Jedro

Pravica do ugotovitve in delitve skupnega premoženja, pridobljenega z delomv času trajanja zakonske zveze ne pripada samo zakoncema, ampak tudi njunim dedičem, glede na to, da gre za stvarnopravni zahtevek.

Izrek

Pritožba M. L. in K. L. z dne 7.3.1993 se zavrže. Pritožba K. L. z dne 17.2.1994 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku M. K. (v nadaljevanju tožeča stranka) in ugotovilo, da je bila hiša, stoječa na parc. št. 95/11 k.o., pripisana pri vl. št. 186, zgrajena včasu trajanja zakonske zveze med pokojno A. L. in pokojnim L. L. in sicer je bila last polovice te hiše pokojnega L. L., ter da vse to ne spada v zapuščino po A. L.. Po nasprotni tožbi, ki jo je vložil M. L. (v nadaljevanju prvotožena stranka) je ugotovilo, da sodi v zapuščino po pok. L. L. tudi polovica vrednosti lesenega poslopja in polovica vrednosti osebnega avtomobila, kar je M. K. dolžna priznati. Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo.

Proti ugoditvi zahtevku po osnovni tožbi (1. odstavek izreka sodbe) se pritožuje K. L. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni uporabilo 141. člena Zakona o dedovanju. Gre za otroke staršev, pri čemer je L. L. umrl leta 1977, A. L. pa 1984. Pravico zahtevati zapuščino po očetu je imela tožeča stranka po 141. členu ZD čas enega leta, ko je izvedela za svojo pravico, najpozneje pa v desetih letih. Tožba je vložena prepozno. Tudi triletni rok za vložitev tožbe po 41. členu je prepozen. Poleg tega sodišče ugotavlja, da sta solastnika v zakonu zgrajene hiše, ki stoji na parceli 95/11 k.o. in ni upoštevalo dejstva, da je to parcelo dobila pokojna A. L. kot posebno premoženje, ker ga je podedovala. Sodišče pa je upoštevalo, kot bi bila last obeh zakoncev. Tudi če sta imela oba zakonca enake dohodke, bi morali parcelo kot 25 % vrednost hiše prišteti deležu A. L. To bi lahko izračunal izvedenec gradbene stroke. Zato ga sedaj tožena stranka predlaga.

Za obe toženi stranki je vložil odvetnik S. J. predlog za odpravo klavzule pravnomočnosti in predlagal, da mu sodišče vroči sodbo. Res je v spisu vročilnica, na kateri piše, da je prejel sodbo, vendar sodba ni bila priložena. Vlaga tudi pritožbo zoper sodbo.

Tožeča stranka je odgovorila na predlog odprave klavzule pravnomočnosti in odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev obeh.

Sodišče prve stopnje je nato izdalo sklep z dne 14.11.1997 in predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen.

Pritožbeno sodišče je zato najprej presojalo pravočastnost vloženih pravnih sredstev. Ker K. L. zastopata dva odvetnika, pritožba z dne 17.2.1994 (list. št. 52) je bila vložena pravočasno, je bilo treba odločiti o pravočastnosti pritožbe, ki jo je vložil odvetnik S. J. 7.3.1994 (list. št. 55). Predlog za odpravo klavzule pravnomočnosti je pravnomočno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je presojalo pravočastnost na podlagi podatkov v spisu. Iz povratnice, ki je javna listina, sledi, da je odvetnik prejel sodbo 2.2.1994 (povratnica pripeta k list. št. 49). Tako se izkaže, da je pritožba, ki je bila vložena 7.3.1994 prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (380. člen ZPP/77).

O pritožbi K. L: Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je treba tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti, ker je zastaran. Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka zahteva ugotovitev in delitev skupnega premoženja, ki sta ga starša pravdnih strank pridobila v času trajanja zakonske zveze. To pravico imajo zakonci na podlagi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS 15/76). V primeru smrti zakoncev pa imajo to pravico kot njihovi univerzalni nasledniki njihovi dediči. V takem primeru gre za zahtevek, da se ugotovi obseg in delež zakoncev, s tem da to premoženje spada v zapuščino umrlih zakoncev. Takšen zahtevek je stvarnopravni zahtevek, saj temelji na 55. členu ZZZDR in ne na 141. ali 41. členu Zakona o dedovanju (ZD, Ur. list SRS št. 15/76, 23/78). Zato tožena stranka nima prav, ko meni, da je dediščinska tožba prepozna oziroma, da je zamujen prekluzivni materialnopravni rok iz Zakona o dedovanju. Zahtevek zakoncev oziroma njihovih univerzalnih naslednikov je stvarnopravni in na podlagi ZZZDR v zvezi z 21. členom ZTLR. Lastninska tožba pa ne zastara.

V pritožbi tožena stranka prvič navaja, da je parcela št. 95/11 k.o. , bila izključno premoženje pokojne A. L. V pritožbi o tem dejstvu ne ponudi dokaza, iz listin, ki so v spisu pa tudi kaj takega ne izhaja. Pritožnica ponudi dokaz in sicer izvedenca gradbene stroke glede višine deleža. Ker drugih pravno relevantnih dejstev ne izpodbija, o trditvi, da je bila parcela materina, pa ne ponudi dokaza, je pritožbeno sodišče presojalo izpodbijano sodbo še v mejah uradnega preizkusa, saj v ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče ne dvomi. Tako je bilo ugotovljen, da je zakonska zveza trajala od 1943. do 1977. leta, ko je oče umrl. Pričetek gradnje hiše je bil 1964 leta, končana je bila gradnja v štirih letih. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta bila oba starša zaposlena. Nato je sodišče naredilo primerjavo obeh starostnih pokojnin zakoncev in ugotovilo, da je bila pokojnina L. L. večja od pokojnine A. L. Iz tega je sklepalo, da so bili tudi osebni dohodki L. L. nekoliko večji od osebnih dohodkov žene. Poleg tega je mož delal tudi honorarno, vodil organizacijo gradnje in tudi s tem prispeval k gradnji. Zato je štelo, da je gotovo pridobil polovico hiše. Pri tem sodišče prve stopnje ni zapisalo pravne podlage za pridobitev deleža na hiši, vendar je jasno zapisalo, da gre za obseg in delež na pridobljenem skupnem premoženju, kar pomeni, da gre za 51. člen ZZZDR.

Ostali del sodbe pa ni bilo treba preizkušati, ker v pritožbi ni bil sporen. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejasko stanje pravilno uporabilo materialno prvo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Stranke s pritožbami niso uspele, navedbe tožeče stranke iz odgovora niso pripomogle k rešitvi te zadeve.