Jedro

Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnica zahteva začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnin, bistveno. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevala na varstvu sebe kot potrošnika, ki ji ga daje nacionalna zakonodaja (ZVPoT in ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v OZ je predpisana v javnem interesu, kar seveda velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb, to še toliko bolj, ker načeloma veljajo potrošniki za šibkejše stranke. Tožnici kondikcijskega zahtevka niti ne bi bilo treba postaviti. Ničnost namreč pomeni absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših-potrošnikov. Nični pravni posli namreč lahko ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranka morda ni mislila. Lahko gre tudi za odškodninsko odgovornost. Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene obogatitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnegakoli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kolikor je tako, pa kondikcijski zahtevek na plačilo v obravnavani zadevi, ko gre za potrošniško varstvo, ni v razmerju prejudicialnosti in zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, za katera je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nična, ni relevantno vprašanje pravnega interesa za ničnostno tožbo, če bi se izkazalo, da dajatveni zahtevek ne bi bil utemeljen zaradi morebitnega zastaranja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke z dne 10. 12. 2024 zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 352/2023 z dne 28. 11. 2024 zavrnilo (točka I. izreka) ter odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (točka II. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje v bistvenih delih pomanjkljiva in ni navedenih ustreznih tehtnih razlogov za svoja stališča, predvsem v ključnem delu glede obstoja terjatve, pojasnilne dolžnosti, retroaktivne uporabe in razlage prava, vprašanjem delne ničnosti, ugovorom zastaranja terjatev in pogojev za izdajo začasne odredbe po ZIZ. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo določbe pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter tudi ustavno pravico toženke do poštenega sojenja. Sodišču obveznost, da navede razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), ki mu očitno niso bili predloženi ustrezni dokazi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je toženka predlagala, sodišče pa ni pojasnilo, kaj bi toženka lahko storila, da bi zavarovala svoje pravice. Toženka ponovno opozarja, da je kondikcijski zahtevek tožnice že zastaral, zato tožnica nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Ob tem se toženka sklicuje na znanstveni prispevek prof. dr. Miha Juharta z naslovom "Ničnost in zastaranje kondikcijskih zahtevkov", objavljen v reviji Pravnik - 141 (2024), 5-6.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo prav nobenih dejstev, ki bi lahko vodila do zaključka, da naj bi bila takšna škoda težko nadomestljiva. Zgolj zmanjšanje premoženja, ki je posledica izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti in posledično oteženo preživljanje, še ne more voditi do zaključka, da gre za težko nadomestljivo škodo. V ta pravni standard ni mogoče uvrstiti nevarnosti morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožnice zaradi nadaljnjih postopkov.

Nepopolno in zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je nekritično povzemalo trditve tožnice, izpodbijani sklep pa v tem delu sploh nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti. Dosedanjih navedb toženke sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, dejstvo, da je bila praksa toženke drugačna od drugih bank, potrjuje sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I P 149/2019 z dne 20. 2. 2024, ki je tožbeni zahtevek kreditojemalca kredita v CHF zoper toženko zavrnilo. Ob upoštevanju informacij, ki jih je tožnica dobila neposredno s strani delavca toženke in informacij v sami pogodbi ter se je lahko zavedala tveganosti posla, toženka trdi, da je pojasnilno dolžnost v zvezi s kreditno pogodbo izpolnila v celoti in pravilno. Pri tem toženka navaja, da je tožnica bila in je še vedno prokuristka družbe A. d.o.o. z višjim nivojem relevantnega znanja in sposobnosti zavedanja glede prejetih pojasnil in opozoril. Poleg tega je tožnica s podpisom pogodbe izrecno potrdila, da je seznanjena s tveganjem, slednje potrjuje tudi notarski zapis. Toženka se pri tem sklicuje tudi na odločbo VSRS II Ips 32/2019, iz katere jasno izhaja, da tudi na strani potrošnika obstoji dolžnost oziroma je možno pričakovati, da se zaveda bistvene razlike med kreditom v EUR in kreditom v CHF. Toženka je že pojasnila, da je pristojni delavec tožnici v okviru pojasnilne dolžnosti podal vse potrebne informacije, vezane na produkt kredita v CHF, ki so vključevale tudi možnost spremembe tečaja CHF/EUR in posledice spremembe tečaja na višino anuitete in glavnico. Toženka je v potrditev vseh navedb predlagala tudi zaslišanje delavca B. B. Posledično toženki ni mogoče očitati pomanjkljivosti trditvene in dokazne podlage ter je tak zaključek sodišča nezakonit. Poleg tega sodišče v ničemer ne pojasni, katere od podanih navedb toženke glede opravljene pojasnilne dolžnosti šteje za nedokazane.

