Jedro

Z izpodbijano odločbo, ki tožniku odvzema pridobljene pravice, upravni organ ni posegel (to je odpravil, razveljavil ali spremenil) v pred tem izdane pravnomočne odločbe, ki tožniku priznavajo pravico do povračila upravičenih stroškov promocij. S tem, ko je pred tem izdane odločbe pustil v veljavi, je organ ravnal v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS), ki med drugim varuje tudi posege v pridobljene pravice. Z naložitvijo obveznosti vračila prejetih sredstev je posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), kršil pa je tudi določbo 158. člena Ustave RS.

Da je neupravičeno izplačana sredstva treba vrniti, določa 97. člen Uredbe št. 555/2008. Gre za določbo, ki po presoji sodišča to obveznost določa na načelni ravni in ni neposredno uporabljiva. Natančneje opredeljuje primere, v katerih je upravičenec sredstva za posamezen ukrep kmetijske politike dolžan vrniti. Ne določba 97. člena Uredbe št. 555/2008 ne določba petega odstavka 17. člena ZKme-1, pa ne določata postopkovnih pravil za vračilo neupravičeno pridobljenih ali nenamensko porabljenih sredstev.

Tožena stranka je določbo 37a. člena ZKme-1 razlagala v nasprotju z določbo 158. člena Ustave RS, po kateri se lahko v pravnomočna pravna razmerja posega le po postopkih, določenih z zakonom. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bila pravica do sredstev za ukrep kmetijske politike priznana s pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, evropski predpisi pa ne določajo podrobnejših postopkovnih pravil glede vračila neupravičeno izplačanih sredstev (načelo procesne avtonomije držav članic EU), bi lahko organ zahteval vračilo sredstev iz razlogov po petem odstavku 17. člena ZKme-1 le v okviru katerega od obstoječih postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali po ZKme-1, ki po slovenski zakonodaji omogočajo poseg v pravnomočne odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33041-10/2009/13 z dne 30. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), je z izpodbijano odločbo 33041-10/2009/13 z dne 30. 5. 2014, v 1. točki izreka odločila, da je tožnik dolžan vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločb Agencije št. 33041-10/2009/7 z dne 11. 6. 2010, 33041-14/2010/11 z dne 15. 6. 2011, 33041-14/2010/21 z dne 27. 7. 2012, 33041-15/2010/9 z dne 15. 6. 2011 in 33041-15/2010/14 z dne 27. 7. 2012, v skupni višini 52.966,10 EUR. V 2. točki izreka je določila rok vrnitve prej ugotovljenega zneska ter številko računa in namen nakazila. Odločila je tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Agencija je pojasnila, da je tožnik na podlagi 33.a člena Uredbe o ureditvi trga z vinom (v nadaljevanju Uredba) in skladno z Javnim pozivom za zbiranje predlogov programov za sofinanciranje dejavnosti za promocijo vina na trgih tretjih držav (v nadaljevanju Javni poziv), dobil nepovratna sredstva iz naslova ukrepa „Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav“, za promocijo vina na Hrvaškem in Srbiji. Na podlagi odločb iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, pa so mu bila nepovratna sredstva, po vložitvi zahtevkov za izplačilo in po predložitvi dokazil, tudi izplačana.

3. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da se skladno z 2. členom Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic, kot pristojni organ za izvajanje nalog koordinacije in spremljanje uporabe Uredbe 485/2008/ES, v skladu z 11. členom Uredbe 485/2008/ ES, določa Carinska uprava Republike Slovenije. Agencija je 30. 12. 2013, s strani CURS, Carinski urad Murska Sobota, Oddelek za nadzor, dobila zapisnik št. DT 0610-24/2013-49 z dne 9. 10. 2013, pripombe na zapisnik in dodatni zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 4. 12. 2013. Povzela je ugotovitve CURS v zvezi z upravičenostjo tožnika do sredstev Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (v nadaljevanju EKJS), iz katerih izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izplačilo zahtevka za dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa „Podpora za promocijo vina na trgih tretjih držav“ v takem obsegu, kot je navedeno v odločbah Agencije, ker listine, ki jih je tožnik priložila zahtevku, niso verodostojne.

