Jedro

Za sprejem osebe v psihiatrično bolnišnico pod nadzorom morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. Pr 62/2022 z dne 1. 4. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zadržano osebo A. A., roj. 10. 11. 1974, stanujočo B. zadrži na oddelku pod posebnim nadzorom C. za dobo do treh mesecev, šteto od 29. 3. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je na predlog C. z dne 31. 1. 2022, na podlagi prvega odstavka 61. člena ZDZdr s sklepom z dne 31. 3. 2022 uvedlo postopek zaradi zadržanja A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. V postopku je sodišče prve stopnje zadržani določilo pooblaščenca, imenovalo je izvedenca psihiatrične stroke in je nato izvedlo dokaze, katere je navedlo v točki 5. obrazložitve. Sodišče je kot materialno pravno izhodišče za odločanje o zdravljenju brez privolitve uporabilo določbe členov 53 do 68 ZDZdr in prvi odstavek 39. člena ZDZdr, ki določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi pogoji iz določbe prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je zaslišalo zadržano katera je izpovedala, da se je do konca decembra 2021 zdravila v nadzorovani obravnavi in ni imela predpisanih nobenih tablet, prejemala je le injekcije na 14 dni, potem pa sta se z zdravnico dogovorili, da bo prejemala injekcije le še enkrat mesečno. Sodišče je nato na podlagi mnenja izvedenca psihiatra in na podlagi predhodnih Pr zadev ugotovilo, da pri zadržani obstoji duševna motnja in sicer paranoidna shizofrenija. Ugotovilo je, da je zadržana dolgoletna pacientka s paranoidno shizofrenijo, pri kateri je zaradi prekinitve zdravljenja prišlo do ponovitve bolezni in zaradi poslabšanja psihotične motnje nima stika z realnostjo. Zadržana namreč že od januarja ni prejela depo terapije, še pred tem pa je bila ta zmanjšana na polovico, pri čemer ni nikoli dosegla popolne remisije bolezni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi opravljenega pregleda zadržane in ocene izvedenca, da v kolikor se zadržana ne bo zdravila, se lahko glede na podatke iz preteklosti utemeljeno pričakuje poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Njeno vedenje bi se zopet tako poslabšalo, da bi se lahko izstradala ali blodnjava hodila naokoli, kot je že v preteklosti. To se je zgodilo leta 2009. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca nadalje ugotovilo, da je pri zadržani zaradi ugotovljene duševne motnje oziroma zaradi opisanega poslabšanja le-te, hudo motena njena presoja realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, predvsem pa hudo ogroža svoje zdravje. Njena namera o podaritvi hiše pa se je v trenutnem stanju poslabšanja njene duševne motnje izkazala za realno in konkretno nevarnost tudi za povzročanje večje materialne škode. Upoštevaje izvedensko mnenje, pri zadržani ni svobodne volje glede njene bolezni in razumevanja potrebe po zdravljenju. Izhajajoč iz dejstva, da zadržana svoje zdravje huje ogroža zaradi duševne motnje, ki ji onemogoča prepoznavo svojega stanja, pod vplivom katere ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in izključeno sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, pa je podan tudi pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, pri čemer po njeni lastni izjavi tudi obstaja realna bojazen, da bo svojo hišo podarila tretjim osebam, s čimer si bo povzročila hudo premoženjsko škodo. Sodišče pa ni verjelo zadržani, da bi tem trenutku res sledila in sodelovala pri zdravljenju v nadzorovani obravnavi, ker je zadržana izjemno sumničava do zdravniške oskrbe, do svojega stanja je popolnoma nekritična. Zaradi navedenega ambulantno zdravljenje zadržane in nadzorovana obravnava v tej fazi bolezni nista primerna ukrepa. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v tem trenutku edina rešitev zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za čas do treh mesecev. Sodišče je v točki 17. obrazložitve zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zadržanje osebe A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve in da je omejitev njene ustavno zagotovljene pravice do svobode upravičena in nujna, saj bo le s takojšnjim nadaljevanjem njenega zdravljenja v C. mogoče zaščititi njeno zdravje in življenje kakor tudi zdravje in življenje drugih. Odločilo je še o stroških tega nepravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje pooblaščenec zadržane. Pritožbo podaja zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje, da zadržana hudo ogroža svoje zdravje, njena namera o podaritvi hiše pa izkazuje realno in konkretno nevarnost tudi za povzročanje večje