Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 1751/2022-50

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1751.2022.50 Upravni oddelek

zavarovalni nadzor odločba Agencije za zavarovalni nadzor odredba o odpravi kršitev pokojninski načrt pokojninska renta provizija pooblaščene družbe za upravljanje
Upravno sodišče
23. julij 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.

Izrek

I.Tožba zoper odredbo predsednika senata Agencije za zavarovalni nadzor, št. 0601-4/2022-18 z dne 28. 10. 2022 se zavrže.

II.Tožbi zoper odločbo senata Agencije za zavarovalni nadzor, št. 0601-4/2022-26 z dne 28. 11. 2022 se ugodi in se odločba odpravi ter se zadeva vrne Agenciji za zavarovalni nadzor v ponoven postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija / toženka) je v postopku nadzora tožnici izdala Odredbo o odpravi kršitev (v nadaljevanju Odredba), s katero ugotavlja, da tožnica na zavarovalnih policah, ki se vodijo v kritnem skladu PDPZ A., v nasprotju z odobrenimi pokojninskimi načrti za pokojninske rente obračunava upravljavsko provizijo, s čimer krši določbo četrtega odstavka 223. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in drugi odstavek 224. člena ZPIZ-2 (1. točka izreka). Tožnici nalaga, da najkasneje v roku osmih dni od vročitve Odredbe preneha obračunavati upravljavsko provizijo na kritnem skladu PDZP A. (matična številka ...) in v roku petih mesecev od vročite Odredbe: (i) vse neupravičeno zaračunane zneske provizije v obdobju od prvega dne naslednjega meseca po prejemu odločb Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) dalje vrne kritnemu skladu PDZP A. (matična številka ...); (ii) na novo preračuna povečanje rent zaradi pripisa dobička oziroma valorizacije ter popravi poročila o poslovanju kritnega sklada A. za leto 2022, in sicer v vseh poročilih, kjer se poroča o tem kritnem skladu (2. točka izreka). Nadalje se tožnici nalaga, da Agenciji v roku petih mesecev od vročitve Odredbe predloži dokazila o odpravi kršitev iz 1. in 2. točke izreka te Odredbe (3. točka izreka). Agencija bo na svoji spletni strani javno objavila informacije o kršitvi (opis okoliščin in ravnanj, ki pomenijo kršitev, ter naravo ugotovljenih kršitev iz 1. točke izreka), izrek Odločbe, s katero se postopek konča, in informacijo o tem, ali je zoper odredbo začet postopek sodnega varstva. Javna objava informacije se opravi po končanju postopka za izdajo ukrepa, razen če je bil začet postopek sodnega varstva, ko Agencija objavi informacije, ko je zahteva za sodno varstvo pravnomočno zavrnjena. Informacije so na spletni strani dostopne najmanj pet let po objavi. Identiteta kršitelja se ne objavi (4. točka izreka). Tožnica je dolžna Agenciji plačati nadomestilo v višini 1.050,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te odredbe o odpravi kršitev (5. točka izreka).

2.Agencija je z izpodbijano Odločbo ugovoru tožnice delno ugodila, in sicer glede ugovora zastaranja, in Odredbo spremenila tako, da se 1. alineja 2.2. točke izreka glasi: Vse neopravičeno zaračunane zneske upravljavske provizije za obdobje pet let pred dnem vročitve te odredbe vrne kritnemu skladu PDZP A., to je od novembra 2017 do dneva prenehanja obračunavanja iz upravljavske provizije iz 2.1. točke izreka odredbe o odpravi kršite. Spremeni se tudi 3. alineja 2.2. točke izreka, tako da se glasi: Popravi poročila kritnega sklada PDZP A. za leto 2022, in sicer v kvartalnih kvantitativnih poročilih ter trimesečnih računovodskih izkazih za vsak zadnji dan trimesečja 2022 in jih posreduje v portal poročanja agencije. V preostalem delu je ugovor zavrnila kot neutemeljen.

3.Agencija je v postopku nadzora ugotovila, da ima tožnica na zavarovalnih policah za izplačevanje pokojninske rente, ki se izplačujejo iz kritnega sklada PDZP A., določbo o upravljavski proviziji, ki se glasi: "V pokojninski renti, ki se izplačuje v skladu s pokojninskim načrtom za vplačevanje PDZP, so upoštevani stroški izplačevanja rente v višini 3 % od pokojninske rente. V skladu z navedenim pokojninskim načrtom se v breme sredstev kritnega sklada PDZP A. obračunava upravljavska provizija v višini 1 % od povprečne čiste vrednosti premoženja tega kritnega sklada in drugi stroški poslovanja pokojninskega sklada." Agencije meni, da tožnica za zaračunavanje upravljavske provizije nima podlage v pokojninskih načrtih, zato krši peti odstavek 223. člena ter drugi odstavek 224. ZPIZ-2.

4.Tožnica je v postopku pojasnila, da je bil kritni sklad PDZP A. ustanovljen 28. 12. 2010 in da se v tem kritnem skladu vodijo sredstva za izplačila rent, ki so bila sklenjena pred 1.1.2016, kot tudi sredstva za izplačila kasneje sklenjenih rent, ki pa so bila vplačana pred 1.1.2016. Tožnica se ne strinja, da pokojninski načrti nimajo določene upravljavske provizije, saj je bila ta določba v pokojninske načrte (27. člen PN-ZT-01/12-1 in 27. člen PN-ZT-02/12-1) dodana leta 2012, v tem letu je tožnica vložila tudi zahtevo za odobritev novih pokojninskih načrtov (PN-ZT-05 in PN-ZT-6) z enako določbo o upravljavski proviziji. Vsi načrti so bili s strani Ministrstva odobreni.