4. Agencija je 19. 2. 2014 tožniku poslala zahtevo, da se opredeli do ugotovitev, ki izhajajo iz zapisnika CURS, tožnik pa je v odgovoru z dne 6. 3. 2014 pojasnil, da je ob vsakem zahtevku za izplačilo dostavil vse potrebne dokumente, ali pa je na poziv Agencije dokumentacijo ustrezno dopolnil. Prav tako je Agencija že sama opravljala preverjanje oziroma revizijo zahtevkov ter računov in ni ugotovila nobenih nepravilnosti, zato tožnik ni imel razloga, da bi od podizvajalcev zahteval bolj podrobno dokumentacijo, ki so jo v postopku inšpekcijskega nadzora zahtevali inšpektorji CURS. Vsa pojasnila v zvezi s posameznimi računi, na katerih so bili pripravljeni zahtevki in izdane odločbe s strani Agencije, pa je tožnik posredoval že 25. 11. 2013. 5. Peti odstavek 17. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) določa, da mora upravičenec sredstva za posamezen ukrep, ki jih je pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi te določbe ter na podlagi četrtega odstavka 33b. člena Uredbe ter 97. člena Uredbe Komisije (ES) št. 555/2008 z dne 27. junija 2008 o določitvi pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 o skupni ureditvi trga za vino glede podpornih programov, trgovine s tretjimi državami in obsega vinogradniških površin ter o izvajanju nadzora v vinskem sektorju (v nadaljevanju Uredba 555/2008), mora zato tožnik prejeta sredstva v skupni višini 52.966,10 EUR vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot zaključuje Agencija, je stranka s tem pravico do nepovratnih sredstev naknadno izgubila.

6. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno.

7. Tožnik v tožbi izpodbija odločitev prvostopenjskega organa iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma pojasnjuje da je CURS pri pregledu transakcij uporabljal Slovenske računovodske standarde 21. in 22. (v nadaljevanju SRS 2006). Gre za popolnoma druge materialne predpise na podlagi katerih je iste listine, dokaze in dejstva presojal CURS ter na podlagi katerih jih je presojala Agencija.

8. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo v dokončne oziroma pravnomočne odločbe z dne 11. 6. 2010, 15. 6. 2011, 27. 7. 2012, 15. 6. 2011 in 27. 7. 2012. Sklicuje se na 16. poglavje Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma 4. poglavje ZKme-1 in navaja, da izpodbijana odločbe ne spreminja, ne odpravlja, niti ne razveljavlja prvotnih odločb. Kolikor bi namreč prišlo ob izdaji nove odločbe do posega v prej navedene odločbe Agencije, bi bilo, glede na 225. člen ZUP, treba izdati sklep o obnovi postopka oziroma drug sklep v smislu 273., 274. ali 278. člena ZUP. Sklep o obnovi postopka ni bil izdan, potekli so roki za obnovo postopka, niti niso bili podani pogoji za katerokoli drugo izredno pravno sredstvo.

9. Tožnik opozarja, da je tožena stranka, kot organ druge stopnje, v povsem enaki zadevi odločila popolnoma drugače in sicer se sklicuje na zadevo 33041-6/2012/3 z dne 21. 2. 2013 in 33041-5/2012/3 z dne 25. 2. 2013. S tem je bilo kršeno ustavno načelo iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako ni mogoče slediti interpretaciji tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da bi naj tudi v primeru 37.a člena ZKme-1 šlo za povsem ločen (nov) institut, s katerim se lahko obnovi postopek.

10. Opozarja tudi na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ker v zadevi ni odločal pristojni organ, zato sodišču predlaga, da prekine postopek ter pri Ustavnem sodišču z zahtevo začne postopek za oceno skladnosti Uredbe o izvajanju Uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega jamstvenega sklada, s strani držav članic z 18. členom Zakona o kmetijstvu (ZKme-1).

11. Tožniku je bila kršena tudi pravica do sodelovanja v postopku. Prav tako izdane odločbe prvostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti, ker iz izreka izhaja, da mora stranka sredstva vrniti, prvotne odločbe pa niso bile odpravljene.

12. Izpodbijana odločba ni zakonita in je pomanjkljiva, ker ne navaja, na katere določbe in predpise se opira glede odprave ali razveljavitve dokončnih in pravnomočnih odločb. Prav tako se Agencija, ne da bi izvajala posebni ugotovitveni postopek, sklicuje na ugotovitve CURS, ki pa ni izvajal nadzora v smislu Uredbe. Prav tako so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, načela zakonitosti, načela varstva pravic strank, načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke, načela samostojnosti pri odločanju ter proste presoje dokazov, ter načela ekonomičnosti postopka. Poleg teh kršitev so bila kršena tudi ustavna določila 158. člena Ustave in 14. , 15., 31., 33. in 74. člena Ustave RS. V zvezi z kršitvijo materialnega prava tožeča stranka navaja, da je bila napačno interpretirana in uporabljena določba 37.a člena, v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZKme-1 in 11. členom istega zakona ter 33.b členom Uredbe.

