Jedro

Pri obračunu in izplačilu odpravnine ter določitvi dolžine odpovednega roka v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga je potrebno upoštevati tudi delo delavca pri pravnih prednikih delodajalca. Tožnica je imela zaradi kontinuitete zaposlitve 16 let delovne dobe pri toženi stranki, zato ji pripada odpravnina za 16 let dela in v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, odpovedni rok pa bi moral znašati 75 dni.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 1. alinei 3. točke izreka datum 18.8.6003 nadomesti z datumom 18.6.2003. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške njene pritožbe v znesku 16.500,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba tožene stranke z dne 8.4.2003, po kateri tožnici D. G., preneha delovno razmerje iz poslovnih razlogov delno razveljavi in sicer pod točko 2 glede odpovednega roka in pod točko 4 glede ugotovitve delovne dobe in števila plač, ki jih je potrebno upoštevati pri obračunu in izplačilu odpravnine in ugotovilo, da znaša odpovedni rok 75 dni in da pripada tožnici odpravnina za 16 let, 1 mesec in 15 dni dela in v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki preneha dne 23.6.2003 in ne 8.5.2003, kot to določa odločba tožene stranke z dne 8.4.2003 in da je delovno razmerje trajalo do 23.6.2003 ter da je tožena stranka dolžna tožnici v njeno delovno knjižico vpisati delovno dobo v trajanju do 23.6.2003, v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 8.5.2003 do 23.6.2003 obračunati bruto znesek razlike v plači v višini 180.942,30 SIT in sicer v mesečnih obrokih in z zapadlostjo, kot to izhaja iz 3. točke izreka sodbe in od teh bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socilano varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter ji plačati tudi odpravnino v znesku 643.350,93 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 18.7.2003 dalje do plačila in ji obračunati regres za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku 66.085,00 SIT ter od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožnici z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila ter ji obračunati še 48 delovnih ur v skupnem bruto znesku 33.276,96 SIT in od tega bruto zneska obračunati ter plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razliko v znesku 21.962,40 SIT pa izplačati tožnici z zakonitimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 18.5.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350.083,60 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.   Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožena in tožeča stranka.   Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 2., 3., 4., 5. in 7. točko izreka sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevke tožnice v delih, ki jih prereka, zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da mora tožnici pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov upoštevati vso delovno dobo, vključno z delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu B.  d.o.o., s katero naj bi toženka dne 11.2.2000 sklenila pogodbo o gostinskih storitvah, kar bi pomenilo, da gre za primer iz 3. odst. 109. člena ZDR, ki določa, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njenih pravnih prednikih. S takim zaključkom sodišča prve stopnje se toženka nikakor ne more strinjati, saj je že tekom celotnega postopka izpostavljala, da se je s prejšnjim delodajalcem tožnice dogovorila le za opravljanje gostinskih storitev, katerega del dogovora je bil, da toženka zaposli dva delavca za nedoločen čas, kar je tudi storila. Vendar do opravljanja istega dela ni prišlo, ker je tožnica že od vsega začetka pri toženki zaposlena na čisto drugem delovnem mestu, ki z njenim prejšnjim delovnim mestom ni imelo nobene zveze in torej tudi nobene kontinuitete več. Tudi sicer pa je mnenja, da se sodba ne da preizkusiti, saj sodišče v obrazložitvi sploh ni natančno navedlo, kakšna doba je upoštevana pri tožnici za izračun vseh njenih pravic. Sporno se ji zdi tudi pričevanje priče V., ki naj bi v delovno knjižico popravljala nekaj, kar sploh ni bilo v njeni pristojnosti. Zaradi navedenega toženka ne sprejema ugotovitve sodišča glede daljšega odpovednega roka tožnici in v posledici tega tudi ne priznava izplačila plač za čas po 8.5.2003. Ker pa je sodišče napačno štelo delovno dobo tožnice, toženka tudi višine izračuna odpravnine ne priznava. Zaradi navedenega je mnenja, da tožnici ne pripada niti regres za 6 mesecev za leto 2003, kot ji ga je prisodilo sodišče. Tožeča stranka se pritožuje zoper 3. točko izreka sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 1. alinei 3. točke izreka glede zapadlosti zneska 93.212,70 SIT spremeni tako, da namesto datuma 18.8.6003 nevede pravilen datum zapadlosti, to je 18.6.2003. Navaja, da je pri zapisu 3. točke v 1. alinei prišlo do očitne pisne pomote v datumu zapadlosti tam navedenega zneska, saj je več kot očitno, da zapadlost zneska nikakor ne more biti dne 18.8.6003, pač pa je pravilen datum 18.6.2003.   Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.   Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov tožene stranke ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da prevzem tožnice od prejšnjega delodajalca na način, kot je bil izveden v obravnavani zadevi, pomeni delovnopravno kontinuiteto. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, sta tožena stranka in B.  d.o.o. dne 11.2.2000 sklenili pogodbo o gostinskih storitvah, s katero sta se dogovorili, da B.  d.o.o. prevzame v delovno razmerje za nedoločen čas dva kuharja in sicer z dnem 21.2.2000. Na tej podlagi in na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot republiški predpis) je družba B.  d.o.o. dne 10.2.2000 izdala sklep, iz katerega izhaja, da tožnici na delovnem mestu "kuharica" preneha delovno razmerje v družbi z dnem 20.2.2000 in da se z dnem 21.2.2000 razporedi k pravni prednici tožene stranke za nedoločen čas na delovno mesto, ki bo ustrezalo stopnji njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim kot tudi, da bodo tožnici zagotovljene vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja skladno s splošnimi akti tožene stranke. Ker iz obrazložitve sklepa tudi izhaja, da je bila tožnica prevzeta k toženi stranki iz razloga, ker je bila pri družbi B.  d.o.o. ukinjena dejavnost in ob ugotovitvi, da je citirani sklep z dne 10.2.2000 izdan na podlagi 15. člena ZTPDR, kar pomeni, da gre za prevzem delavca na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu in da se v takem primeru zato upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve (15. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97), je potrebno ugotoviti, da gre pri tožnici nedvomno za kontinuiteto zaposlitve med prejšnjim in novim delodajalcem, kot da prekinitve delovne dobe ni bilo. Upoštevaje navedeno in ker tudi iz fotokopije tožničine delovne knjižice izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri družbi B.  in njenih pravnih prednikih vse od 23.3.1987, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odst. 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki izrecno določa, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih, pravilno zaključilo, da je potrebno pri tožnici pri obračunu in izplačilu odpravnine upoštevati, da zaradi prenehanja delovnega razmerja po 1. odst. 109. člena ZDR pripada tožnici odpravnina za 16 let dela in v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V posledici tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je imela tožnica več kot 15 let delovne dobe pri delodajalcu, zaradi česar bi odpovedni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi moral znašati 75 dni in ne le 30 dni, kot ga je tožnici določila tožena stranka. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zato utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku v obsegu, kot to izhaja iz izreka sodbe, pri čemer je pri določitvi tožničine plače za mesec maj in junij, kot tudi pri določitvi odpravnine pravilno izhajalo iz tožničine povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela, katere višino je priznala tudi tožena stranka s potrdilom z dne 5.5.2003. Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo šele dne 23.6.2003, pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče tožnici pravilno prisodilo tudi polovico regresa za letni dopust za leto 2003 in v višini, kot to izhaja iz 5. točke izreka sodbe. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede storjene napake sodišča prve stopnje pri datumu v zvezi z zapadlostjo zneska 93.212,70 SIT, kot to izhaja iz 1. alinee 3. točke izreka sodbe. Ker je očitno, da je pravilen datum zapadlosti omenjenega zneska plače za mesec maj 2003 18.6.2003, je bilo zato potrebno v tem delu datum 18.8.6003 popraviti in ga nadomestiti s pravilnim datumom zapadlosti, to je 18.6.2003, saj gre za očitno pisno napako, ki bi jo lahko odpravilo že sodišče prve stopnje samo s popravnim sklepom, česar pa ni storilo. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v 1. alinei 3. točke izreka sodbe datum 18.8.6003 nadomestilo z datumom 18.6.2003, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo na stroških za pritožbo 125 Odvetniški točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (110,00 SIT) znaša 13.750,00 SIT. Ker je tožeča stranka upravičena še do 20% DDV, kar znaša 2.750,00 SIT, je potrebno ugotoviti, da skupni stroški pritožbe tožeče stranke znašajo 16.500,00 SIT in stroške v tej višini je tožena stranka dolžna povrniti tožnici. Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).