materialne škode. V pritožbi navaja, da kar se tiče realne in konkretne nevarnosti da povzroča večjo materialno škodo, ki naj bi jo zadržana povzročila, če bi stanovanjsko stavbo, v kateri živi, podarila, je dejstvo, da bi sodišče takšen zaključek lahko oblikovalo, šele po predhodnem vpogledu v zemljiško knjigo in ugotovitvi dejstev, povezanih z lastništvom stanovanjske hiše, saj bi šele lastništvo le-te, zadržani omogočilo podariti to hišo. Ker tega dejstva sodišče ni ugotovilo, je tako ostala posledično le domneva povzročanja večje materialne škode. Vse to je ostalo le na ravni domneve, kar pa seveda ni in ne more biti razlog za njeno zadržanje na zdravljenju brez privolitve. Kar se tiče dejanskega stanja povezanega z ugotovitvijo sodišča, da zadržana hudo ogroža svoje zdravje, pa je sodišče le-to ugotavljalo s pomočjo izvedenca, ki je za potrebe odločanja v postopku izdelal izvedeniško mnenje. Glede mnenja izvedenca pa pritožba navaja, da je ugotoviti, da to ne daje podlage za zaključek, da zadržana sedaj, v tem trenutku huje ogroža svoje zdravje, niti ni možno sprejeti zaključka, ki bi kazal na konkretno nevarnost, da bo zadržana svojo zdravje hudo ogrozila. V tem delu gre zgolj za domnevo, izhajajočo iz mnenja izvedenca, ki jo je ta izpeljal na podatkih iz preteklosti in je ugotavljal, da bi se zadržana lahko izstradala ali blodnjava hodila naokoli. Sodišče je neutemeljeno, to izvedenčevo domnevo štelo za bodočo gotovost in je odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev je napačna, saj le konkretno in neposredno ogrožanje zdravja utemeljuje zadržanje na zdravljenju proti volji, nikakor pa za to ne zadostuje domneva nekega bodočega hipotetičnega ogrožanja. Pri vsem skupaj pa ni spregledati, da je bila zadržana pripeljana v C. na podlagi sklepa naslovnega sodišča zgolj zaradi zagotovitve pregleda za izdelavo izvedeniškega mnenja za potrebe postopka zaradi vključitve v nadzorovano obravnavo. Poudarja, da je bistveno pri vsem tem, da sodišče ni v celoti in popolno raziskalo dejanskega stanja, povezanega s pogoji po 3. alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr torej, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči za zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom ali pa z ambulantnim zdravljenjem. Zato je ugotovitev sodišča, da je v tej fazi možno doseči izboljšanje zadržankinega duševnega zdravja in odpraviti vzroke ogrožanja le in samo z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom, obremenjena z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravice do osebne svobode, v pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja in tudi v pravico do odklonitve zdravljenja. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pritožnik v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo ali so izpolnjeni vsi pogoji za izrek takšnega ukrepa, kot ga je izreklo sodišče prve stopnje. Pritožnik pravilno pritožbeno opozarja, da je zadržana oseba bila pripeljana v C. na podlagi predloga te ustanove za vključitev v nadzorovano obravnavo in zadeva se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pr 30/2022. Predhodno je bila zadržana že vključena v nadzorovano obravnavo, ki se je iztekla z dnem 22. 12. 2021. Iz predloga C. izhaja, da je bila pacientka pripeljana po sklepu sodišča zaradi vključitve v nadzorovano obravnavo, da je pacientka s paranoidno shizofrenijo popolnoma odklonilna do zdravil, nekritična, se ogroža, povzroča materialno škodo, do svojega stanja nima uvida in odklanja zdravljenje. Sodišče prve stopnje pa je nato v postopku zaradi sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih ugotovilo, da pri zadržani obstaja duševna motnja – paronoidna shizofrenija, to je ugotovilo na podlagi postavljene diagnoze imenovanega izvedenca psihiatra in pa tudi na podlagi dejstva, da ima zadržana takšno diagnozo, postavljeno tudi že v preteklih pridržalnih postopkih. Sodišče prve stopnje je tako sicer pravilno ugotovilo, da pri zadržani obstaja duševna motnja, ni pa ugotovilo, da je bila zadržana pripeljana v psihiatrično bolnico zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kajti bila je pripeljana po odredbi za nujni prevoz osebe z reševalnim vozilom zaradi pregleda pri izvedenki, na podlagi sklepa opr. št. Pr 30/2022 z dne 17. 3. 2022, Okrajnega sodišča v X. Šele po tem pregledu je C. obvestila sodišče o sprejemu zadržane brez njene privolitve v nujnih primerih na oddelek pod posebnim nadzorom. Iz te procesne situacije tako izhaja, da zadržana ni bila pripeljana v C. zaradi kakršnegakoli akutnega trenutnega ogrožanja v smislu določb ZDZdr.