Nadalje toženka opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazloženo ugotovilo višine terjatve, ki naj bi jo tožnica imela ali šele pridobila do toženke. V predmetni zadevi gre za pravi kredit v CHF, kar pomeni, da gre na strani sodišča, ko ugotavlja določeno preplačilo kredita v EUR, za popolno poenostavitev. V kolikor bi se pri izračunu upoštevale pogodbene, zakonske ali obogatitvene obresti kot nadomestilo za izposojeni denar ali dejstvo, da je tožnica potrebovala kredit in bi ga v vsakem primeru, v kolikor ne v CHF, najela v EUR, o kakršnoli preplačilu v breme toženke v tem trenutku ne bi bilo mogoče govoriti. Obsežne pritožbene navedbe se nanašajo tudi na nadomestilo koristi od uporabe denarja, v zvezi s tem pa tudi na kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država in 33. člena Ustave RS, ki ureja pravico do zasebne lastnine. Poleg tega toženka navaja da se sodišče prve stopnje, ne glede na njene obširne navedbe v ugovoru zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo, da ničnost pogodbenih pogojev samih po sebi še ne pomeni, da je tudi nična pogodba v celoti (razen s sklicevanjem na stališča SEU), do tega ni v ničemer opredelilo.

Nepravilen je koncept sodišča prve stopnje glede uvrščanja izdane začasne odredbe med regulacijske začasne odredbe. Pri tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo ne zatrjevanih nevarnosti, ne okoliščin, iz katerih bi lahko sodišče s pravno vzdržno stopnjo verjetnosti sklepalo, da omejitve, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa o izdaji začasne odredbe, z izdajo izpodbijanega sklepa ne bodo predstavljale nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic za toženko. Prav tako ni izkazano, da bi toženka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Ni izkazane predpostavke obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj pavšalne trditve, brez ustreznih dokazov, ne morejo biti podlaga za izdajo začasne odredbe. Toženka vztraja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica ni ustrezno izkazala oziroma dokazala finančnega stanja, ne bremena odplačevanja mesečnih anuitet, s tem pa tudi ne kakršnekoli nepremoženjske škode, niti ničesar drugega, na podlagi česar bi utemeljila izdajo začasne odredbe utemeljila.

Pritožba poudarja, da ni uporabljiva sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-287/22, temveč je pri odločanju v predmetni zadevi potrebno uporabiti ZIZ, česar pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni storilo in to praktično brez vsebinske obrazložitve. Iz tega razloga toženka vztraja pri postavitvi izvedenca cenilca gradbene stroke, ki bo ocenil vrednosti predmetne nepremičnine ob sklenitvi pogodbe in tudi sedanjo vrednost. Toženka pojasnjuje, da je bil del kredita namenjen tudi nakupu in adaptaciji nepremičnin, v zvezi s tem je toženka že predlagala izvedbo dokazov po pridobitvi ustreznih listin, prodajnih pogodb, ki bodo omogočile presojo finančnih učinkov na premoženjski položaj tožnice. V zvezi s tem toženka ponovno navaja, da Direktiva 93/12 ni neposredno uporabljiva za odločanje o medsebojnih pravicah pravdnih strank, pri tem pa kriteriji, ki jih je za razlago direktive začrtalo SEU v zadevi C-520/21 temu ne nasprotujejo.

Sodišče prve stopnje ni opravilo nadaljnjega tehtanja neugodnih posledic, ki ob (ne)izdaji začasne odredbe nastanejo za eno in drugo stranko, kar je pri predpostavki iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ bistveno. Presoja sodišča prve stopnje, da izdana začasna odredba na toženko ne bo imela nobenega vpliva, ker sporna pogodba zanjo kot močno finančno institucijo predstavlja le neznaten delež celotnega poslovanja, je materialnopravno nepravilna. V zvezi s tem toženka opozarja na sklep Višjega sodišča v Celju, I Cp 271/2024 z dne 28. 11. 2024. Poleg tega sodišče ni izvedlo nobene presoje glede možnosti in uspešnosti realizacije hipoteke v primeru finančnih težav tožnice, kar že v osnovi pomeni, da gre za nedopustne poenostavitve.