5.Vsi ti pokojninski načrti so se kasneje spremenili, in sicer najprej leta 2015, ko so se uskladili z določbami novega ZPIZ-2, ter leta 2021. Agencija trdi, da od uskladitve z ZPIZ-2, kar je prva od navedenih sprememb, pokojninski načrti ne vsebujejo več določbe o upravljavski proviziji na kritnem skladu za izplačevanje rent, zato tožnica za vse pogodbe o izplačevanju pokojninske rente, ki so bile sklenjene po odobritvi sprememb pokojninskih načrtov v letu 2014 (to je po novembru 2014), ni upravičena do obračunavanja upravljavske provizije na kritnem skladu PDZP A. Za obdobje izplačevanja je tožnica pripravila pokojninske načrte PN-ZT-R/15-1 in PN-ZT-R1/21-3, v katerih ni določbe o upravljavski proviziji na kritnem skladu za rente, so pa navedeni stroški poslovanja kritnega sklada, kot jih določa zakon.

6.Tožnica pa se sklicuje na prehodne določbe pokojninskih načrtov ob navedenih dveh spremembah. Določba 27. člena pokojninskih načrtov z oznakama PN-ZT-01 in PN-ZT-02 je prav zaradi prehodnih določb ostala v veljavi, in sicer za rente, ki so bile sklenjene pred tem oziroma za rente, ki so bile sklenjene kasneje, a se izplačujejo iz sredstev, vplačanih pred uskladitvijo z ZPIZ-2. Prehodna določba se glasi: "Zavarovanec, ki je bil vključen v pokojninski načrt PDPZ zavarovalnice pred uskladitvijo z določili ZPIZ-2, ohrani pravice in obveznosti iz pokojninskega načrta pred uskladitvijo, ne glede na določila tega pokojninskega načrta, vendar le za sredstva, ki so posledica vplačil do uskladitve zavarovančevega pokojninskega načrta z določili ZPIZ-2. Za sredstva, ki so posledica vplačil od uskladitve pokojninskega načrta z določili ZPIZ-2 dalje, veljajo določila usklajenega pokojninskega načrta in tega pokojninskega načrta za izplačevanje. Za izplačevanje pokojninske rente, ki se nanaša na sredstva, ki so v skladu s predhodnim odstavkom posledica vplačil v pokojninski načrt zavarovalnice, ki je veljal pred uskladitvijo z določili ZPIZ-2, se dogovori ločena zavarovalna pogodba za izplačevanje, ki opredeljuje pravice in obveznosti iz pokojninskega načrta pred uskladitvijo". Smiselno na enak način se je obveznost do obračuna provizij ohranila tudi po drugi uskladitvi z ZPIZ-2 v letu 2021, in sicer v 16. členu PN-ZT-R1/21-3, v 34. členu PN-ZT-01/21-3 in 34. členu PN-ZT-02/21-3.

7.Posledično se sredstva delijo na tista, od katerih se provizija obračunava, in tista, od katerih se ne. Zgolj prva so v kritnem skladu PDZP - A. Agencija meni, da je taka delitev sredstev kritnega skladu v nasprotju s prvim odstavkom 332.č člena ZPIZ-2¹ in da se sredstva kritnega sklada ne morejo razdeliti na del, ki pripada zavarovancem, ki plačujejo upravljavsko provizijo, in na del, ki pripada zavarovancem, katerim se ne obračunava provizija. Meni, da je po šestem odstavku 260. člena ZPIZ-2 dovoljeno obračunavati upravljavsko provizijo na sredstvih celotnega kritnega sklada in ni dopustno, da bi bil zgolj del zavarovancev dolžan plačati provizijo. Pravica upravljavske provizije ni vezana na vsebino Pogodbe o izplačilu rente, temveč na pokojninski načrt, ki pa lahko velja le enotno za vse zavarovance.

8.Agencija še meni, da je do ukinitve upravljavske provizije prišlo v posledici uskladitve pokojninskih načrtov z določbami ZPIZ-2 in Pravilnikom o podrobnejših pravilih in minimalnih zahtevah, ki jih zavarovalnica ali pokojninska družba upoštevata pri obračunu pokojninske rente (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 10. člena Pravilnika pokojninski načrt za izplačevanje pokojninskih rent v okviru stroškov poslovanja kritnega sklada za izplačevanje pokojninskih rent ne sme vključevati provizije za upravljanje. Upravljavska provizija torej ni več pravno priznan strošek, ne glede na to, kdaj so bila sredstva iz varčevalnega dela prenesena na kritni sklad PDPZ Renta.

9.Agencija meni, da nejasnosti v določbah zakonov ni dopustno razlagati v škodo zavarovancev, ki je šibkejša stranka. Tega primera tudi ni mogoče enačiti s spori v zvezi z odločbo Agencije št. 40102-7/2020-8 z dne 2. 7. 2020, saj se ta primer in ti spori nanašajo na izračun višine pokojninske rente po uskladitvi pokojninskih načrtov z ZPIZ-2. V teh zadevah Agencija stoji na stališču, da je potrebno za sredstva pred uskladitvijo uporabljati faktorje za izračun pokojninske rente, kot so veljali pred uskladitvijo. Drugače bi namreč, tako Agencija, prišlo do spremembe v škodo zavarovanca, z učinkom za nazaj in v nasprotju z določbami pokojninskega načrta in določbo 416. člena ZPIZ-2².

10.Agencija še zavrne ugovor nepristojnosti, saj iz določbe četrtega odstavka 351. člena ZPIZ-2 izhaja, da je pristojna za nadzor nad upravljavci kritnih skladov ter nadzor nad upravljanjem in poslovanjem kritnih skladov. Kršitev ne izhaja iz nezakonitosti pokojninskega načrta. Pokojninski načrti so bili usklajeni z določbami ZPIZ-2 in Pravilnika. Gre za kršitev predpisov, ki so posledica nezakonitega ravnanja upravljavca pokojninskega sklada, nad katerim je pristojna opravljati nadzor. Gre za nezakonit prihodek zavarovalnice, kar predstavlja sistemsko kršitev.