13. Nadalje tožeča stranka opozarja na nepravilnosti preambule prvostopenjske izpodbijane odločbe in pojasnjuje, da Uredba o ureditvi trga z vinom ne vsebuje nobene pravne norme, ki bi opredeljevala in sankcionirala nenamensko uporabo sredstev upravičencev. Vlada je z objavo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ureditvi trga z vinom črtala 35. člen Uredbe o ureditvi trga z vinom, ki je določal sankcije v primeru nenamenske uporabe in nezakonite pridobitve sredstev. Sklicuje se na vsebino prvotne uredbe in navaja, da prvotna uredba še ni vsebovala niti ukrepa podpore za promocijo na trgu tretjih držav. Prav tako nobena kasnejša uredba oziroma spremembe in dopolnitve niso dodale, ali na novo uredile sankcij. Res pa je, da Uredba vsebuje sankcijo v 27. členu III. poglavja, ki se nanaša na druge vrste podpore in pomoči in ne zajema podpore za promocijo vina na trgu tretjih držav, zato se posledično ta sankcija v spornem primeru ne more uporabiti.

14. V zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem tožnik opozarja, da je bil celoten postopek po javnem pozivu voden na podlagi pravilne dokumentacije in verodostojnih listin in da manjša terminska odstopanja pri izvedbi niso nastala po krivdi tožnika, ampak zaradi usklajevanja dogodkov in aktivnostmi med končnimi izvajalci, organizatorji in vabljenimi udeleženci, zaradi kratkih odzivnih rokov in ciljev ukrepa, za katere je Agencija vedela in jih je v celoti odobrila, ker je razpolagala s celotno dokumentacijo pred izdajo odločb. Prav tako je Agencija še pred izdajo odločbe preverila, ali tožnik hrani dokumentacijo, ki jo je predložil, ali so listine verodostojne, ali je plačal račune, ki jih v zahtevku vlaga in zaključila, da listine zadoščajo, so popolne in je bila na podlagi tega izdana tudi izpodbijana odločba. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje tudi, da mu ni bilo, ne v odločbah, ne v predpisih, naloženo, da poleg računov, ki glasijo neposredno glasijo nanj, hrani in zbira tudi račune podizvajalcev doma in tujini, ki so neposredno delali za izvajalce ali podizvajalce, saj bi takšne zahteve dodajale pravzaprav dodatne pogoje, ki jih javni poziv ni vseboval. 15. Agencija bi morala na osnovi zapisnika CURS izvesti ugotovitveni postopek tako, da bi sama primerjala dokumentacijo in preverila, ali je CURS pridobil kakšne nove dokumente, dejstva in dokaze, zapisnika pa kot novega dejstva oziroma dokaza ni mogoče obravnavati. Agencija zmotno zaključuje, da se upravičenec ni opredelil do ugotovitev CURS, saj je to storil s pritožbo na zapisnik. Nadalje pojasnjuje, da CURS upravičenih stroškov ni ustrezno presodil. V primeru, kjer je podvomil v formalno obliko posamezne listine, je vse stroške, ki so izkazani na takšni listini, brez dokaznih postopkov, v celoti obravnaval kot neupravičene stroške. V nekaterih primerih je ravnal celo v nasprotju s prakso, ki zahteva, da se poslovni dogodki obravnavajo po načelu „vsebina pred obliko“. V tej zvezi tožnik opozarja, da je pri vseh dogodkih listinsko in slikovno dokazal obstoj poslovnih dogodkov, zato carinski organ, še posebej pa Agencija, v nobenem primeru ne moreta stroškov v celoti obravnavati kot neupravičenih stroškov, ampak bi morala te stroške oceniti oziroma z ustrezno metodo določiti višino stroškov, za katere meni, da so bili upravičeni ali neupravičeni.