Nadalje ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožba poudarja, da v zvezi s tem ponovno ni uporabljiva sodba SEU C-287/22. Glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožnice do toženke, v kolikor le-ta sploh obstaja, onemogočena ali precej otežena, je jasno, da takšna nevarnost ne obstaja. Toženka je namreč banka, ki je za opravljanje svoje dejavnosti pridobila dovoljenje Banke Slovenije in je podvržena strogim standardom bančne zakonodaje ter rednemu nadzoru Banke Slovenije, notranje revizije in zunanje revizijske družbe in posluje stabilno. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, da omejitev toženke z izdajo izpodbijanega sklepa ne bo predstavljala nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic za toženko, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno, v nobenem primeru pa ne težjih od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožnici.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo in sklep spremeni tako, da predlog zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnica dne 13. 12. 2023 vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter zaradi plačila denarnega zneska 32.655,06 EUR. Zatrjevala je, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF, ob sklenitvi pogodbe je bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, banka pa je bila tudi v slabi veri. Ker je tožnica prejela kredit v skupni višini 157.043,45 EUR, odplačala pa ga je do novembra 2023 v skupni višini 189.698,51 EUR, ji je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 32.655,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je kredit do izdaje začasne odredbe še vedno plačevala, znaša znesek preplačil v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe že 48.372,20 EUR.

6.Tekom postopka je tožnica vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero je predlagala ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjevala je, da bi morala plačevati obroke kredita, kljub temu da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba v tej pravdi razglašena za nično in ji zato nastaja nenadomestljiva škoda.

7.Sodišče prve stopnje je dne 28. 11. 2024 izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je učinkovanje Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. .../... ter Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki Notarskega zapisa SV .../08 z dne 24. 9. 2008, začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

8.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je uveljavljala tudi toženka v pritožbi.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice do poštenega sojenja in 6. člena EKČP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno listinskih dokazil, ki je logična in temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10.Še manj utemeljen je očitek o obstoju kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Ta kršitev je podana le v primeru, če pride do tehnične napake - napačnega prenosa nekega podatka, pri čemer je bistveno, da se sodišče pri tem vrednostno ne opredeljuje, torej ne izvaja dokazne ocene, kajti kršitev slednje je samostojen, ločen pritožbeni razlog; zato očitek, ki se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev sodišča prve stopnje glede na aktualno sodno prakso, v to kršitev ne sodi.

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami toženke glede neuporabljivosti sodb SEU v zadevi C-287/22 in C-520/21, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sklepa o začasni odredbi izhaja, da je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive Sveta 93/13 z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), in ki omogoča nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. Ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke, in da jih je obravnavalo.² Sicer pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

12.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ, ker ni zaslišalo priče B. B., referenta, zaposlenega pri toženki. Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.³ V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na listinskih dokazilih ter na že sprejeti sodni praksi SEU, USRS in VSRS ter tudi višjih sodišč v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. V postopku zavarovanja velja načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29. člena ZIZ), zaradi česar je omiljen tudi dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov⁴, praviloma se tako v teh postopkih odloča na podlagi listinskih dokazov⁵, kontradiktornost pa je treba zagotoviti v ugovornem postopku. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo, saj je toženki glede začasne odredbe omogočilo ugovor ter se je na podlagi tega seznanilo tudi z njenimi navedbami ter se do bistvenih v obrazložitvi tudi opredelilo.

13.Pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe je podrobneje opredelilo že sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi in v izpodbijanem sklepu, zato jih pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in jih posebej ne ponavlja. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

14.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v luči določb Direktive 93/13 in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), je bilo treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.⁶ Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo,⁷ oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

15.Tako je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU, oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, kar v normi prava EU pomeni ab initio,⁸ Slovenska sodišča so torej na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.⁹ V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe VSRS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.¹⁰

16.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata tudi dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

17.Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, kjer je bil predmet postopka prav tako kredit v CHF, odgovor SEU na predhodno vprašanje pa se je v bistvenem nanašal na vprašanje, do povračila kakšnega zneska je upravičena banka v primeru razglasitve ničnosti takšnih pogodb. Eden od odgovorov, ki je bistven za predmetno zadevo je bil tudi, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da ne sme imeti ponudnik kot kršitelj od protipravnega ravnanja nobene koristi.¹¹ Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni tudi točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti" - obresti zaradi uporabe kapitala), ker sicer ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.¹²

18.Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, torej da verjetno obstaja terjatev zoper toženko (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot nasprotno. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnico pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da je tožnica v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama že v času sklenitve pogodbe in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini.