11.Tožnica zoper Odredbo in Odločbo vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vztraja na stališču, da ima pravno podlago za upravljavsko provizijo v prehodnih določbah pokojninskih načrtov, iz katerih izhaja, da so zavarovanci tudi po spremembi pokojninskih načrtov ohranili tudi vse obveznosti (poleg pravic) iz pokojninskih načrtov, veljavnih pred uskladitvijo z ZPIZ-2, in sicer za sredstva, ki so bila vplačana pred temi spremembami. Med temi obveznostmi je tudi obračun upravljavske provizije na kritnem skladu PDPZ - A.

12.Tožnica izpodbijani Odločbi očita, da njena obrazložitev ni jasna in se je ne da preizkusiti. Agencija je na strani 4 Odločbe pravilno ugotovila, da tožnica obračunava upravljavsko provizijo na celotnem kritnem skladu. Po drugi strani pa je eden od nosilnih razlogov v Odredbi in v Odločbi ugotovitev, da naj bi tožnica upravljavsko provizijo obračunavala zgolj delu zavarovancev in zgolj za del sredstev.

13.Tožnica ugovarja tudi razlagi 10. člena Pravilnika, saj po prvem odstavku 12. člena Pravilnika 10. člen Pravilnika velja le za izplačevanje pokojninskih rent, ki so bile dogovorjene na podlagi pokojninskih načrtov za izplačevanje pokojninskih rent, odobrenih na podlagi določil ZPIZ-2, torej ne velja za rente, ki so bile dogovorjene pred tem.

14.Prav zato tožnica vodi dva kritna sklada, in sicer kritni sklad PDPZ A. in PDPZ B., upravljavska provizija se obračunava le v prvem. V prvem se pokojninske rente izplačujejo z upoštevanjem faktorjev za odmero rent, ki so bili določeni v pokojninskih načrtih, veljavnih pred uskladitvijo ZPIZ-2, kot posledica razlage Agencije prehodne določbe prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2. V drugem se izplačujejo pokojninske rente po pokojninskim načrtih, odobrenih skladno z določbami ZPIZ-2, ki so se pričeli uporabljati 1. 1. 2016. V PDPZ - Renta se tako vodijo sredstva za pokojninske rente, za katere Pravilnik, po mnenju tožnice, ne velja, to je za rente, ki so bile dogovorjene do 1. 1. 2016, kot tudi za rente, ki se izplačujejo na podlagi sredstev, vplačanih pred uskladitvijo pokojninskih načrtov z ZPIZ-2.

15.Tožnica meni, da ZPIZ-2 ne prepoveduje zaračunavanja upravljavske provizije v okviru stroškov poslovanja kritnega sklada in se pri tem sklicuje na 260. in 261. člen ZPIZ-2. Meni, da tudi iz določbe 332. č člena ZPIZ-2 izhaja, da ni mogoče ločiti glede obračunavanja stroškov in provizij med eno in drugo fazo. Stališče toženke, češ da bi moral zakonodajalec izrecno določiti še nadaljnja obračunavanja provizij za fazo izplačevanja rent, je zato očitno zmotno. S Pravilnikom pa ne more biti določena prepoved obračunavanja provizij, ker takšne prepovedi zakon ne določa. Zato mora sodišče glede te določbe v Pravilniku uporabiti exceptio illegalis.

16.Tožnica še meni, da je stališče Agencije, češ da morajo določbe pokojninskega načrta veljati za vse zavarovance in za vsa sredstva v kritnem skladu, nejasno. Ni jasno, ali se s tem misli na poenotenje stroškov v posamičnem kritnem skladu (kar tožnica spoštuje z enotno upravljavsko provizijo na kritnem skladu PDPZ A.) ali na poenotenje stroškov za vse obstoječe kritne sklade, kar pa je arbitrarna sprememba stališča Agencije iz drugih postopkih, v katerih je bilo sprejeto stališče, da se morajo določbe pokojninskih načrtov, veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-2, še naprej uporabljati za vsa sredstva, ki so bila zbrana pred to uskladitvijo. Takšno stališče je Agencija izdala v zgoraj omenjeni v odločbi št. 40102-7/2020-8 z dne 2. 7. 2020 in se nanaša na vprašanje pokojninskih rent. Tožnica je zato ravnala tako, da je sredstva, ki so bila vplačana pred spremembami pokojninskih načrtov, obravnavala skladno s starimi pokojninskimi načrti v kritnem skladu PDPZ A., kasneje vplačana sredstva pa po usklajenih pokojninskih načrtih v kritnem skladu PDPZ B. V novih pokojninskih načrtih se ločeno ureja obdobje varčevanje in obdobje izplačevanja rent in se pokojninske rente obračunava skladno z aktuarskimi načeli, kar pri starih pokojninskih načrtih ni bilo upoštevano. Temu je tožnica prilagodila tudi vsebino drugih aktov in sicer tako, da so pri tistih policah, kjer je dogovorjen obračun provizije, stroški nižji, kot pri tistih, kjer se provizija ne obračunava več. Če bi vedela, da bo Agencija spremenila svoje stališče in zahtevala ukinitev obračunavanja provizije, bi stroške v zvezi s starimi pokojninskimi načrti spremenila in jih določila višje. Agencija ne bi smela odstopiti od stališč v drugih upravnih postopkih, to je v že omenjenih postopkih, ki jih tukajšnje sodišče vodi pod opr. št. I U 1072/2020, I U 732/2021 in I U 731/2021, ne da bi razumno pojasnila razloge za odstop. Agencija je s tem kršila ustavno načelo enakega varstva pravic in načelo pravne varnosti. Stališče Agencije v tem postopku v bistvu potrjuje stališče tožnice v teh naštetih postopkih, in sicer da je potrebno vsa sredstva obravnavati enako, to je skladno z pokojninskimi načrti, usklajenimi z ZPIZ-2. Zahteva Agencija po ohranitvi pravic in obveznosti pomeni, da se morajo ohraniti tako določbe o rentah, kot tudi določbe o provizijah.