16. Tožnik razpolaga z dokaznim materialom, kot so brošure, filmi, poročila, fotografije o dogodku in blagu, kakor tudi z objavami v medijih, ki dokazujejo, da so se dogodki resnično zgodili, da so bili materiali narejeni, distribuirani in oblikovani. Te dokaze je v upravnem postopku tudi predložil, vendar sta jih tako organ prve stopnje, kot tožena stranka v celoti in arbitrarno zavrnila, pri čemer niti v izpodbijani odločbi ne pojasnita, čemu štejeta, da se posamezni poslovni dogodek ni zgodil. Glede na ugotovitve prvostopenjskega organa, je tožnik v tožbi pripravil preglednico, v kateri pojasnjuje nepravilnosti, ugotovitve in dokaze Agencije ter svoje ugotovitve, ter pojasnilo ali gre za novo dejstvo ali nov dokaz.

17. Zaradi opisanega protipravnega in nedopustnega ravnanja prvostopenjskega organa je tožniku nastala nedopustna premoženjska škoda, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in mu povrne nastalo škodo v višini 52.966,10 EUR. Predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

18. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. Med strankama v postopku je sporna pravilnost izpodbijane odločbe, s katero je Agencija tožniku naložila vračilo nepovratnih sredstev, ki so mu bila na podlagi pravnomočnih odločb izplačana za ukrep evropske kmetijske politike - ukrep podpore za promocijo vina na trgih tretjih držav.

21. Tožnik odločitvi nasprotuje, ker meni, da je bilo z njo v nasprotju z ustavo in z zakonom poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje, na podlagi katerega mu je bila priznana pravica do povrnitve upravičenih stroškov, ki jih je imel z izvedbo dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav.

22. Iz izpodbijane odločbe ter iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da so bila denarna sredstva tožniku izplačana na podlagi določb takrat veljavne Uredbe, ki je med drugim v skladu z evropsko zakonodajo (Uredba Sveta (ES) št. 479/2008), urejala tudi podporo vinarskemu sektorju za promocijo (1. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ureditvi trga z vinom, Uradni list RS, št.77/2008). Tako je bila z namenom povečati konkurenčnost vina s poreklom iz Evropske unije na trgih tretjih držav, določena podpora za izvedbo dejavnosti promocije vina na trgih tretjih držav (prvi odstavek 33. člena Uredbe), za objavo oglasov v medijih; izdelavo reklamnega gradiva za prodor na trge tretjih držav; udeležbo na mednarodnih sejmih in drugih mednarodnih dogodkih; izdelavo raziskav trga tretjih držav in organizacijo seminarjev za novinarje, uvoznike, strokovno javnost in potrošnike tretjih držav.

23. Podpora se je upravičencem dodelila za povrnitev upravičenih stroškov, ki so bili navedeni v javnem pozivu Ministrstva za kmetijstvo in okolje (drugi odstavek 33. člena Uredbe, v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 33a. člena Uredbe). Programe za promocijo vina, ki so jih pripravili prijavitelji po javnem pozivu, je Agencija potrdila z odločbo, v kateri je tudi določila višino odobrenih sredstev (sedmi odstavek 33a. člena Uredbe). Denarna sredstva so bila upravičencem izplačana na podlagi vloženih zahtevkov za povrnitev upravičenih stroškov, ko je Agencija na podlagi predloženih dokazil (poročil o izvedbi posameznih dejavnosti, kopij računov in dokazil o plačilu računov) ugotovila, kateri stroški so bili upravičeni (prvi in drugi odstavek 33b. člena Uredbe).

24. V obravnavani zadevi so bila z odločbami, na podlagi objavljenih javnih pozivov tožniku odobrena sredstva za namen izvedbe promocij vina na trgu Hrvaške, Srbije in Bosne in Hercegovine. Po izvedbi promocijskih dejavnosti je tožnik vložil zahtevke za povrnitev upravičenih stroškov, o katerih je po opravljenih nadzorih Agencija odločila z odločbami o izplačilu sredstev. V primeru sredstev, odobrenih za trg Bosne in Hercegovine, je tožena stranka ugotovila nepravilnosti in stroškov, ki niso bili skladni z izvedenim programom in tako niso bili upravičeni stroški iz IV. točke Javnega poziva, ni izplačala v celotnem zahtevanem znesku, izplačala pa je sredstva odobrena za trga Hrvaške in Srbije. Po pravnomočnosti omenjenih odločb je Agencija po uradni dolžnosti (sklicujoč se na ugotovitve CURS v naknadnem posebnem postopku nadzora), izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožniku naložila, naj prejeta sredstva vrne, ker naj bi jih (tako naj bi izhajalo iz zapisnika CURS) pridobil neupravičeno.