19.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o izdani začasni odredbi, kakor tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pravilno opredelilo, da je tožnica verjetno izkazala, da toženka kot banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala le-ta za zadostno informiranost tožnika, slednjemu predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnik lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi, česar pa toženka niti ni zatrjevala. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti, prav tako tudi na sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).¹³

20.Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da je bila tožnici v okviru pojasnilne dolžnosti podana informacija o možnosti spremembe tečaja CHF/EUR oziroma o konverziji kredita v EUR kredit, ter da je napačna presoja sodišča, da naj bi bilo za tožnico valutno tveganje neomejeno, kar naj bi ustvarjalo znatno neravnotežje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v Kreditni pogodbi št. .../... z dne 22. 9. 2008 možnost konverzije niti ni bila dogovorjena, temveč je bila v 8. členu dogovorjena le možnost kreditojemalca, da predčasno odplača kredit.

21.Pa tudi, če bi tožnica zahtevala konverzijo kredita v EUR kredit, bi v tem primeru sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošniku ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožnica izrecno izrazila voljo, da svojih pravic ne uveljavlja potem, ko je bila o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjena,¹⁴ česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Prav tako Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 326. členu jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila. Torej bi ničnost osnovne pogodbe pomenila tudi ničnost z novacijo prenovljene pogodbe. V tej zvezi pa je bilo v sodni praksi tudi že zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.¹⁵

22.V obeh primerih (predčasno poplačilo ali konverzija) pa je tudi v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. V zvezi s tem pa v sklenjeni kreditni pogodbi ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja in je zato banka ob sklenitvi pogodbe ohranila položaj močnejše stranke, ki je v bistvenem določala usodo pogodbe.

23.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnica ni v slabšem položaju od prvotno predvidenega in pričakovanega glede plačila njenih obveznosti po predvidenem amortizacijskem načrtu, kar toženka na strani 9 svoje pritožbe opredeljuje tudi zneskovno. Res je prvotno predvidena anuiteta v protivrednosti EUR znašala 1.056,04 EUR, le-ta pa se je spreminjala glede na tečaj CHF in glede na višino obrestne mere. Ker pa je sporna kreditna pogodba nična ob sami sklenitvi prav zaradi ničnosti pogodbene klavzule, ki se je nanašala na vezanost kredita na valuto CHF in je bila ta klavzula glavni predmet pogodbe, pritožbeni razlogi o tem, da je tožnica odplačala manj od predvidenega po anuitetnem načrtu, niso utemeljeni. Negativnih učinkov, ki jih je v času trajanja in izvrševanja kreditne pogodbe povzročilo nihanje tečaja CHF, namreč ne morejo izničiti morebitni pozitivni učinki znižanja obrestne mere med samim odplačevanjem v kreditni dobi. Tožnica je tako ob sami sklenitvi pogodbe prevzela neomejeno valutno tveganje, zato je že v času sklenitve le-te, ob neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti toženke, obstajalo znatno neravnotežje v pogodbenem razmerju med tožnico in toženko. Kot izhaja iz odločbe SEU C-520/2021 z dne 15. 6. 2023 je bistveno zgolj, da je tožnica na dan vložitve tožbe že preplačala znesek v višini, ki ga je prejela kot kredit od banke (glavnico). Le-to pa je preplačala za vtoževani znesek 32.655,06 EUR, oziroma za 48.372,20 EUR.

24.Glede pritožbenih navedb, da je dajatveni zahtevek zastaral, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica primarno zahteva ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (93. člen OZ), dajatveni zahtevek na plačilo zneska 32.655,06 EUR pa ni predmet izdane začasne odredbe.

