Jedro

Navedeni izjavi dedičev OK in SB, ki sta se odpovedala svojemu dednemu deležu v korist otrok pokojne tete RE in otrok pokojnega strica MB, je potrebno šteti za izjavi o odstopu svojega dednega deleža v korist navedenih otrok. V skladu z drugim odstavkom 136. člena Zakona o dedovanju – ZD se namreč odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje spremeni, tako da se sedaj v izpodbijanem delu: v tretjem odstavku pod I. točko izreka glasi: „Ugotovi se, da sta dediča OK in SB svoja dedna deleža odstopila dedičem: MB, AB, MP, SB, roj. 1961, JE, AB, OG in MP, ter tako deduje vsak do 33/896 zapuščine.“ ter v 4. ali 5. alineji pod III. točko izreka glasi: „Po pravnomočnosti tega sklepa bo zemljiška knjiga tega sodišča prenesla pokojničine nepremičnine na dediče: MB, AB, MP in SB, roj. 1961, JE, AB, OG in MP, vsakemu do 33/896 zapuščine.“

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, katerim osebam gre pravica do dediščine, in jih razglasilo za dediče ter ugotovilo, kateri dediči so podali izjavo o odstopu svojega dednega deleža in v čigavo korist (I. točka izreka), navedlo zapustničine nepremičnine s podatki iz zemljiške knjige in ugotovilo čisto vrednost zapuščine v višini 11.714,09 EUR, kakor tudi vrednost zapuščinske takse ter hkrati določilo, kateri dediči jo morajo plačati (II. točka izreka), odredilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa v zemljiški knjigi opravi prenos zapustničinih nepremičnin na dediče (III. točka) ter ugotovilo, da je upnica TT kot terjatev do zapuščine uveljavljala ¼ vsega premoženja, ki spada v zapuščino po pokojnici, katere dediča FM in AB nista priznala, zaradi česar je bila navedena upnica napotena na pravdo izven zapuščinskega postopka (IV. točka izreka).

Dediči JE, AB, OG in MP so pravočasno vložili pritožbo z dne 30.06.2009 zoper navedeni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev njihovih dednih deležev, kot tudi dednih deležev MB, AB, MP in SB, roj. 1961, iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v skladu s 340. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi so navedli, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta dediča OK in SB svoja dedna deleža odstopila le v korist dedičev MB, AB, MP in SB, roj. 1961, ki so otroci po pokojnem zapustničinem stricu MB, glede na vsebino izjav OK in SB z dne 16.08.2007, s katerima sta svoj dedni delež odstopila otrokom pokojne tete EE, roj. B, in otrokom pokojnega strica MB, napačna. V zvezi s tem so pojasnili, da je pri teti napačno navedeno ime E, namesto pravilno R, vendar je navedena že pokojna teta s priimkom E, roj. B, ena in edina, zato ni dvoma, da gre za RE, ki je mama pritožnikov. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odstopljena dedna deleža OK in SB po enakih delih razdeli med potomce zapustničine tete RE in potomce zapustničinega strica MB.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu obravnavane zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta dediča OK in SB, ki sta otroka po zapustničini pokojni teti AB, na sodišče prve stopnje pravočasno podala vsak svojo izjavo o odpovedi dediščini z dne 16.08.2007 (list. št. 106 in 109 sodnega spisa), s katero sta se odpovedala dedovanju zapuščine po pokojni AB v korist otrok pokojne tete EE, roj. B, in otrok pokojnega strica MB. Prav tako je pritožbeno sodišče preverilo, ali so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilno ime pokojne tete s priimkom E utemeljene, in ugotovilo, da druge tete s priimkom E, roj. B pokojna AB res ni imela, zato verjame pritožnikom, da se njeno pravilno ime glasi R, in da gre v obeh navedenih izjavah za očitno napako v imenu te tete, ki je sicer mama pritožnikov.

Navedeni izjavi dedičev OK in SB, ki sta se odpovedala svojemu dednemu deležu v korist otrok pokojne tete RE in otrok pokojnega strica MB, je potrebno šteti za izjavi o odstopu svojega dednega deleža v korist navedenih otrok. V skladu z drugim odstavkom 136. člena Zakona o dedovanju – ZD se namreč odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pokojna AB po babici po očetovi strani med drugimi tudi zapustila: po prej umrli teti RE bratranca JE in sestrične AB, OG in MP, ter po prej umrlem stricu MB bratranca MB, SB, roj. 1961, ter sestrični AB in MP.

Na podlagi teh ugotovitev in vsebine obeh navedenih izjav o odstopu dednega deleža je potrebno zaključiti, da sta OK in SB svoja dedna deleža odstopila po enakih delih dedičem MB, AB, MP in SB, roj. 1961, JE, AB, OG in MP. Zato je pritožbeno sodišče sklep o dedovanju sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je odstopljena dedna deleža OK in SB po enakih delih razdelilo med potomce zapustničine tete RE in potomce zapustničinega strica MB, torej med dediče MB, AB, MP, SB, roj. 1961, JE, AB, OG in MP. Navedeni dediči so v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZD dedovali vsak do 11/448 zapuščine, na podlagi navedenih izjav o odstopu dednega deleža pa deduje vsak od teh dedičev še 11/896 zapuščine, tako da skupaj dedujejo vsak do 33/896 zapuščine.

Ker je bil pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki so ga uveljavljali pritožniki, podan, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno njihovi pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

O stroških v zvezi s pritožbo pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožniki niso priglasili.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 163. člena ZD.