11. Prvi odstavek 332.č člena ZPIZ-2 določa, da se sredstva kritnega sklada ne morejo razdeliti na del, ki pripada zavarovancem, ki plačujejo upravljavsko provizijo, in na del, ki pripada zavarovancem, katerim se ne obračunava provizija.

22. Določba 416. člena ZPIZ-2 določa, da se za sredstva pred uskladitvijo uporabljajo faktorji za izračun pokojninske rente, kot so veljali pred uskladitvijo.

17.Tožnica vztraja na ugovoru nepristojnosti Agencije, saj meni, da ugotavljanje kršitev 223. in 224. člena ZPIZ-2 sodi v pristojnost inšpektorata za delo. Agencija je namreč v okviru tega postopka preverjala, ali v tožničinih pokojninskih načrtih obstaja pravna podlaga za obračunavanje upravljavske provizije, torej je opravljala nadzor po prvem odstavku 350. člena ZPIZ-2, ki je v pristojnosti inšpektorata za delo. Agencija je po 351. členu ZPIZ-2 pristojna za nadzor nad zakonitostjo poslovanja in upravljanje vzajemnih in krovnih pokojninskih skladov s strani upravljavcev skladov. Upravljanje pokojninskega sklada ni enako izvajanju določb pokojninskega načrta o obračunavanju provizij. Tožnica meni, da je Agencija pristojna za nadzor nad izvajanjem zakonskih določb o upravljanju tveganj, kapitalskih zahtevah, oblikovanju ustreznih rezervacij, o kritnem skladu in nad izvajanjem drugih pravil, ki so namenjene varstvu premoženja sklada upravljavca. V ta del pa ne sodi presoja pravne podlage za obračunavanje upravljavske provizije v pokojninskih načrtih. Naloga Agencije je v nadzoru nad sistemom opravljanja dela zavarovalnice, kar vključuje predvsem oceno tveganj insolventnosti, nadzor nad oblikovanjem zavarovalno tehničnih rezervacij, kapitalsko ustreznostjo, naložbenimi pravili, kakovosti in količine lastnih sredstev, skladnosti notranjega modela s predpisi o upravljanju tveganj. Tožnica zato sodišču predlaga, da se izpodbijana Odločba odpravi in zadeva vrne organu v ponovno odločanje, predlaga tudi povračilo stroškov.

18.Agencija v odgovoru na tožbo izhodiščno poudarja, da je njena naloga zaščititi šibkejše stranke v zavarovalnem razmerju. Vztraja na svojih stališčih glede podlage za obračun provizije v pokojninskih načrtih ter dolžnosti obračunavanja provizije na vseh sredstvih sklada. Za izplačevanje pokojninske rente veljajo druge določbe, in sicer 348. in 349. člen ZPIZ-2. Upravljavska provizija je oblika stroška upravljavca in se določi v odstotku od povprečne letne čiste vrednosti sklada, enotno za vsa sredstva posameznega sklada. Zato ni pravilno, da bi zgolj del zavezancev moral plačevati provizijo. Od uskladitve pokojninskih načrtov z določbami ZPIZ-2 in Pravilnikom pa gre za vprašanje priznanja oziroma nepriznanja stroškov upravljanja kritnega sklada kot celota. Ti stroški od leta 2016 niso več priznani stroški upravljavca. Vztraja na stališču, da mora tožnica upoštevati 10. člen Pravilnika, kar izhaja iz četrtega odstavka 348. člena ZPIZ-2. 10. člen Pravilnika velja za poslovanje kritnega sklada od 1. 1. 2014 dalje oziroma od 1. 1. 2016. Tožnica je sledila določbam Pravilnika, saj je iz pokojninskih načrtov črtala določbo o upravljavski proviziji. Ker se obveznost plačevanja upravljavske provizije določi glede na vsa sredstva, ki jih upravljavec upravlja v posameznem kritnem skladu, je nemogoče, da bi tožnica obračunavala upravljavsko provizijo zgolj na delu sredstev, ki pripadajo zavarovancem, ki so kupili rento v obdobju od novembra 2012 do novembra 2014. Agencija še meni, da tožnica neupravičeno obračunava upravljavsko provizijo tudi na sredstva zavarovancev, ki so bila plačana pred odobritvijo sprememb pokojninskih načrtov v novembru 2012, saj je določbo o upravljavski proviziji v pokojninske načrte vpeljala šele v letu 2012.

19.Obravnavanega primera vsebinsko ni mogoče enačiti s primerom v odločbi št. 40102-7/2020-8 z dne 2. 7. 2020, ki se je nanašal na izračun višine pokojninske rente. Do te spremembe bi prišlo v škodo zavarovanca z učinkom za nazaj in v nasprotju z določbo 416. člena ZPIZ-2, ki določa, da za pravice in obveznosti iz zavarovanja za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je ta vplačal po spremembi, veljajo določbe novih pokojninskih načrtov. Če bi zakonodajalec želel, da se upravljavska provizija v času izplačevanja pokojninske rente še nadalje obračunava, bi to izrecno opredelil v predhodnih in končnih določbah Pravilnika.

20.Toženka zavrne tudi tožbeni ugovor glede pristojnosti za nadzor. Namen nadzora nad upravljanjem in poslovanjem pokojninskih skladov je preverjanje zakonitosti njihovega poslovanja, predvsem pa ugotavljanje, ali upravljavec pokojninskega sklada posluje v skladu s pravili o upravljanju tveganj in drugimi pravili, določenimi z ZPIZ-2 (prvi odstavek 359. b člen ZPIZ-2). V konkretnem primeru kršitev upravljavca ne izhaja iz nezakonitosti določb pokojninskega načrta, temveč gre za kršitev predpisov, ki so posledica nezakonitega ravnanja upravljavca pokojninskega sklada. Nadzor nad upravljavcem kritnega sklada je Agencija zavezana opravljati po uradni dolžnosti in ob ugotovljenih kršitvah tudi ustrezno ukrepati (361. člen ZPIZ-2). Inšpektorat za delo niti ne razpolaga s pravnim, ekonomskim, finančnim, aktuarskim znanjem, s katerim razpolaga Agencija. Gre za sistemske kršitve.

21.Stranki sta v nadaljevanju postopka vložili vsaka še po štiri pripravljalne vloge, v katerih pretežno ponavljata že podana stališča in ugovore. Tožnica še pojasni, da je bila obveznost upravljavske provizije vsebovana tudi v pokojninskih načrtih pred letom 2012, kar izhaja iz odločbe MDDSZ št. 1003-2/2012-11 z dne 15. 11. 2012. Ta obveznost je bila določena za ves čas kritja obveznosti iz pokojninskega zavarovanja, to je vključno z obdobjem izplačevanja pokojninske rente. Prehodne določbe pokojninskega načrta za izplačevanje rent, sprejetega v letu 2015, so bile v načrt vključene prav na podlagi zahteve Ministrstva in mnenja Agencije, češ da zavarovanec ohrani pravice in obveznosti iz pokojninskega načrta pred uskladitvijo. Tožnica meni, da prepoved obračunavanja provizije pomeni omejitev njene ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude in do zasebne lastnine, zato je ni mogoče prepovedati s Pravilnikom in za nazaj. Ponovno poudarja, da je ustanovila dva ločena sklada, vsakega vodi pod svojo matično številko, kar je storila ravno zaradi stališč Ministrstva in Agencije. Na PDPZ A. matična številka ... se upravljavska provizija obračunava na vseh sredstvih sklada in ni nobene razdelitve sklada.

22.Toženka pa meni, da upravljavska provizija ni pravica in obveznost zavarovancev iz zavarovalnih pogodbe, temveč je to le letna provizija oziroma strošek za upravljanje pokojninskih skladov v višini, določeni v pravilih upravljanja pokojninskega sklada (prvi odstavek 260. člena ZPIZ-2). 12. člen Pravilnika predpiše tudi, kar tožnica spregleda, obveznost izvajalcev pokojninskih načrtov, da pokojninske načrte za izplačevanje pokojninskih rent uskladijo s pravilnikom. Opozarja, da velja numerus clausus pravic in da bi ZPIZ-2 moral upravljavsko provizijo določiti v delu 12. poglavja, ki ureja fazo izplačevanja. Agencija ni dala mnenja, da bi se posamezne določbe pokojninskega načrta od uskladitve z ZPIZ-2 uporabljale tudi za preostala sredstva npr. v delu, ki se nanaša na obračun stroškov in provizij. Meni, da Ministrstvo ne sme odobriti pokojninskega načrta za izplačevanje rente, ki bi v okviru stroškov poslovanja kritnega sklada za izplačevanje rent določal upravljavsko provizijo. Potrebno je upoštevati 11. člen Pravilnika, glede katerega toženka meni, da ureja tudi tiste rente, ki so bile sklenjene pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, kot tudi tiste rente, ki so bile sklenjene na podlagi starih neusklajenih pokojninskih načrtov, ki so bili sprejeti še na podlagi ZPIZ-1, in sicer v prehodnem obdobju od začetka veljavnosti ZPIZ-2 do dne 1. 1. 2016, ko so morali izvajalci pokojninskih načrtov za izplačevanje rent, skladno z drugim odstavkom 12. člena Pravilnika, svoje pokojninske načrte za izplačevanje rent uskladiti s Pravilnikom. Glede navajanj tožnice, da je ustanovila dva ločena sklada, toženka meni, da gre za zavajajoče navedbe. Predmet spora so sredstva enega samega sklada, to je kritnega sklada PDPZ Renta, v katerem so sredstva od ustanovitve kritnega sklada dalje, torej tudi sredstva zavarovancev, ki so uveljavili pravico do izplačila rente po novembru 2014.

Dokazni sklep

23.Sodišče je na glavni obravnavi v dokaz sprejelo naslednje listine: Dopis AZN št. 40109-70/2016 z dne 19. 8. 2016, Dodatna pojasnila tožnice z dne 29. 6. 2022 s prilogami, Dopis MDDSZ št. 1033-8/2014-7 z dne 4. 8. 2015, Odločba AZN št. 40102/7/2020-8 z dne 2. 7. 2020, Odločba MDDSZ št. 1033-4/2013-37 z dne 31. 3. 2021, Odločba MDDSZ št. 1033-4/2013-38 z dne 31. 3. 2021, Poziv Inšpektorata za delo št. 06100-137/2020 z dne 2.12.2020, Dopis AZN št. 40109/70/2016 z dne 19. 8. 2016 (A5), Pokojninski načrt kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-7-01/12-1, Pokojninski načrt individualnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-ZT-02/12-1, Pokojninski načrt za izplačevanje rent iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, PN-ZT-R1/15-1, Pokojninski načrt kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-ZT-01/15-9, Pokojninski načrt individualnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-ZT-02/15-9, Pokojninski načrt za izplačevanje pokojninskih rent iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-ZT-R1/21-3, izpisek iz AJPES za kritni sklad PDPZ - A. in izpisek iz AJPES za kritni sklad PDPZ - B. (A10 in A11), odločba MDDSZ št. 1033-2/2012-11 z dne 15. 11. 2012 (A7), Pokojninski načrt PN-ZT-01, veljaven od 25. 7. 2015 (A8), Zahteva za odobritev sprememb PN-ZT-01/12-1 z dne 10. 1. 2012 s prilogami (A9), mnenje AZN, št. 0150-45/2020-3 z dne 16. 9. 2020 (A10). Zavrnilo pa je dokazne predloge glede naslednjih listin: Ugovor tožeče stranke z dne 10. 11. 2022 zoper odredbo, Pripombe na zapisnik o pregledu poslovanja št. 0601-4/2022-12 z dne 21. 9. 2022, Zavarovalno tehnične osnove, Odgovor MDDSZ na tožbo v sodnem postopku opr. št. I U 732/2021, Odgovor AZN na tožbo v sodnem postopku I U 1072/2020-9, tožba v sodnem postopku opr. št. I U 732/2021, sklep Vrhovnega sodišča V Dor 6/2022 o dopustitvi revizije, revizija v sodnem postopku I U 1072/2020, in sicer prvi dve listini iz razloga, ker sta del upravnega postopka in ne del upravnega spora, zavarovalno tehnične osnove ker so nerelevantne za odločitev, ostale listine pa zato, ker se tičejo drugih postopkov, o katerih je tukajšnje sodišče že odločalo in je sodišče s sodbami tudi seznanjeno.