25.Ob tem ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnica zahteva začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnin, bistveno. Ugotovitveni-ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi nista v razmerju prejudicialnosti, kot to napačno razlaga toženka. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevala na varstvu sebe kot potrošnika, ki ji ga daje nacionalna zakonodaja (ZVPoT in ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v OZ je predpisana v javnem interesu, kar seveda velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb, to še toliko bolj, ker načeloma veljajo potrošniki za šibkejše stranke. Tožnici kondikcijskega zahtevka niti ne bi bilo treba postaviti. Ničnost namreč pomeni absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših-potrošnikov. Nični pravni posli namreč lahko ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranka morda ni mislila. Lahko gre tudi za odškodninsko odgovornost.¹⁶ Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene obogatitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnegakoli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kolikor je tako, pa kondikcijski zahtevek na plačilo v obravnavani zadevi, ko gre za potrošniško varstvo, ni v razmerju prejudicialnosti in zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, za katera je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nična, ni relevantno vprašanje pravnega interesa za ničnostno tožbo, če bi se izkazalo, da dajatveni zahtevek ne bi bil utemeljen zaradi morebitnega zastaranja.

26.V zvezi z ničnostjo pritožbeno sodišče dodaja, da so sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošten pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero,¹⁷ kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošten pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa če gre hkrati tudi za nepošten pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.¹⁸ Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).¹⁹

27.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršnekoli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13),²⁰ kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom.²¹ V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno.²² Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja.²³ Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem,²⁴ vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnica ves čas nasprotuje kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji. V posledici obrazloženega so drugačna pritožbena zatrjevanja neutemeljena.

28.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov, upoštevaje dosedanjo sodno prakso SEU, USRS, VSRS pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in so torej tožniki verjetno izkazali obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe.

29.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, tudi do pogojev iz 2. iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožnica bi namreč morala, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morala tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

30.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, ki se nanašajo na finančno stanje tožnice v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnica izkazati za izdajo začasnega ukrepa.²⁵ Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov.²⁶ Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno v postopku zavarovanja ni postavilo izvedenca gradbene stroke.

31.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da je na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 32.655,06 EUR.

32.Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnica še ni preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe, ki upošteva tudi inflacijo. Sicer pa je treba določbo 87. člena OZ uporabiti na način, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno predhodno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

33.V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnice svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine. Na samo možnost realizacije hipoteke v primeru finančnih težav tožnice, pa bi morala toženka kot banka računati že ob sami sklenitvi pogodbe, zato takšna pritožbena zatrjevanja niso utemeljena.

34.Pritožbeno sodišče glede na pritožbeno sklicevanje na zadeve VSRS II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, VSC I Cp 271/2024 z dne 28. 11. 2024 in k pritožbi priloženi zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 149/2019 z dne 20. 2. 2024 in Okrožnega sodišča v Kranju I P 126/2023 z dne 18. 3. 2024, s katerim je sodišče predlog za začasno odredbo zavrnilo, še pripominja, da sodna praksa na področju izdaje začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF ni ustaljena. Obstaja namreč tudi drugačna, v zadnjem času večinska sodna praksa, ki govori v prid izdanim začasnim odredbam, ki se nanašajo na kredite v CHF, npr. zadeve VSM I Cp 848/2024, VSM I Cp 929/2024, VSM I Cp 900/2024, VSM I Cp 874/2024, VSM I Cp 962/2024, VSM I Cp 187/2025, VSM 275/2025, VSM 366/2025, VSM 507/2025, VSL I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1600/2024, VSL II Cp 1621/2024 itd.

35.Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

36.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. 2 Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve. 3 Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93. 4 Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023, tč. 14. 5 Up-498/08 z dne 15. 4. 2008, točka 9. 6 Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51. 7 Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016. 8 Tako odločba USRS Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, opomba 102. 9 Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. 10 Tako tudi delna sodba in sklep VSM I Cp 72/2025 z dne 12. 8. 2025. 11

SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

Tako sodba Sodišča EU C-452/18 v zadevi Ibercaja Banco SA in sklep VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve.

Tako sklep VSRS II Ips 7/2022 z dne 16. 3. 2022 .

Tako dr. Ada Pavčnik - Polajnar, Neveljavnost pogodb, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1982, stran 30 in stran 110.

SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

Prav tam, 53. točka obrazložitve.

Iz točke 59 sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.

Tako sklep VSL II Cp 1600/2024 z dne 22. 11. 2024 in v njem povzeta sodna praksa SEU v opombi št. 25.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 7

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.