Jedro

Po določilu 3. odstavka 226. člena ZIZ opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, če dolžnik ne izpolni obveznosti in hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen (višjo) za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo plačilo denarne kazni izrečene s sklepom istega sodišča 25.3.2011. 2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je v celoti izpolnila vse obveznosti, ki so ji bile naložene s sklepom 25.3.2011, tako v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, kot v delu, ki se nanaša na začasno odredbo. Toženi stranki sta v odgovoru na upnikov predlog za izterjavo denarne kazni 29.11.2011 navedli, da je zahteva upnika, naj se namestijo nazaj vse stvari, ki jih je upnik uporabljal do motitvenih dejanj, neizvršljiva, saj so bile stvari upnika uničene v požaru. Tudi mesto, kamor naj bi se namestile stvari in ki je obstajalo v času izdaje začasne odredbe, ne obstaja več, saj je bilo v požaru, ki ga je zanetil upnik, uničeno. V isti vlogi je tožena navedla tudi, da so obleke in stvari tožnika, ki v požaru niso bile prizadete, vložene v škatle in se nahajajo v hiši in so nameščene tja, kjer so se se nahajale pred požarom. V času izdaje začasne odredbe 25.3.2011 so v hiši potekala obnovitvena dela. Tožena stranka tam ni stanovala. V hiši tudi ni bilo vhodnih vrat, ki bi se jih dalo zakleniti. 20.6.2012 je tožena stranka na sodišče vložila vlogo, iz katere izhaja, da je v celoti izpolnila vse obveznosti iz začasne odredbe in navedla, da se ključi takrat že nameščenih hodnih vrat nahajajo pri njeni pooblaščenki. Glede na navedeno je jasno, da je tožena stranka izdani sklep spoštovala v celoti. Podlaga za dovolitev izvršbe je ugotovitev ponovnega motenja. Začasna odredba ni izvršljiva, saj je tožeča stranka zamudila 30-dnevni rok za vložitev izvršbe. O teh ugovornih navedbah sodišče ni odločilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tretji odstavek 226. člena ZIZ ne predvideva oprave izvršbe na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, ne da bi sodišče hkrati izdalo nov sklep, s katerim bi določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo kazen. V obravnavanem primeru sodišče novega sklepa ni izdalo. Po stališču ustavnega sodišča je izrek denarne kazni upravičen le, če gre za edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev. Sodišče prve stopnje je odločilo o izterjavi denarne kazni po uradni dolžnosti, hkrati pa ugotovilo, da ni potrebe po izreku nove, višje denarne kazni, ampak je zavrglo predlog upnika po izterjavi in izreku višje denarne kazni. Glede na navedeno ni zakonske podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče v izpodbijanem sklepu niti ni pojasnilo, kdaj naj bi tožena stranka kršila obveznost in ni opisalo načina, kako naj bi jo kršila.

4. Sodišče bi moralo ugotoviti ali je kršitev začasne odredbe v času odločanja podana ali ne. Če kršitve začasne odredbe v času odločanja ni, predstavlja izterjavo denarne kazni zgolj povračilni ukrep, kar ni njen namen. Sodišče bi moralo razpisati narok in ugotoviti dejansko stanje v času odločanja (23. december 2014) ne pa odločiti na podlagi upnikovega predloga z 19.3.2012. Upnik namreč že vse od sredine leta 2014 prebiva v obravnavani hiši, med tem ko tožena stranka na tem naslovu ne biva več. Izvršitev sklepa je objektivno nemogoča zaradi dejanskih ovir nastalih na strani tožeče stranke. Upnik ni imel želje po izpolnitvi motenjskega sklepa, saj ni vložil izvršbe. To niti ni bilo potrebno, saj je v letu 2014 enostavno vstopil skozi vrata v hišo in v njej ves čas nemoteno biva. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi pavšalne ocene sodišča, ki ni presojalo konkretnih okoliščin primera.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom 25.3.2011 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, naj najkasneje v roku 8 dni po prejemu začasne odredbe preneha z motilnimi dejanji in vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da namesti vse stvari, ki jih je tožeča stranka uporabljala do motilnih ravnanj, na prejšnje mesto ter izroči tožeči stranki ključe vhodnih vrat v stanovanjsko hišo. Za primer neizpolnitve te obveznosti je sodišče odločilo, da se toženi stranki (vsaki) izreče 3.000,00 EUR denarne kazni.

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče toženi stranki naložilo plačilo izrečene denarne kazni. Štelo je, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme glede pravočasne in pravilne izpolnitve obveznosti, tega, da je pravočasno izpolnila obveznost, vse do vloge 21.6.2012 ni zatrjevala niti dokazala. Ker tožena stranka svoje obveznosti v roku ni izpolnila, niti je ni začela izpolnjevati, je podan razlog za izterjavo denarne kazni.

9. Pred tem je sodišče s sklepom 29.5.2012 predlog tožeče stranke za izrek nove denarne kazni zavrglo. Ugotovilo je, da je bilo v obravnavani zadevi o tožbi zaradi motenja posesti že pravnomočno odločeno, zato tožnik nima več interesa za izpolnitev začasne odredbe, saj razpolaga s pravnomočno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko vloži predlog za izvršbo. Predlog za izrek nove denarne kazni je zavrglo.

10. Po določilu drugega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sme sodišče dolžniku, ki v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti, izreči denarno kazen. Bistvo kazni v 226. členu ZIZ-a je v tem, da je to edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev, do kakršne je upravičen v skladu z izvršilnim naslovom. V primeru, ko gre za nenadomestno izpolnitev, so namreč denarne kazni edino sredstvo, s katerim sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Prvenstveni namen kazni v 226. členu ZIZ torej ni kaznovanje dolžnika, pač pa vpliv na njegovo voljo, da bo zaradi teh kazni vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-339/98).

11. Tožena stranka v pritožbi sodišču utemeljeno očita, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb, ki jih je podala na predlog tožeče stranke za izterjavo denarne kazni. Tožena stranka je v vlogi 29.11.2011, s katero je odgovorila na predlog za izterjavo denarne kazni, navedla, da ne more izvršiti začasne odredbe tako, da vzpostavi prejšnje stanje, ker so bile stvari tožeče stranke v požaru uničene, prav tako so bili uničeni prostori. Obleke in osebni predmeti tožeče stranke, ki so bili v požaru rešeni, je prvotožena stranka oprala in zložila v škatle, te pa se nahajajo v hiši. Navedla je tudi, da tožeča stranka v hišo prosto vstopa ter se po njej premika (navedbe na list. št. 159 spisa). Te navedbe je tožena stranka podala še pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku. V vlogi z 20.6.2012, je tožena stranka ponovno navedla, da je izpolnila vse obveznosti naložene s sklepom s 25.3.2011 ter da se ključi nahajajo v pisarni zastopnice tožene stranke od 5.4.2012 dalje, kjer jih lahko tožeča stranka ali njen zastopnik po predhodni najavi prevzameta. Sodišče zato v izpodbijanem sklepu zmotno ugotavlja, da tožena stranka do vloge z 21.6.2012 ni zatrjevala niti dokazala, da bi pravočasno izpolnila obveznost, kot ji je bila naložena s pravnomočnim sklepom.

12. Sodišče je tožeči stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja s sklepom v letu 2011, predlog za izterjavo denarne kazni je bil podan konec leta 2011, o predlogu pa je sodišče odločilo s sklepom 23.12.2014. V pritožbi tožena stranka zatrjuje, da so se dejanske okoliščine od časa izdaje začasne odredbe pa do izdaja sklepa o izreku denarne kazni bistveno spremenile. Hiša je bila obnovljena, nameščena so bila nova vrata, ključi vhodnih vrat pa naj bi se nahajali pri pooblaščenki tožene stranke, kjer naj bi jih lahko tožeča stranka prevzela. Tožena stranka od odgovora na predlog za izrek denarne kazni dalje zatrjuje, da je začasno odredbo izvršila v obsegu, kot je bilo možno in da se nahajajo predmeti tožeče stranke, ki niso bili uničeni v požaru, tam, kjer želi tožeča stranka, ključi pa se nahajajo pri pooblaščenki tožene stranke. V pritožbi navaja še, da so se razmere spremenile v toliko, da tožeča stranka v obravnavani stanovanjski hiši biva, se po njej svobodno giblje, tožena stranka pa se v hiši ne nahaja več.

13. V izvršilnem postopku res velja načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova. Prav tako ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati. Izvršilni postopek je v tem smislu namenjen le realizaciji upnikove terjatve, vendar pa to ne pomeni nujno, da morajo biti tudi nedenarne obveznosti brez izjeme izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba ustrezno upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.

14. Prvostopenjsko sodišče je izpodbijano odločitev oprlo le na ugotovitev, da tožena stranka ni izkazala, da bi pravočasno izpolnila obveznost. Tožena stranka pa ves čas postopka zatrjuje, da je izpolnila obveznost v obsegu, kot je bilo to možno (nemožnost izpolnitve obveznosti v ostalem zaradi požara) ter da se ključ nahaja pri pooblaščenki tožene stranke in da tožeča stranka prosto vstopa v hišo in v njej biva, tožena stranka pa se v hiši ne nahaja več. Zastavlja se vprašanje, ali je tožena stranka kljub temu, da ni namestila vseh stvari na svoje staro mesto, pač pa le tiste, ki so obstale ob požaru in da je izročila ključe vhodnih vrat svoji pooblaščenki, pri katerih jih lahko prevzame tožnik, objektivno izpolnila svojo obveznost v izvršilnem naslovu.

15. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da namen denarne kazni ni kaznovanje dolžnika, pač pa vpliv na njegovo voljo, da bo obveznost izpolnil. Obveznost naj bi bila potrditvah tožene stranke izpolnjena. Sankcija z denarno kaznijo je namreč na mestu le tedaj, ko gre za edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev, do kakršne je upravičen v skladu z izvršilnim naslovom (primerjaj Ustavno odločbo Up 1092/07).

16. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče toženi stranki izreklo denarno kazen in hkrati zavrglo predlog za izrek nove denarne kazni, ker je ugotovilo, da ima tožeča stranka na razpolago pravnomočen izvršilen naslov na podlagi katerega lahko vloži predlog za izvršbo. Po določilu tretjega odstavka 226. člena ZIZ-a opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, če dolžnik ne izpolni obveznosti in hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen (višjo) za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Prvostopenjsko sodišče pa je v obravnavanem primeru izreklo denarno kazen, predlog za izdajo novega sklepa in izrek nove kazni ter določitev novega roka za izpolnitev obveznosti pa je zavrglo (že s sklepom, ki ga je izdalo dve leti prej), ker tožeča stranka razpolaga s pravnomočno odločbo. Tako postopanje pa je v nasprotju z določilom tretjega odstavka 226. člena ZIZ.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v katerem naj ugotovi ali tožena stranka more izpolniti obveznost tako, kot je naloženo v izvršilnem naslovu oziroma tako, kot se glasi. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da včasih ni mogoče zanesljive izključiti, da je obveznost dejansko postala nemogoča, vendar pa mora dolžnik kljub temu izpolniti obveznost iz izvršilnega naslova, in sicer tako, da je tožeči stranki omogočen nemoten dostop skozi vrata na način, ki bo upniku omogočal enako posest kot jo je imel pred motitvenim dejanjem in z ustrezno namestitvijo stvari (ki jih je še mogoče namestiti).

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).