Jedro

Ker je bila brezplačna pravna pomoč v predmetni zadevi dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem I. in II. stopnje, ni mogoče sprejeti stališča, da bi morala biti brezplačna pravna pomoč posebej zaprošena za sklenitev poravnave, da bi tožnik lahko za to poravnavo dobil nagrado.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. Bpp 525/2012 z dne 18. 9. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 6. odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločila, da se odvetniku A.A. prizna nagrada v višini 294,02 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštet davek na dodano vrednost v višini 53,02 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je bil odvetnik A.A. prosilcu B.B. z odločbo opr. št. Bpp 525/2012 z dne 20. 7. 2012 dodeljen na nudenje redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na I. in II. stopnji v postopku zoper C.C. zaradi plačila uporabnine, v zvezi s pravnomočno sodbo opr. št. P 13/2011, Okrajnega sodišča v Kranju. Po pregledu stroškovnika in spisa Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 4/2014 organ ugotavlja, da stroškovnik ni povsem v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in obsegom opravljenega dela. Vrednost spornega predmeta je pristojni organ za BPP upošteval na podlagi navedb v spisu opr. št. P 4/2014, iz katerega je razvidno, da je spor tekel zaradi plačila uporabnine. Vrednost spornega predmeta v navedeni zadevi znaša 13.950,00 EUR. Pri takšni vrednosti spornega predmeta nagrada s količnikom 1,0 po tabeli iz 36. člena ZOdvT znaša 170,00 EUR. Odvetniku se namesto priglašenih 304,20 EUR kot nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) prizna 221,00 EUR (170,00 x 1,3). Odvetniku ne gre priznati nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), saj je bil le-ta opravljen v postopku mediacije, za katerega pa z odločbo Bpp 525/2012 z dne 20. 7. 2012 brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena oziroma je bila odobrena le za postopek pred sodiščem na I. in II. stopnji v pravdnem postopku. Odvetniku ne gre priznati priglašene nagrade za sporazum, saj je bila le-ta priznana po sklepu opr. št. Bpp 453/2014 z dne 18. 9. 2015. Odvetniku se prizna tudi 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT).