6. Sodišče prve stopnje pa je nato izvedlo postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih. Na podlagi mnenja izvedenca je v postopku ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za sprejem zadržane v C. pod posebnim nadzorom. Pravilno pa pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi domneve ugotovilo, da obstaja nevarnost, da bi zadržana sebi povzročila hudo materialno škodo. Sodišče je takšen zaključek napravilo po tistem, ko je ocenilo, da so zelo zaskrbljujoče navedbe zadržane, da bo hišo podarila dobrim prijateljem. Sodišče prve stopnje je to njeno izpovedbo ocenilo že kot takšno dejanje, ki bi za zadržano, ki je brezposelna in prejema mesečno po lastnih navedbah le približno 500,00 EUR dohodkov, zanjo nedvomno pomenilo hujšo materialno škodo, ki bi ji zaradi tega nastala, saj bi ostala brez svojega edinega doma. Takšen zaključek pa je tudi po mnenju sodišča druge stopnje preuranjen in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje se ni prepričalo o tem ali zadržana poseduje stanovanjsko hišo in katero in ali obstajajo realni podatki o tem (npr. kakršnakoli pogodba), da namerava zadržana to nepremičnino odtujiti zaradi posledice poslabšanja njene bolezni in zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Tako je ta pogoj, kot eden izmed pogojev za izrek ukrep ostal le na stopnji domneve, na kar pravilno opozarja pritožba.

7. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je izvedenec na podlagi opravljenega pregleda zadržane ocenil, da v kolikor se zadržana ne bo zdravila, se lahko glede na podatke iz preteklosti utemeljeno pričakuje poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Njeno vedenje bi se zopet tako poslabšalo, da bi se lahko izstradala ali blodnjavo hodila naokoli, kot je že v preteklosti. Sodišče se je s takšnim mnenjem strinjalo, saj je zadržana v preteklosti, to je pred hospitalizacijo v letu 2009 že bila shujšana in dehidrirana. Takšnega zdravstvenega stanja oziroma njene ogroženosti pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo za konkretni primer, torej ali je takšno ogrožanje dejansko obstajalo in ali obstaja, v času, ko je bila zadržana pripeljana v C. in je na naroku tudi podala svojo izjavo v navzočnosti izvedenca. Kot že obrazloženo zgoraj, zadržana ni bila pripeljana v C. zaradi konkretnega ogrožanja svojega premoženja ali zdravja, zato so utemeljene pritožbene navedbe, da je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje ugotavljanja hujše ogroženosti zdravja zadržane le na ravni domnevanja in to na podlagi preteklih dogodkov, ne pa na podlagi konkretnih dogodkov v času, neposredno pred odločanjem sodišča prve stopnje. Nazadnje je bila zadržana hospitalizirana v letu 2017 skupno za 5 mesecev, medtem ko podatek o poslabšanju zdravstvenega stanja v zvezi s hujšanjem in dehidriranjem izhaja iz leta 2009. Takšnega konkretnega ogrožanja v času odločanja, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in tudi tega ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se zadržana ne zaveda pomena svoje bolezni in zaradi svoje bolezni ne more realno odločati o svojem zdravljenju, kljub temu pa je naloga sodišča za izrek tako hudega ukrepa kot ga je konkretno odredilo, da kumulativno in konkretno ugotovi vse pogoje za izrek takšnega ukrepa. Sodišče prve stopnje tako ni s stopnjo verjetnosti kumulativno ugotovilo, da obstajata pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr in sicer da je huje ogroženo zdravje zadržane, posledica trenutne akutne duševne motnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le predhodno, že ugotovljeno ogrožanje zdravja zadržane, ni pa, kot je obrazloženo zgoraj in na kar pravilno opozarja pritožba, ugotovilo, ali je zadržana konkretno in neposredno huje ogrožala svoje zdravje zaradi tega, ker je opustila medikamentozno terapijo. Pri tem pritožba tudi ponovno poudarja, da je bila zadržana pripeljana v C. na podlagi sklepa sodišča prve stopnje v zadevi Pr 30/2022 in ne npr. zaradi kakšnega hudega akutnega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bilo huje ogroženo zdravje zadržane.

