Jedro

Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da tožnikov uspeh znaša „v povprečju 45%“, zato stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki plačati tožniku 466,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2011 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, da mora toženkama povrniti 675,41 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Izpodbija odločitev o stroških postopka in se sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja, da je po umiku zahtevka glede nematerialne škode dejansko vtoževal le odškodnino za materialno škodo. Po temelju je v celoti uspel, saj sodišče ni ugotovilo njegovega soprispevka pri nastanku škode. Sodišče je zato zmotno zaključilo, da je s tožbenim zahtevkom uspel v povprečju 45 %, toženki pa 54 %. Že seštevek obeh navedenih deležev ne doseže 100 %. Poleg tega primerjava med prisojenim in vtoževanim zneskom pokaže, da je tožnik uspel v 74 %. Tožnik zato predlaga ustrezno popravo sklepa o stroških postopka.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o stroških postopka pravilno oprlo na drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožniku je namreč od nazadnje zahtevanih 632,51 EUR odškodnine za materialno škodo prisodilo 466,87 EUR, medtem ko je postopek glede zahtevane odškodnine za nematerialno škodo (3.120,00 EUR) zaradi umika tožbe že prej (s sklepom z dne 30. 8. 2012) ustavilo.

6. Ni torej dvoma, da je tožnik v pravdi le deloma uspel, zato sta obe pravdni stranki upravičeni do povračila sorazmernega dela svojih pravdnih stroškov. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da tožnikov uspeh znaša „v povprečju 45%“. V obrazložitvi sodbe namreč ni navedlo, katere okoliščine primera je pri tem upoštevalo. Če je imelo v mislih le materialno škodo, potem primerjava med višino zahtevanega in prisojenega zneska pokaže, da je tožnik v resnici uspel s 74% zahtevanega, kot pravilno izpostavlja v svoji pritožbi. Če bi sodišče pri tem upoštevalo tudi njegov popoln uspeh glede spornega temelja zahtevka, pa bi bil skupni delež tožnikovega uspeha še višji (87%) in uspeh toženk sorazmerno nižji. Iz sodbe tudi ni razvidno, kako, če sploh, je sodišče upoštevalo dejstvo, da je med postopkom prišlo do delnega umika tožbe. V sklepu z dne 30. 8. 2012 je namreč napovedalo, da bo o stroških postopka v zvezi z njegovo delno ustavitvijo odločilo s končno odločbo, vendar v izpodbijani sodbi o tem ni navedlo nobenega razloga. Priglašene stroške pravdnih strank je sicer odmerilo glede na prvotno vrednost spornega predmeta, vendar tudi primerjava te vrednosti z nazadnje prisojenim zneskom (niti z upoštevanjem 100% uspeha po temelju) ne privede do rezultata (45%), ki ga je kot izhodišče za svojo stroškovno odločitev uporabilo sodišče prve stopnje.

7. Izpodbijane stroškovne odločitve torej zaradi njene pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnikovi pritožbi je zato ugodilo in prvo sodbo v navedenem obsegu razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo svojo novo stroškovno odločitev podrobneje obrazložiti. Med drugim bo moralo upoštevati tudi dejstvo, da deleža uspeha pravdnih strank v postopku tvorita celoto, zato njun seštevek ne more biti nižji od 100%, kot pravilno opozarja pritožba. Poleg tega bo moralo v uvodu sklepa kot tožečo stranko navesti osebo, ki je lahko pravdna stranka, ker je sedanji tožnik med postopkom umrl. 8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP. Pravica do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida postopka, zato je pritožbeno sodišče odločitev o teh stroških pridržalo sodišču prve stopnje.