2. V tožbi tožnik pravi, da je Okrožno sodišče v Kranju s sklepom opr. št. P 540/2013 z dne 18. 9. 2015, BPP 525/2012 z dne 18. 9. 2015, BPP 1295/2012 z dne 18. 9. 2015 in BPP 911/2013 z dne 18. 9. 2015, zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo stroškov in nagrad za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči, in sicer nagrade za sklenitev sporazuma v vsaki konkretni zadevi posebej. Poleg tega pa je organ s sklepom BPP 453/2014 z dne 18. 9. 2015 zavrnil plačilo mediacijskega naroka v zadevi. Tožnik je po predmetnih odločbah zastopal svojo stranko B.B.. Med B.B. in njegovo bivšo ženo C.C. oziroma hčerko Č.Č. in sinom D.D. je bil v trenutku sklepanja poravnave odprtih 9 različnih sodnih postopkov, kot izhaja tudi iz 1. točke sklenjene poravnave. S tožnikovo pomočjo so navedene pravne stranke s sklenitvijo poravnave zaključile 7 odprtih postopkov – kot izhaja iz točke 6. navedene sodne poravnave. Ker se je s sklenitvijo te sodne poravnave končal vsak od navedenih sedmih sodnih postopkov, tožniku pripada nagrada za sklenitev sporazuma v vsaki konkretni zaključeni zadevi, česar pa organ pri obračunu nagrade tožnika ni upošteval. Organ je v postopku BPP 453/2014, s sklepom z dne 18. 9. 2015 pod točko 6 tožniku priznal nagrado za sklenjen sporazum. Pri tem je navedel, da tožniku pripada le ena nagrada za sklenjen sporazum. Dalje organ navede, da si sodišča prizadevajo k sklepanju sodnih poravnav in k hitrejšemu reševanju zadev, zato je organ seštel vrednosti sporov (pet) vseh zadev in na tej podlagi tožniku priznal eno nagrado za sporazum, kar pa je napačno. ZBPP nikjer ne določa takšnega načina obračunavanja nagrad za sporazume v primeru, če bi bilo z enim sporazumom rešenih več zadev. Dejstvo je, da je bil v vsakem konkretnem sodnem postopku sklenjen sporazum – zato se je vsak od teh postopkov tudi zaključil. Skladno s tarifo številka 1111 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), tožniku zato pripada nagrada za sporazum v vsakem konkretnem primeru posebej. To pomeni, da mora biti odmera nagrade odvetniku v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (BPP), kar pomeni, da mora nagrada ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljena v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči upravičencu. Izvajalec BPP mora torej navesti stroške za vsako posamezno procesno dejanje posebej. Naloga upravnega organa pa je, da pred odločitvijo o stroških te stroške odmeri. Tožniku zato pripada nagrada za sporazum v vsakem konkretnem primeru posebej. Za vsakega od odprtih postopkov je bil sklenjen sporazum, na podlagi katerega se je vsak od teh postopkov tudi končal in tožniku zato nagrada za sporazum pripada za vsakega od končanih postopkov ne glede na to, da je bil sporazum med strankama sklenjen v okviru drugega postopka. V napotnici za BPP je tožnik tudi določno in konkretno navedel, kako je prišlo do sklenitve sporazuma -v katerem postopku in da se je vsak od konkretnih zadev zaključil s sporazumom. Poleg tega pa tožnik izpostavlja, da ZOdvT, ki je veljal glede vseh predmetnih zadev, v 36. členu določa najvišji količnik nagrade in sicer je to pri vrednosti nad 30.000 EUR in ta nagrada znaša 258 EUR. V zadevi BPP 453/2014 je bila BPP dodeljena v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 297/2014, kjer je bila vrednost spora 41.000 EUR. Ker je organ v okviru BPP 453/2014 seštel vrednosti sporov vseh zadev, je vrednost nagrade za sporazum znašala le 180,60 EUR, torej, kot če organ ne bi seštel vrednosti sporov, saj ZOdtT določa omejitev pri vrednosti spora in znaša 258,00 EUR pri vrednosti nad 30.000 EUR. Organ torej s seštevkom vrednosti sporov in priznanjem sporazuma ni storil povsem nič – tožniku je bila priznana enaka nagrada, kot če organ tega ne bi storil. Organ je s tem obšel zakon in oškodoval tožnika. Pri sklepih opr. št. BPP 540/2013 z dne 18. 9. 2015, BPP 525/2012 z dne 18. 9. 2015, BPP 1295/2012 z dne 18. 9. 2015 in BPP 911/2013 z dne 18. 9. 2015 pa se je organ le skliceval, da je bila nagrada za sporazum priznana že po BPP 453/2014, kar pa je napačno. Kot navedeno se je vsak od navedenih sodnih postopkov zaključil s sklenitvijo poravnave, zato tožniku pripada nagrada za sporazum tudi v zadevah BPP 540/2013, BPP 525/2015, BPP 1295/2012 in BPP 911/2013. Sklep BPP 453/2014 z dne 18. 9. 2015 pa naj organ popravi tako, da bo tožniku priznana nagrada za sporazum glede na vrednost spora zadeve I P 29/2014 za katerega, je bila predmetna BPP tudi dodeljena.

3. Enako stališče je že zavzelo Upravno sodišče v zadevi I U 339/2014, kjer je sodišče zapisalo »Navedeno pa tudi po mnenju sodišča pomeni, da je bila mediacija uspešno zaključena v vseh treh navedenih odprtih pravdnih zadevah. To pa po mnenju sodišča nadalje pomeni, da bi se s sklenitvijo sodne poravnave vsi trije odprti postopki morali končati. Tožnik ima zato po mnenju sodišča prav, ko se tudi glede spornega postopka I P 245/2009 sklicuje na sklenjeno sodno poravnavo in mu sodišče pritrjuje, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ko mu ni priznala stroškov po tar. št. 1111 ZOdvT za sklenitev sodne poravnave oziroma za sklenitev sporazuma v pravdni zadevi I P 245/2009“.

4. Ker tožena stranka torej ni pravilno štela, da so se navedeni sodni postopki, ki jih zajemajo BPP 540/2013, BPP 525/2015, BPP 1295/2012 in BPP 911/2013 končali z ustavitvijo zaradi sklenjenega sporazuma v okviru sodne poravnave in s tem v zvezi tožniku ni priznala stroškov za sklenitev sodne poravnave oziroma sporazuma, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

5. Poleg tega pa bi organ moral tožniku priznati tudi nagrado za priglašen mediacijski narok v zadevi I P 297/2014, za katerega je bila dodeljena BPP 453/2014. Mediacija je namreč del rednega sodnega postopka, za katerega je bila navedena BPP tudi dodeljena. BPP 453/2014 je bila dodeljena za celotni postopek pred sodiščem 1. stopnje. Ta pa zavzema tudi postopke mediacije. Če obe pravdni stranki podata soglasje za mediacijo, sta avtomatično napoteni v postopek mediacije – ki pa je tudi del rednega sodnega postopka. Zato navedena BPP zajema tudi BPP za postopek mediacije. Takšno pojasnilo pa je tožnik tudi dobil na Službi za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani. Glede na enotnost prakse bi takšno stališče moral zastopati tudi navedeni organ Okrožnega sodišča v Kranju.

6. Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v zadevi II U 345/2012, kjer je sodišče zapisalo, da je „Odvetnik je upravičen do odobritve stroškov brezplačne pravne pomoči tudi za mediacijski postopek, ki je del pravdnega postopka, za katerega je bila prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč“.

7. Organ naj zato v ponovljenem postopku tožniku prizna nagrado za priglašen mediacijski narok v zadevi BPP 453/2014. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se izpodbijani sklepi razveljavijo. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je odvetnik v predmetnih zadevah priglasil nagrado za sporazum, ki je bil med strankami sklenjen dne 2. 4. 2015, in sicer za vsako zadevo posebej. S predmetno sodno poravnavo se je zaključilo pet pravdnih zadev, in sicer zadeva opr. št. P 4/2014 Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I P 595/2012 Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 705/2013 Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 363/2013 Okrožnega sodišča v Kranju in opr. št. I P 297/2014 Okrožnega sodišča v Kranju. Sodišča si namreč prizadevajo k sklepanju sodnih poravnav ter tako k hitrejšemu zaključku sodnih postopkov. Ker je v konkretnem primeru prišlo do sklenitve zgolj ene sodne poravnave in posledično do izdaje zgolj enega odpravka, je pristojni organ ugotovil, da je šlo dejansko za opravo ene odvetnikove storitve oziroma enkratnega dejanja. V vsebino poravnave se organ ni pristojen spuščati do te mere, da bi preučil količino opravljenega dela, temveč je vezan na ZOdvT. Nagrada torej ni odvisna od vsebine poravnave. Ker pa je odvetnik pri tem vložil več truda k zaključku predmetnih postopkov, je pristojni organ seštel vrednost spora (pet) vseh zadev, ki so bile zajete v sodni poravnavi, in odvetniku odmeril eno nagrado za sodno poravnavo. Seštevek vrednosti spornih predmetov v navedenih zadevah znaša 213.085,86 EUR. Pri takšni vrednosti spornega predmeta nagrada s količnikom 1,0 po tabeli iz 36. člena ZOdvT znaša 258,00 EUR. Odvetniku se je tako priznala nagrada za sporazum v višini 180,60 EUR. V 1. odstavku 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. V konkretnem primeru je bil na naroku dne 2. 4. 2015 sklenjen en sporazum, s katerim se je zaključilo 5 zadev. Pristojni organ svojo odločitev smiselno navezuje na citirani člen in šteje, da je taka odločitev edino pravilna. Iz tega razloga je seštel vrednost predmetov vseh vključenih zadev in od skupne vrednosti odmeril eno nagrado za sporazum. Odvetnik A.A. je bil prosilcu B.B. dodeljen z odločbo opr. št. Bpp 453/2014 z dne 23. 7. 2014 dodeljen za nudenje redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem 1. stopnje v zvezi z uveljavljanjem ničnosti zemljiškega dolga na pare. št. 7012 in 7017, obe k.o. …, katerega solastnik je po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 810/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2828/2013. Brezplačna pravna pomoč se odobri praviloma v obsegu, kot zaproša prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena (1. odstavek 28. člena ZBPP). Iz zgoraj citirane odločbe torej izhaja kakšna oblika brezplačne pravne pomoči je bila prosilcu odobrena in v kakšnem obsegu. Nadalje tožena stranka poudarja, da bi moral prosilec po prejemu vabila na mediacijo pri pristojni službi vložiti novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer le za postopek mediacije. Določilo 4. odstavka 28. člena ZBPP namreč določa, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. Določilo 1. odstavka 1. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) določa, da ta zakon ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov, ki jih na podlagi tega zakona strankam zagotavljajo sodišča. Določilo 3. člena ZARRS določa, da je alternativno reševanje sporov po tem zakonu postopek, ki ne pomeni sojenja in v katerem ena ali več tretjih nevtralnih oseb sodeluje pri reševanju spora iz 2. člena tega zakona s postopki mediacije, arbitraže, zgodnje nevtralne ocene ali drugimi podobnimi postopki. Pri tem organ za brezplačno pravno pomoč še posebej poudarja, da ne gre za sojenje, kot jasno in nedvoumno izhaja iz 3. člena navedenega zakona. Tako je pričakovanje tožnika, da mu je v okviru pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na 1. stopnji zagotovljena tudi nagrada za udeležbo na narokih v postopku mediacije, popolnoma in evidentno neutemeljeno, saj v primeru mediacije sploh ne gre za sojenje oziroma sodni postopek, tako tudi ni mogoče pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na 1. stopnji, kot si to napačno razlaga tožnik. Nenazadnje organ še opozarja na sodno prakso, iz katere izhajajo sorodne odločitve, npr. sodba Upravnega sodišča opr. št. II U 428/2011 z dne 20. 6. 2012, iz katere jasno izhaja, da je bil pred določenim okrajnim sodiščem v teku pravdni postopek, predmetna zadeva je bila nato odstopljena v postopek mediacije, zato je prosilka vložila tudi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku mediacije, njeni prošnji pa je bilo s sklepom ugodeno, in sicer v postopku mediacije do zaključka postopka mediacije. V konkretnem primeru pa tožena stranka ugotavlja, da je med strankama nesporno dejstvo, da tožnik oziroma prosilec po pooblaščencu ni vložil prošnje za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku v postopku mediacije. Ob upoštevanju konkretnega primera tako tožnik sploh ne more biti upravičen do nagrade za narok v postopku mediacije. Poleg tega organ za bpp svojo odločitev opira tudi na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 369/2013 z dne 18. 6. 2013, iz katere jasno izhaja, da v nobeni zadevi prosilec ni zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za mediacijo kot obliko alternativnega reševanja sporov po ZARSS, in tudi z nobeno odločbo za tako fazo postopka mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Za to je treba izrecno zaprositi in taka pravna pomoč mora biti tudi izrecno odobrena. Organ za BPP pa prosilca ni dolžan opozarjati, dodelitev kakšne pravne pomoči lahko zahteva. Zato tožnik zmotno meni, da je na podlagi odločbe o dodelitvi pomoči upravičen do nagrade za narok v postopku mediacije. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

9. V pripravljalni vlogi se tožnik ponovno sklicuje na sodbo v zadevi I U 339/2014 in pravi, da ZOdvT nikjer ne določa, da če se na enem mediacijskem ali poravnalnem naroku reši več zadev, da je odvetnik upravičen samo do ene nagrade za sporazum. Zadeva II U 428/2011 pa nima nobene zveze s predmetnim sporom po mnenju tožnika, kajti v omenjeni zadevi je šlo za vprašanje pravočasne vrnitve napotnice. V omenjeni zadevi sodišče tudi ni presojalo, ali je bilo nujno potrebno, da je stranka zaprosila za brezplačno pravno pomoč za mediacijo. Praksa pa je na tem področju neenotna, kar tožnik ponazarja z okoliščinami konkretnega primera. Mediacija ni sojenje, je pa del rednega sodnega postopka, saj so stranke vedno na mediacijo tudi napotene. Da je mediacija del sodnega postopka je sodišče odločilo v zadevi II U 345/2012. 10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je v pripravljalnem postopku na podlagi določila 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razdružilo zadeve, saj je tožnik vložil eno tožbo zoper 5 različnih izpodbijanih aktov.

12. V predmetni zadevi je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo Bpp 525/2012 z dne 20. 7. 2012 B.B. v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po tožniku na I. in II. stopnji v pravdnem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo opr. št. P 13/2011. Med strankama ni sporno, da sklenitev sporazuma pred sodiščem oziroma sodna poravnava spada v okvir zagotavljanja in uresničevanja pravice do sodnega varstva, za kar se lahko dodeli brezplačna pravna pomoč (1. odstavek 1. člena in 1. odstavek 7. člena ZBPP). Vendar pa med strankama tudi ni sporno, da poravnava, pri kateri je tožnik zastopal interese upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ni bila sklenjena v sodnem postopku, za katerega je bila dodeljena omenjena brezplačna pravna pomoč za zadevo P 13/2011, ampak je bila poravnava sklenjena v zadevi M 81/2014, I P 297/2014, imela pa je ta poravnava vpliv na zadevo P 13/2011 v tolikšni meri, da so iste stranke v poravnavi v zadevi M 81/2014, I P 297/2014 soglašale, da se (tudi) sodni postopek v zadevi P 13/2011 šteje za zaključenega. Določilo 3. alineje 1. odstavka 26. člena ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč „v isti“ zadevi lahko dodeli za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave. To določilo nakazuje na razlago, da odvetnik lahko dobi nagrado za sklenitev poravnave znotraj iste zadeve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena in da ne more dobiti nagrade zaradi zaključenega postopka na podlagi poravnave za vsak postopek, na katerega ima morebiti določena poravnava, sklenjena v drugem postopku, kjer je isti odvetnik zastopal upravičenca do brezplačne pravne pomoči, odločilen vpliv. Tudi po določilu 1. odstavka 27. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč praviloma dodeli za vsako posamezno zadevo posebej. Vendar pa sodišče meni, da bi bila takšna interpretacija zakona napačna.

13. Po presoji sodišča namreč samo dejstvo, da ima pravdna zadeva, v kateri je bila sklenjena sodna poravnava drugo opravilno številko, kot jo ima zadeva, na katero je poravnava vplivala, in dejstvo, da je bila sklenjena zgolj ena poravnava, ne moreta biti odločilna argumenta za interpretacijo, da tožniku ne gre nagrada za poravnavo tudi v zadevi (opr. št. P 13/2011), v kateri ni bil izdan sklep o poravnavi. Zakonodajalec bi namreč lahko povsem razumno in upravičeno imel v interesu, da naj bo stimulacija za sklepanje poravnav, ki bi vodile k zaključku čim večjega števila sporov med istima strankama, sorazmerna temu, koliko postopkov med istima strankama zaključi ena poravnava. Takšno razlago je mogoče izpeljati iz določila 6. odstavka 30. člena ZBPP. Po tem določilu je odvetnik za izvajanje pravne pomoči upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. Odvetnik je torej upravičen do nagrade v zvezi z „opravljenim delom“. V zvezi z zastopanjem v zadevi P 13/2011 pa je bilo nedvomno opravljeno delo ravno s sklenitvijo poravnave v zadevi M 81/2014, I P 297/2014 z dne 24. 4. 2015. Tudi po 1. odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv, Uradni list RS, št. 18/93 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je odvetnik upravičen do plačila „za svoje delo“, kar govori za to, da je upravičen do nagrade tudi za opravljeno delo, če je poravnavo med strankama sicer sklenil v določenem postopku z določeno opravilno številko in predmetom spora, ki pa je pomenila končanje tudi nekega drugega sodnega postopka med istima strankama in v kateri je isti odvetnik zastopal upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Zato sodišče izpeljuje, da bi tožena stranka morala na podlagi teh določil in zlasti določila 6. odstavka 30. člena ZBPP in 1. odstavka 20. člena ZOdv širše razlagati pojem „opravljeno delo“, kot ga je v izpodbijanem aktu in bi morala uporabiti odvetniško tarifo št. 1111 iz Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008), ki ureja nagrado za sklenitev sporazuma, tako kot je v sporu med istima strankama v istovrstnem upravnem sporu Upravno sodišče že odločilo in sicer v zadevi I U 339/2014-11 z dne 23. 10. 2014. Ker je bila brezplačna pravna pomoč v predmetni zadevi dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem I. in II. stopnje tudi ni mogoče sprejeti stališča, da bi morala biti brezplačna pravna pomoč posebej zaprošena za sklenitev poravnave, da bi tožnik lahko za to to poravnavo dobil nagrado.

14. Ker je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 63. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča glede uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

15. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom. Prisojeni znesek plača toženec. Tožnik je s tožbo uspel. Zato je sodišče odločilo, da mora tožena stranka na podlagi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013) tožniku povrniti stroške v višini 15,00 EUR, ker je sodišče odločilo na seji in ker tožnik ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.