24.Toženka je ugovarjala procesno kršitev, ker je sodišče v dokaz sprejelo tudi listine, ki jih je tožnica prvič podala k prvi pripravljalni vlogi (A7 - A10). Vse te listine se nanašajo na vprašanje upravičenosti do upravljavske provizije do leta 2012. Izrecen očitek o neupravičenosti do provizije pred letom 2012 je toženka prvič podala v odgovoru na tožbo (pred tem se je zgolj navajalo, da so bili pokojninski načrti na način, da so izrecno imeli določbo o upravljavski proviziji, spremenjeni leta 2012), zato sodišče sodi, da dokazi niso prepozni. Z njimi tožnica dokazuje, zakaj je bila do provizije upravičena navkljub odsotnosti izrecne določbe v pokojninskih načrtih.

K točki I izreka

25.Tožba zoper Odredbo o odpravi kršitev ni dopustna.

26.Po določbi petega odstavka 351. člena ZPIZ-2 se za opravljanje nadzora nad pokojninskimi družbami uporabljajo določbe o postopku nadzora po zakonu, ki ureja zavarovalništvo. V prvem odstavku 441. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) je sodno varstvo dovoljeno zoper Odločbo toženke, tožnica pa je tožbo vložila tudi zoper Odredbo. Sodišče je zato tožbo zoper Odredbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K točki II izreka

27.Tožba zoper Odločbo je utemeljena.

Ugovor pristojnosti

28.Med strankama je sporno, ali je za nadzor, ki je bil izveden v tej zadevi, pristojen Inšpektorat za delo ali toženka. Inšpektorat za delo je po prvem odstavku 350. člena ZPIZ-2 pristojen za nadzor nad izvajanjem določb ZPIZ-2 glede pokojninskega načrta ter pogodbe o oblikovanju pokojninskih načrtov in pravic, ki jih člani pridobijo na tej podlagi. Nadzor opravlja na podlagi določb ZPIZ-2, zakona, ki ureja inšpekcijo dela in zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor. Agencija pa na podlagi 351. člena ZPIZ-2 opravlja nadzor nad upravljanjem pokojninskega sklada, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPIZ-2 pa je pristojna tudi za nadzor nad izplačevalci pokojninskih rent.

29.V obravnavani zadevi je sporno vprašanje v fazi izplačevanja pokojninskih rent. Gre za vprašanje upravičenosti tožnice kot izplačevalke pokojninskih rent, da za storitve upravljanja pokojninskega sklada zaračunava upravljavsko provizijo. Sodišče sodi, da je toženka po določbi prvega odstavka 351. člena ZPIZ-2 in tudi po določbi prvega odstavka 354. člena ZPIZ-2 pristojna za nadzor nad tožnico. Ti nadzori se vodijo po določbah ZZavar-1, ki v 271. členu določa, da je glavni cilj nadzora, ki ga opravlja Agencija, zaščita zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb. Po 272. členu ZZavar-1 pa je Agencija pristojna in odgovorna za nadzor nad zavarovalnico glede poslovanja, ki ga zavarovalnica opravlja na območju Republike Slovenije, na območju države članice in na območju tretje države. Glede na vsebino zadeve, ki se v svojem bistvu nanaša na vprašanje prehoda iz starih pokojninskih načrtov, kot so veljali pred ZPIZ-2, na z ZPIZ-2 usklajene pokojninske načrte, se sodišče strinja s toženko, da gre za sistemsko vprašanje, glede katerega je po zgoraj citiranih določbah pristojna Agencija.

Sodna presoja spora

30.Uvodoma sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako ni sporno, da je tožnica v letu 2012 spremenila Pokojninski načrt kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-ZT-01/12-1 ter Pokojninski načrt individualnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-ZT-02/12-1 na način, da je v 27. člen vključila določbo o upravljavski proviziji. Nadalje ni sporno, da je do spremembe pokojninskih načrtov prišlo v letu 2015 (zaradi uskladitve z ZPIZ-2) ter še v letu 2021 in da je tožnica ob teh dveh spremembah v pokojninskih načrtih za izplačevanje rent prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (PN-ZT-R/15 in PN-ZT-R/15-9) v splošnem sicer ukinila upravljavsko provizijo, obenem pa je v načrta vključila še prehodno določbo, po kateri je zavarovanec, ki je bil vključen v pokojninski načrt pred uskladitvijo z ZPIZ-2, ne glede na določila novega pokojninskega načrta, ohranil pravice in obveznosti pred uskladitvijo, vendar le za sredstva, ki so posledica vplačil do uskladitve. Prehodna določba je še določala, da se za izplačevanje pokojninske rente, ki se nanaša na ta sredstva, dogovori posebna ločena pogodba za izplačevanje. Na teh zavarovalnih policah ima tožnica določbo o upravljavski proviziji. Nadalje ni sporno, da so bile vse spremembe pokojninskih načrtov odobrene s strani Ministrstva. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju med strankama ostaja sporno materialnopravno vprašanje, ali se na sredstva kritnega sklada PDPZ A., torej na sredstva, ki jih tožnica vodi ločeno v tem kritnem skladu, lahko zaračunava upravljavska provizija.

31.V obrazložitvi izpodbijane Odločbe toženka kot nosilni argument izpostavlja stališče, da 332.č člen ZPIZ-1 ne dopušča delitve sredstev na del, ki pripada zavarovancem, ki plačujejo upravljavsko provizijo, in na del, ki pripada zavarovancem, ki te provizije ne plačujejo. Pri tem se toženka sklicuje na 260. člen ZPIZ-2, po katerem je dopustno upravljavsko provizijo obračunati le na sredstvih celotnega kritnega sklada.

32.Sodišče se s takšno razlago navedenih zakonskih določb strinja, vendar sodi, da tožnica sredstev kritnega sklada ne deli na dva dela na način, kot se ji očita. Tožnica je namreč oblikovala dva kritna sklada, kar je izkazala tudi z izpiskom iz Ajpesa, iz katerih izhaja, da ima vsak sklad svojo matično številko (toženka teh dejstev ni prerekala). Sodišče ugotavlja, da tožnica vodi kritni sklad PDPZ A. in PDPZ B., sporno upravljavsko provizijo pa zaračunava na vseh sredstvih kritnega sklada PDPZ A. Tožnica je pojasnila, da je razlog za dva kritna sklada na strani toženke, in sicer zaradi njenega stališča, kako se, glede na določbo prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, obračunavajo pokojninske rente za sredstva pred uskladitvijo pokojninskih načrtov z ZPIZ-2. Toženka namreč meni, da z upoštevanjem faktorjev po starih pokojninskih načrtih. Tožnica se s takšno razlago prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 sicer ne strinja, a sam obstoj stališča in posledično spora med strankama ni sporen, zadeva pa je poznana tudi tukajšnjemu sodišču, ki je o tem sporu tudi že odločalo (v eni zadevi tudi že Vrhovno sodišče) v zgoraj navedenih zadevah. Bistvena posledica tega stališča je obveznost izplačevalcev pokojninskih rent, da za sredstva pred uskladitvijo pokojninskih načrtov z določbami ZPIZ-2, uporabljajo količnike za izračun pokojninskih rent, kot so veljali v "starih" pokojninskih načrtih.

33.Ob navedenem je, po presoji sodišča, logična posledica, da je za fazo izplačevanja pokojninskih rent tožnica morala oblikovati dva kritna sklada. Ne da bi se sodišče v tej sodbi spuščalo v presojo pravilnosti tega stališča toženke, pa sodišče sodi, da je potrebno PDPZ A. in PDPZ B. šteti za dva ločena kritna sklada, nenazadnje sta tako tudi registrirana. Predvsem pa se pokojninske rente, katerim so namenjena sredstva iz teh dveh skladov, izračunavajo po različnih pokojninskih načrtih (v PDPZ A. po pokojninskih načrtih pred uskladitvijo z ZPIZ-2, v PDPZ B. pa po usklajenih pokojninskih načrtih), kar dodatno kaže na to, da gre za dva kritna sklada. Čim pa je temu tako, potem ne drži stališče toženke, da upravljavske provizije ni dopustno zaračunavati že iz razloga, ker se lahko obračuna enotno na vsa sredstva kritnega sklada in za vse zavarovance. Med strankama namreč tudi ni sporno, da tožnica upravljavsko provizijo zaračunava na vsa sredstva kritnega sklada PDPZ A.

34.Nadalje toženka trdi, da tožničini pokojninski načrti, po njihovi uskladitvi z ZPIZ-2, nimajo več določbe o upravljavski proviziji, zato je zaračunavanje te provizije kršitev splošnih določb o pokojninskih načrtih, to je četrtega odstavka 223. člena ZPIZ-2 in drugega odstavka 224. člena ZPIZ-2. Toženka tako trdi navkljub nespornemu dejstvu, da pokojninski načrti vsebujejo uvodoma navedeno prehodno določbo, ki se nanaša na vplačila pred uskladitvijo z ZPIZ-2 in so sredstva v kritnem skladu PDPZ A. posledica prav teh vplačil. Toženka stališče utemeljujejo s sklicevanjem na 10. člen Pravilnika, ki v drugem stavku drugega odstavka določa, da pokojninski načrt za izplačevanje pokojninskih rent v okviru stroškov poslovanja kritnega sklada za izplačevanje pokojninskih rent ne sme vključevati provizije upravljavske provizije. Toženka zato meni, da je že ta določba Pravilnika ukinila upravljavsko provizijo, četudi bi bila določena v pokojninskih načrtih. Upravljavska provizija, tako toženka, ni več dovoljen strošek kritnega sklada. Tekom upravnega spora toženka to svoje stališče dopolnjuje še s pravnim naziranjem, češ da že določbe ZPIZ-2 ne dovoljujejo upravljavske provizije na kritnih skladih za izplačevanje pokojninskih rent, saj je določbe ZPIZ-2, ki se nanašajo na fazo izplačevanja rent, ne urejajo.

35.Sodišče po soočenju argumentov in razpravi o tem pravnem vprašanju na glavni obravnavi sodi, da ZPIZ-2, iz razlogov v nadaljevanju, ne prepoveduje zaračunavanja upravljavske provizije na sredstvih kritnega sklada za izplačevanje pokojninskih rent. ZPIZ-2 dodatno pokojninsko zavarovanje ureja v 12. delu zakona, kjer so določbe od 214. do 377. člena ZPIZ-2, ki so razdeljene v poglavja od I do IX. VIII. poglavje ureja izključno fazo izplačevanja pokojninskih rent. To poglavje ima 6 členov, med drugim tudi, da zavarovalnica, ki izplačuje pokojninske rente, v ta namen oblikuje pokojninski načrt (prvi odstavek 349. člena ZPIZ-2) ter oblikuje kritni sklad po 332.č členu ZPIZ-2 (drugi odstavek 349. člena ZPIZ-2).