25. Z izdajo te odločbe, ki v izreku tožniku nalaga dolžnost vračila sredstev, ki jih je ta pridobil na podlagi pravnomočnih odločb št. 33041-10/2009/7 z dne 11. 6. 2010, 33041-14/2010/11 z dne 15. 6. 2011, 33041-14/2010/21 z dne 27. 7. 2012 in 33041-15/2010/9 z dne 15. 6. 2011 in 33041-15/2010/14 z dne 27. 7. 2012, je po presoji sodišča Agencija na nedopusten način posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je varovano tudi z Ustavo RS.

26. Z izpodbijano odločbo, ki tožniku odvzema pridobljene pravice, upravni organ ni posegel (to je odpravil, razveljavil ali spremenil) v pred tem izdane pravnomočne odločbe, ki tožniku priznavajo pravico do povračila upravičenih stroškov promocij. S tem, ko je pred tem izdane odločbe pustil v veljavi, je organ ravnal v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS), ki med drugim varuje tudi posege v pridobljene pravice. Z naložitvijo obveznosti vračila prejetih sredstev je posegel v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), z odločitvijo pa je kršil tudi določbo 158. člena Ustave RS, ki zaradi potrebe po pravni varnosti in stabilnosti pravnomočno urejenih razmerij določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Za pravnomočno urejena pravna razmerja velja torej prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (načelo ne bis in idem). Vanje se lahko posega le izjemoma - v primerih in na način oziroma v postopkih, ki so zaradi varstva javnega interesa in zaradi varstva pravic strank jasno in natančno vnaprej določeni.

27. Odločitev o vračilu sredstev je Agencija utemeljila s sklicevanjem na določbe 18. ter 37a. člena v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZKme-1. Določba 18. člena ZKme-1 določa, da je za izvajanje ukrepov kmetijske politike po ZKme-1 pristojna Agencija, ki je bila po 37a. členu ZKme-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, tudi pooblaščena, da v skladu s predpisi z odločbo odloči o odvzemu upravičenj ali vračilu sredstev (razen v primeru iz drugega odstavka 53. člena tega zakona, ko je bil o vračilu sredstev pristojen odločiti minister). Določba 37a. člena ZKme-1 z naslovom „ odvzem upravičenj, vračilo sredstev in upravne sankcije“ določa, da Agencija odloči o odvzemu upravičenj, vračilu sredstev oziroma o upravnih sankcijah v skladu s predpisi Unije in predpisi za njihovo izvrševanje. Določba 37a. člena ZKme-1 torej določa organ, ki je stvarno pristojen za odločitev o odvzemu upravičenj in vračilu sredstev ter ob tem napotuje na uporabo veljavnih (materialnopravnih in procesno pravnih) predpisov, ki jih mora Agencija pri odločanju upoštevati. Ti prepisi določajo primere, ko je odvzem sredstev dopusten, urejajo pa tudi postopek odvzema.

28. Da je neupravičeno izplačana sredstva treba vrniti, določa 97. člen Uredbe št. 555/2008 (neupravičena sredstva se z obrestmi izterjajo od zadevnih upravičencev). Gre za določbo, ki po presoji sodišča to obveznost določa na načelni ravni in ni neposredno uporabljiva. Natančneje opredeljuje primere, v katerih je upravičenec sredstva za posamezen ukrep kmetijske politike dolžan vrniti, peti odstavek 17. člena ZKme-1, po katerem mora upravičenec vrniti sredstva skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, če je sredstva pridobil nezakonito, ali če jih je porabil nenamensko. Ne določba 97. člena Uredbe št. 555/2008, ne določba petega odstavka 17. člena ZKme-1, pa ne določata postopkovnih pravil za vračilo neupravičeno pridobljenih ali nenamensko porabljenih sredstev.

29. Sodišče, enako, kot je to že pojasnilo v sodbi št. II U 391/2014-39 z dne 16. 12. 2015, pojasnjuje, da lahko o vračilu sredstev Agencija odloči le po katerem od postopkov, ki so vnaprej določeni v zakonu (vezanosti uprave na ustavo in zakon). V obrazložitvi izpodbijane odločbe Agencija ni navedla, na podlagi katerega izrednega pravnega sredstva je po uradni dolžnosti odločila o vračilu sredstev, ministrstvo pa je v drugostopni odločbi pojasnilo, da izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku obnove, zavzelo pa je tudi stališče, da je o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev mogoče odločiti zgolj na podlagi 37a. člena ZKme-1, brez upoštevanja postopkovnih določil, ki urejajo izredna pravna sredstva v upravnem postopku.

