbe je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Pojasnilo je, da do podpisa sporazuma pri notarju dne 18.12.2019 ni prišlo nenapovedano in nepričakovano, da sta se pravdni stranki pri notarju srečali že sredi novembra 2018, kjer je tožnica podpis odklonila, „ker je videla, da je prevara in da ni pravično“, da sta se pred podpisom notarskega sporazuma stranki istega dne sestali v pisarni tedanje tožničine pooblaščenke, iz katere pisarne je kasneje k notarju po elektronski pošti prišlo več popravljenih osnutkov sporazuma. Sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni verjelo, ker so bili tožničini opisi, zakaj naj bi bila v šoku in zato nerazsodna, neprepričljivi. Notar N. N. pa je izpovedal, da so bile upoštevane vse sugestije tožnice, ki jih je pred podpisom posredovala njena pooblaščenka, toženec pa je sprejel vse, kar je predlagala tožnica. Ni se spomnil tudi ničesar posebnega v zvezi s tožničinim vedenjem na sestanku. Pritožbene navedbe dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo končno besedilo sporazuma oblikovano v soglasju obeh strank. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pooblaščenka tožeče stranke tožnico večkrat vprašala, zakaj si ni izgovorila nobene nepremičnine v Ljubljani in da je tožnica takrat odgovorila, da bo živela v A., je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da je ostala brez svojega doma.

6. Glede sklicevanja tožnice na strah za varnost svojega sina D. D., pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženčeva ovadba zoper sina D. D. zaradi kaznivega dejanja po 251. členu KZ-1 in 253. členu KZ-1 zavržena že 6.11.2018, torej še pred prvim sestankom pri notarju sredi novembra 2018. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato tožničine navedbe o strahu zaradi toženčeve grožnje, da bo ovadil sina D. D. zaradi očitane ponareditve njegovega podpisa, niso prepričljive.

7. Ko tožnica na več mestih v pritožbi navaja, da je toženec pri njej s prevaro povzročil zmoto glede prave vrednosti stvari, da je naknadno izvedela za pravne težave v zvezi z uveljavljanjem njihovega lastništva, legalnostjo gradnje v A., pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je to stvar izpodbijanja pogodbe, ne gre pa v takem primeru za ničnostne razloge.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami