Jedro

Odškodnina za duševne bolečine polnoletnega otroka za smrt roditelja v višini približno štirinajstih plač v času sojenja je upoštevajoč, da sta bila tožnika v času škodnega dogodka že odrasla, stara 31 in 33 let, samostojna, ekonomsko neodvisna in z lastno zaposlitvijo, previsoka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijanem delu III. točke izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek 14.500,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati drugemu in tretjemu tožniku zniža na 12.000,00 EUR, - v tretji alineji IV. točke izreka spremeni tako, da se znesek 10.500,00 EUR nadomesti z zneskom 13.000,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo delni umik tožbe za znesek 65.000,00 EUR vzelo in postopek v tem delu ustavilo. Sicer je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki iz naslova nepremoženjske škode na račun prvega tožnika naložilo plačilo 19.000,00 EUR (II. točka izreka), na račun drugega in tretjega tožnika pa vsakokrat po 14.500,00 EUR (III. točka izreka) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 4. 2004 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka nasprotuje odmeri stroškov postopka (V. točka izreka sodbe). Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati uspeh strank in stroške določiti ločeno glede na temelj in glede na višino odškodnine. Poudarja, da toženec temelja vtoževane terjatve nikoli ni priznal, čeprav je bil slednji med strankama nesporen. Nasprotno, plačilu odškodnine se je ves čas upiral in s tem povzročal dodatne stroške postopka. Tožniki so tako morali odgovarjati na številne pripravljalne vloge toženke, ob tem pa so kot italijanski državljani morali sodišču predložiti prevedene dokazne listine in plačati sodnega tolmača za italijanski jezik. Meni, da je matematični izračun, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, napačen, saj bi se moral uspeh tožeče stranke ovrednotiti v deležu 76,5 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v V. točki spremeni tako, da tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del odločbe (II., III. in V. točka sodbe). Sodišču očita postopanje v nasprotju z ZPP in sodnim redom, saj je vlogo iz drugega sodnega postopka štelo za novo tožbo in jo s sklepom kot novo tožbo izločilo v posebno obravnavanje. Sodišče je tako v pravdnem postopku kot tožbo obravnavalo vlogo, ki ni bila vložena kot tožba zoper toženo stranko. Poudarja, da zoper tak sklep ni imela možnosti pritožbe. Nasprotuje tudi odmerjeni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine ob izgubi bližnjega. Sodišču očita neustrezno objektivizacijo odškodnine ter se sklicuje na primerljivo sodno prakso, ki v podobnih primerih oškodovancem priznava bistveno nižjo odškodnino. Meni, da prvi tožnik ni podal ustreznih trditev glede izpovedb o depresiji, distanciranju od prijateljev in nezmožnosti vzpostavitve novih partnerstev, zato je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago. Sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni ustrezno upoštevalo, da je bila pokojna v času škodnega dogodka stara 54 let, prvi tožnik pa 59 let. Previsoka in v neskladju s sodno prakso naj bi bila tudi odmerjena odškodnina za oba sinova pokojne. Sodišče hkrati ni upoštevalo, da gre za dve odrasli, samostojni osebi, kar vpliva na odmero odškodnine. Vztraja tudi na zmotni uporabi materialnega prava pri določitvi teka zakonskih zamudnih obresti, saj gre za nepremoženjsko škodo, ki se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe.

4. Na pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki in predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

O izločitvi tožbe in določitvi nove opravilne številke

6. V skladu z drugim odstavkom 191. člena ZPP se lahko do konca obravnave pridruži tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega toženca, če ta v to privoli (t. i. naknadno sosporništvo). Ker mora takšen toženec pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, je takšen vstop v pravdo mogoč le z njegovo privolitvijo. Procesni položaj novega toženca je namreč v primeru vstopa v pravdo lahko slabši, kot bi bil, če bi bila zoper njega vložena nova tožba. To velja tudi v primeru t. i. eventualnega naknadnega sosporništva, ko tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev na način, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim (prvi odstavek 192. člena ZPP). V konkretnem primeru je bila tožba zoper toženo stranko vložena prav na takšen način. Ker tožena stranka v razširitev tožbenega zahtevka ni privolila, tožeča stranka pa je vztrajala, da se njena vloga šteje kot samostojna tožba zoper toženo stranko, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen zahtevek s sklepom izločilo iz obravnavanja in mu dodelilo novo opravilno številko. Postopek se je v tem primeru začel od začetka in z neupoštevanjem pravde, ki je pred tem tekla zoper zavarovalnico X., d. d., zato v procesne pravice tožene stranke ni bilo poseženo. Načelo kontradiktornosti bi bilo namreč kršeno prav v primeru, če bi sodišče postopek zoper toženko brez njene privolitve nadaljevalo v prvotni pravdi, česar pa pravilno ni storilo. Pritožba toženca, ki trdi drugače, je zato neutemeljena.

O obsegu škode in višini odškodnine

7. Tožniki s tožbo zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za duševne bolečine ožjih družinskih članov zaradi smrti bližnje osebe (prvi odstavek 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine za duševne bolečine za vse tožnike. Ob tem tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno zatrjuje, da pri prvem tožniku obstoj duševnih bolečin ni izkazan. Prvi tožnik je v dopolnjeni tožbi dovolj obširno opisal odnos, ki ga je imel s pokojno ženo ter tudi duševne bolečine, ki so nastopile z njeno smrtjo (potrtost, utrudljivost, nespečnost, nemožnost vključevanja v družbo in depresija) (1). Svoje tožbene navedbe je nato potrdil s svojo izpovedbo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so njegove duševne bolečine podane. Teh zaključkov tako tožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more uspešno izpodbiti.

8. Ob dejanskem stanju, ki ga je za prvega tožnika ugotovilo sodišče, in sicer, da je s pokojno ženo živel v triintrideset let trajajoči zakonski zvezi, da je bila žena center družine, da sta vse odločitve sprejemala skupno, da sta skupaj preživljala prosti čas ter si pomagala, po tragičnem in nepričakovanem dogodku pa se je vse znatno spremenilo, je odškodnina v odmerjeni višini 19.000,00 EUR povsem primerna. Pritožbeno sodišče namreč sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tragični dogodek trajno in nepopravljivo zarezal v zakonsko in družinsko življenje prvega tožnika, pri čemer nove čustvene navezanosti in partnerskega odnosa ni več sposoben vzpostaviti. Tožena stranka se sicer v pritožbi sklicuje na primerljive primere, kjer je bila prisojena nekoliko nižja odškodnina, ob tem pa spregleda primere, kjer je določena enaka oziroma višja odškodnina (2). Dosojena odškodnina v konkretnem primeru tako ustreza individualnim okoliščinam na strani prvega tožnika in je ustrezno umeščena med odškodnine, prisojene za podobno škodo v primerih slovenske sodne prakse.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi drugemu in tretjemu tožniku prisodilo odškodnino v višini približno štirinajstih povprečnih plač v času sojenja. Po stališču pritožbenega sodišča je takšna odškodnina glede na okoliščine primera previsoka. Oba tožnika sta sicer izkazala, da je smrt matere močno vplivala na njuno počutje, saj sta bila kot sinova čustveno navezana nanjo. Vendar je sodišče prve stopnje ob tem zanemarilo, da sta bila tožnika v času škodnega dogodka že odrasla, stara 31 in 33 let, samostojna, ekonomsko neodvisna ter z lastno zaposlitvijo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je določena odškodnina nekoliko previsoka in odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi (3). Po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina, ki predstavlja približno vrednost 12 povprečnih plač v času sojenja v višini 12.000,00 EUR za vsakega od sinov primerna. Glede na to je bilo potrebno odškodnino znižati za vsakega od tožnikov po 2.500,00 EUR.

O zakonskih zamudnih obrestih

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje (4). Ker je v konkretnem primeru tožeča stranka naslovila odškodninski zahtevek na toženo stranko po uveljavitvi OZ, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da je tožena stranka v zamudo prišla 3 mesece od dneva vložitve tožbenega zahtevka (299. člen OZ in drugi odstavek 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju ZOZP).

O stroških postopka

11. Tožeča stranka v pritožbi napada le stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ter meni, da bi glede na dosežen uspeh sodišče moralo stroške odmerjati ločeno glede na temelj in glede na višino. Ob tem pritožba spregleda, da je tožeča stranka glede odločitve o zahtevani nepremoženjski škodi po temelju sicer uspela v celoti, a je glede uveljavljanja premoženjske škode, kjer je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, v celoti propadla. Prav tako spregleda, da je tožbeni zahtevek v znatnem delu umaknila, zato je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Tudi po stališču pritožbenega zahtevka je tako njen uspeh približno polovičen, zato je uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče ob delnem uspehu stranke odloči, da vsaka krije svoje stroške postopka, povsem na mestu.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo

12. Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek za drugega in tretjega tožnika znižalo na 12.000,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v IV. točki pa tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo za 13.000,00 EUR in ne zgolj za 10.500,00 EUR. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v preostalem delu tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Delna sprememba izpodbijane sodbe bi imela praviloma za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških vendar, ker sama višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ni bistveno vplivala na dosežen uspeh, pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje o stroških. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela le delno, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

(1) Primerjaj vlogo na list. št. 23. (2) Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 133/2000, II Ips 294/2000 in II Ips 456/2006, kjer je bila vsakokrat prisojena odškodnina v višini 20 povprečnih plač.

(3) Primerjaj na primer odločbo II Ips 347/2003 (13 povprečnih plač), II Ips 11/2007 (13 povprečnih plač) in II Ips 497/2004 (12 povprečnih plač).

(4) Načelno pravno mnenje VS RS z dne 26. 6. 2002.