30. Po presoji sodišča je tožena stranka določbo 37a. člena ZKme-1 razlagala v nasprotju z določbo 158. člena Ustave RS, po kateri se lahko v pravnomočna pravna razmerja posega le po postopkih, določenih z zakonom. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bila pravica do sredstev za ukrep kmetijske politike priznana s pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, evropski predpisi pa ne določajo podrobnejših postopkovnih pravil glede vračila neupravičeno izplačanih sredstev (načelo procesne avtonomije držav članic EU), bi lahko organ zahteval vračilo sredstev iz razlogov po petem odstavku 17. člena ZKme-1 le v okviru katerega od obstoječih postopkov izrednih pravnih sredstev po ZUP ali po ZKme-1, ki po slovenski zakonodaji omogočajo poseg v pravnomočne odločbe. Ti postopki med drugim natančno določajo, v kakšnih rokih in na kakšen način lahko organ poseže v že izdane pravnomočne odločbe, strankam pa zagotavljajo ustrezna procesna jamstva za učinkovito zaščito pravic. Agencija bi torej o morebitnem vračilu sredstev lahko odločila le na podlagi procesnih pravil katerega od izrednih pravnih sredstev - če bi ugotovila, da so za to izpolnjeni pogoji. Določba 37a. člena ZKme-1 namreč določa le pristojen organ za odločanje, ne ureja pa drugih procesnih institutov, ki bi omogočili ustavno dopusten poseg v pravnomočno urejeno razmerje.

31. Pred odločitvijo pa bi morala Agencija v skladu s splošnim načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) dati tožniku možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar pomeni, da bi morala stranko med drugim obvestiti tudi o materialnopravni in procesnopravni podlagi za začetek postopka. Do trditev in dokazov stranke bi se morala v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) po vsebini jasno opredeliti in natančno navesti, na podlagi katerih določb Uredbe oziroma javnega poziva šteje, da so bili stroški tožniku izplačani neupravičeno. Sodišče ob tem opozarja, da je postopek odločanja o morebitnem vračilu sredstev samostojen postopek, v katerem se lahko Agencija opira na ugotovitve zapisnika CURS, vendar mora dejstva iz zapisnika samostojno presoditi (12. člen ZUP) in na podlagi vseh dokazov (tudi tistih, ki jih je predložila stranka) ugotoviti dejansko stanje zadeve (10. člen ZUP). Zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih je namreč kot javna listina le dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka pred CURS in o danih izjavah (prvi odstavek 80. člena ZUP), resničnost dejstev, ki izhajajo iz zapisnika, pa je stvar dokazovanja in presoje izvedenih dokazov v postopku pred Agencijo.

32. Zaradi opisanih kršitev pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo morala Agencija presoditi, ali so podani pogoji za začetek katerega od postopkov izrednih pravnih sredstev, ki so v slovenski zakonodaji na voljo. Če bo ugotovila, da so ti pogoji podani, bo morala stranko obvestiti o začetku postopka in jo pozvati, naj se opredeli do ugotovitev CURS, nato pa bo morala ugotoviti pravilno dejansko stanje zadeve ter presoditi, ali je tožnik glede na določbe Uredbe in javnega poziva sredstva prejel upravičeno.

33. O tožbi je sodišče odločilo na seji brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

34. Tožnik je v tožbi zahteval tudi povračilo nastale škode. O odškodninskem zahtevku pa lahko upravno sodišče odloči le v primeru, kadar s sodbo samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (prvi odstavek 67. člena v zvezi s 65. členom ZUS-1) ali v primeru, ko izda ugotovitveno sodbo (prvi odstavek 67. člena v zvezi z drugim odstavkom 64. člena in prvi odstavek 66. člena ZUS-1). Ker v obravnavani zadevi ni bilo odločeno v sporu polne jurisdikcije, izdana pa tudi ni bila ugotovitvena sodba, ampak je bila odločba odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje, sodišče o odškodninskem zahtevku ni odločalo.

K točki II izreka:

35. Toženka je dolžna tožniku v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, saj je bilo tožbi ugodeno, izpodbijani akt pa je bil odpravljen. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.