8. Pritožnik v pritožbi tudi pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo verjetnosti opredelilo do tega, da je le z izrečenim ukrepom, to je z obravnavo v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve, mogoče odvrniti vzroke ogrožanja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zaključilo, da ni verjelo zadržani, da bi v tem trenutku res sledila in sodelovala pri zdravljenju v nadzorovani obravnavi in da je odveč pričakovati, da bo zadržana v takšnem stanju prostovoljno sodelovala. To naj bi sicer izhajalo tudi iz izvedeniškega mnenja, da je v tem trenutku edina rešitev zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za čas do treh mesecev. Pri tem pa se sodišče prve stopnje ni oprlo tudi na ugotovitve iz zadeve Pr 30/2022, da je isti predlagatelj podal predlog za vključitev v nadzorovano obravnavo in sicer 15. 2. 2022, o katerem še dokončno ni odločeno. Iz vpogleda v to zadevo Pr 30/2022 pa izhaja, da se je ta postopek pričel na podlagi istega predlagatelja. Iz dopisa iz list. št. 25 tega spisa pa izhaja, da je že dosežen premik pri zdravljenju in zaradi tega predlagatelj meni, da bi lahko zdravljenje kmalu nadaljevali na način nadzorovane bolnišnične obravnave in da ne potrebuje nujno zdravljenje na oddelku pod posebni nadzorom. Takšen dopis pa omaja pravilnost, sicer skopo obrazložene odločitve sodišča prve stopnje, da ni mogoče doseči namena zdravljenja z drugimi oblikami zdravljenja kakor le z zadržanjem v oddelku pod posebnim nadzorom. Izvedenec je sicer ugotovil, da lažje oblike zdravljenja trenutno zaradi njene nekritičnosti in odklonilnosti ne pridejo v poštev, takšno mnenje pa je preseženo s prej omenjeno izjavo C. 9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba zadržane, podane po pooblaščencu utemeljena in da sodišče prve stopnje s stopnjo gotovosti ni ugotovilo vseh pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko sodišče izreče ukrep zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom na podlagi 53. in 65. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je namreč le s stopnjo domnevnosti ugotovilo, da zadržana hudo ogroža svoje premoženje, ker naj bi hišo podarila dobrim prijateljem. Prav tako je na ravni domene ugotovilo, da se v primeru nezdravljenja lahko glede na podatke iz preteklosti utemeljeno pričakuje poslabšanje zdravstvenega stanja zadržane. Sodišče prve stopnje namreč odredi takšno zdravljenje v primeru, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in mora zato sodišče s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če zadržana konkretno huje ogroža svoje zdravje ali pa da povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, in da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja iz 1. in 2. alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Pritožbene navedbe so omajale pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za odločanje o zdravljenju brez privolitve zadržane osebe.

10. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba zadržane za utemeljeno in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo materialnopravno konkretno ugotoviti ali je potrebno zadržano sprejeti na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, saj sodišče prve stopnje s stopnjo zanesljivosti ni ugotovilo, da so podani kumulativni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kot to izhaja iz zgornje obrazložitve. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo konkretno ugotoviti ali zaradi duševne motnje zadržana v času odločanja sodišča prve stopnje huje ogroža svoje zdravje in ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in ali glede na postopek v zadevi Pr 30/2022 navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči in sicer s predlagano nadzorovano obravnavo, kot to izhaja iz zadeve Pr 30/2022. Ker gre za cel sklop ugotavljanja pravno pomembnih dejstev za izrek ukrepa zdravljenja v C. pod nadzorom, bi v primeru, da bi ta dejstva prvič ugotavljalo sodišče druge stopnje, bila ogrožena pravica zadržane do pritožbe. Sodišče prve stopnje naj postopka Pr 62/2022 in Pr 30/2022 obravnava združeno, ker sta postopka med sabo povezana in naj pozove C. kot predlagatelja ali glede na dopis iz zadeve Pr 30/2022 še vztraja pri predlogu za sprejem zadržane v oddelek pod posebnim nadzorom. S ponovnim odločanjem pa ne bo kršena pravica zadržane do sojenja v razumnem roku, ker se o zadevi tekoče odloča. 11. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje (člen 165 ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika.

Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.