Jedro

Dolžnik, ki predlaga dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino na podlagi določb 169. člena ZIZ, mora, da bi sodišče njegovemu predlogu lahko ugodilo, v skladu s četrtim odstavkom 169. člena ZIZ izkazati tudi verjetnost, da bo terjatev poplačana s prodajo te nepremičnine, in sicer že v predlogu, s katerim predlaga dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v točki I izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za dovolitev drugega sredstva izvršbe po 169. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z dne 26. 10. 2020 (točka I izreka) in odločilo, da upnik sam krije stroške odgovora na predlog z dne 4. 6. 2021 (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je dolžnik pravočasno pritožil in navedel, da gre za očitno zavajanje, ko je sodišče v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je izvršba na dolžnikov dom izključena v vsakem primeru. V šestem odstavku 169. člena ZIZ je jasno navedeno, da je izključena v primeru denarne terjatve 130,00 EUR, ki je očitno nesorazmerna z domom dolžnika vrednega 180.000,00 EUR. Dolžnik meni, da upnik do njega nima empatije. Po smrti dolžnikovega očeta zoper dolžnika vlaga številne izvršbe brez osnove, v tem primeru pa je izvršilni naslov rezultat pristranega sojenja. Upnik navaja popoln nesmisel, da 180.000,00 EUR vredna nepremičnina ne doseže 130,00 EUR glavnice. V 6. točki obrazložitve pa sodnica očitno zavaja, ko navede, da dolžnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Dolžnik zato predlaga pridobitev ustreznih podatkov pri CSD. Prav tako je v 7. točki obrazložitve neutemeljeno navedeno, da gozd v vrednosti 3.000,00 EUR ne zadošča za poplačilo 130,00 EUR terjatve, saj je dolžnik dokazal, da lahko dolg poplača z drugo nepremičnino.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na to, da dolžnik v postopku na prvi stopnji ni uspel le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje njegov predlog za dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino zavrnilo (točka I izreka), medtem ko je bilo v točki II izreka izpodbijanega sklepa, pod katero je sodišče prve stopnje odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na predlog dolžnika, odločeno v dolžnikovo korist, je pritožbeno sodišče štelo, da dolžnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija le v točki I izreka. Pravilnost prvostopnega sklepa v tem delu pa je preizkusilo tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je bila s sklepom o izvršbi I 381/2020 z dne 14. 10. 2020 zoper dolžnika dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova, in sicer pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju I K 38219/2015 z dne 9. 5. 2019, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da mora upniku povrniti 130,45 EUR stroškov kazenskega postopka, po poteku 15 dnevnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot sredstvo izvršbe je bila dovoljena izvršba na dolžnikovi nepremičnini parcela A in parcela B1 ter izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.2 Dolžnik je bil v sklepu o izvršbi opozorjen na vsebino določb prvega, četrtega, petega in devetega odstavka 169. člena ZIZ.

7. Dolžnik je v roku 8 dni od vročitve sklepa o izvršbi vložil predlog, s katerim je predlagal, naj sodišče dovoli izvršbo na nepremičnino X, k.o. Y. Sodišče prve stopnje je dolžnikovo vlogo obravnavalo kot predlog po 169. členu ZIZ. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je dolžnik v predlogu zgolj s parcelno številko navedel drugo nepremičnino, na katero naj sodišče opravi izvršbo in ni niti navedel niti z ničemer izkazal njene vrednosti, prav tako pa tudi ne verjetnosti, da bo upnikova terjatev poplačana s prodajo te nepremičnine. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo zavajalo. Dolžnik, ki predlaga dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino na podlagi določb 169. člena ZIZ, mora, da bi sodišče njegovemu predlogu lahko ugodilo, v skladu s četrtim odstavkom 169. člena ZIZ izkazati tudi verjetnost, da bo terjatev poplačana s prodajo te nepremičnine, in sicer že v predlogu, s katerim predlaga dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino. Na to je bil dolžnik v sklepu o izvršbi tudi izrecno opozorjen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa dolžnik temu bremenu ni zadostil, zaradi česar tudi ni bilo podlage, da bi njegovemu predlogu lahko ugodilo. Šele v pritožbi podane navedbe o tem, da naj bi predlagana nepremičnina v naravi predstavlja gozd, vreden 3.000,00 EUR, kar naj bi zadoščalo za poplačilo izterjevane terjatve, so prepozne, sicer pa tudi z ničemer izkazane. Pritožbeno sodišče pa k temu še pripominja, da iz izpisa prostorskega portala RS, ki ga je odgovoru na dolžnikov predlog priložil upnik (priloga A4), izhaja, da je bila v okviru množičnega vrednotenja nepremičnin vrednost nepremičnine parcela X, k.o. Y., ocenjena v višini zgolj 127,00 EUR.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za dovolitev izvršbe na drugo nepremičnino utemeljeno zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ne glede na takšno odločitev pa bo moralo sodišče prve stopnje, glede na dolžnikove navedbe, da ima v nepremičnini, ki je predmet prodaje, svoj dom, in da naj bi skupna vrednost nepremičnin, ki so predmet izvršbe, znašala 180.000,00 EUR, na podlagi določbe sedmega odstavka 169. člena ZIZ v nadaljevanju postopka tudi po uradni dolžnosti preveriti nesorazmerje med višino izterjavane terjatve in višino vrednosti nepremičnin, ki so predmet izvršbe in kjer je dolžnikov dom, ter, če bodo za to izpolnjeni pogoji in če bo iz evidenc, do katerih ima elektronski dostop, ali listin, ki so mu predložene, ugotovilo, da ima dolžnik drugo premoženje, ki zadošča za poplačilo upnikove terjatve, po uradni dolžnosti dovoliti drugo sredstvo izvršbe ali opraviti izvršbo na drugo nepremičnino. Prav tako bo moralo ustrezno upoštevati določbo šestega odstavka 169. člena ZIZ glede obvestitve centra za socialno delo.

10. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da glede na podatke spisa dolžnik niti v sklepu o izvršbi niti pozneje v postopku ni bil obveščen o možnostih dovolitve izvršbe na drugo sredstvo izvršbe, kot to predpisuje sedmi odstavek 169. člena ZIZ, prav tako pa tudi ne glede možnosti odloga izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, kot to predpisuje tretji odstavek 71. člena ZIZ (oziroma kot je v času dovolitve izvršbe predpisoval šesti odstavek 71. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje bo zato v nadaljevanju postopka dolžniku moralo podati tudi ustrezna opozorila skladno s citiranimi določbami.

1 Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da sta bili v zemljiški knjigi namesto teh dveh parcel po izdaji sklepa o izvršbi vpisani parceli C in D. 2 Iz dopisa Delavske hranilnice d.d. z dne 14. 10. 2020 (l. št. 12) izhaja, da je dolžnikova banka zaradi pomanjkanja denarnih sredstev na računu dolžnika uvrstila na trenutno 50. mesto v evidenco neporavnanih obveznosti.