36.Ne ureja pa VIII. poglavje samega pokojninskega načrta (tudi po določbi drugega odstavka 222. člena ZPIZ-2 se pokojninski načrt oblikuje tudi za fazo izplačevanja) in ne ureja kritnega sklada oziroma pokojninskega sklada (po določbi drugega odstavka 216. člena ZPIZ-2 je kritni sklad oblika pokojninskega sklada), kot tudi ne številnih drugih vprašanj, ki so s tem povezana. Tako ne ureja upravljana kritnega sklada kot pokojninskega sklada, provizij in stroškov pokojninskega sklada, storitev v zvezi z upravljanjem pokojninskega sklada, naložbene politike in upravljanja tveganj. Vsa ta področja so urejena v ostalih poglavjih 12. dela ZPIZ-2. Zato sodišče ugotavlja, da glede naštetih vprašanj iste določbe veljajo za obe fazi dodatnega pokojninskega zavarovanja. Posledično sodišče ne sledi toženki v razlagi, da ZPIZ-2 ne dopušča upravljavske provizije že iz razloga, ker je ne določa izrecno v delu zakona, ki se nanaša na fazo izplačevanja. Ta del zakona namreč ne ureja ničesar v zvezi s provizijami in stroški, ki kot plačilo pripadajo upravljavcu pokojninskega sklada, kar bi pri razlagi, za katero se zavzema toženka, vodilo v to, da se upravljanje kritnega sklada opravlja brez plačila.

37.ZPIZ-2 upravljavsko provizijo določa v 260. členu, ki ob zgoraj povedanem velja tudi za fazo izplačevanja pokojninskih rent. Zavarovalnica oziroma pokojninska družba upravlja pokojninski sklad (258. člen ZPIZ-2), storitve upravljanja so določene v prvem odstavku 258. člena ZPIZ-2. Upravljavec je upravičen do povračila vstopnih in izstopnih stroškov ter do letne provizije, kot jo določajo pravila upravljanja (prvi odstavek 260. člena ZPIZ-2). Letna provizija za upravljanje sklada se določi v odstotku od povprečne letne čiste vrednosti sredstev pokojninskega sklada, upoštevaje naložbeno politiko pokojninskega sklada, in ne sme znašati več kot 1 % (šesti odstavek 260. člena ZPIZ-2). 261. ZPIZ-2 določa še stroške upravljavca v zvezi z upravljanjem pokojninskega sklada, in sicer je poleg provizije za upravljanje upravljavec iz sredstev pokojninskega sklada upravičen izvršiti plačila samo za tiste stroške v zvezi z upravljanjem, ki so določeni v pokojninskem načrtu (prvi odstavek 261. člena ZPIZ-2). Kot rečeno, vse te določbe veljajo tudi za fazo izplačevanja pokojninskih rent.

38.Sodišče prav tako ne sledi toženkini razlagi, da upravljavska provizija vsebinsko predstavlja strošek v pomenu stroškov, kot jih ureja 261. člen ZPIZ-2. Po presoji sodišča je upravljavska provizija po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška. Pri opredelitvi vrst stroškov iz 261. člena ZPIZ-2, drugi odstavek 261. člena ZPIZ-2 napotuje na smiselno uporabo Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (v nadaljevanju ZISDU-3), iz katerega prav tako jasno izhaja ločevanje med upravljavsko provizijo in stroški (245. do 248. člen ZPIZ-2) in provizijo za upravljanje definira kot plačilo za opravljanje storitev upravljanja vzajemnega sklada (drugi odstavek 246. člena ZISDU-3).

39.Glede na navedeno se sodišče ne strinja s toženko, da uvodoma navedeni pokojninski načrti ne vsebujejo določbe o upravljavski provizija za sredstva, ki so bila vplačana pred uskladitvijo z ZPIZ-2. Tudi sodišče, enako kot tožnica, meni, da je obveznost plačila te provizije za sredstva pred uskladitvijo določena v prehodnih določbah v letu 2015 in 2021 spremenjenih pokojninskih načrtih, kjer je izrecno določeno, da se za ta sredstva ohranijo pravice in obveznosti iz starih pokojninskih načrtov in da se v ta namen dogovori ločena pogodba za izplačevanje. Da je bila upravljavska provizija urejena v pokojninskih načrtih, ki so veljali pred uskladitvijo z ZPIZ-2, med strankama ni sporno. Sporno ostaja, ali je bila urejena v načrtih, ki so veljali pred letom 2012, kar pa je dilema, ki se je sprožila tekom upravnega spora in izpodbijana Odločba ne temelji na tem argumentu. Zato se sodišče do tega vprašanja ni opredeljevalo. Obenem pa iz Odločbe ni razvidno, ali je to vprašanje sploh še relevantno ob dejstvu, da je toženka v ugovornem postopku ugodila ugovoru zastaranja in je vračilo upravljavske provizije naložila zgolj za obdobje zadnjih pet let iz razloga, ker naj bi bila upravljavska provizija ukinjena ob uskladitvi pokojninskih načrtov z določbami ZPIZ-2, torej v letu 2015.

40.Toženka še trdi, da je upravljavsko provizijo ukinil Pravilnik, ki v drugem odstavku 10. člena določa, da pokojninski načrt za izplačevanje pokojninskih rent v okviru stroškov poslovanja kritnega sklada za izplačevanje pokojninskih rent ne sme vključevati provizije za upravljanje oziroma upravljavske provizije. Sodišče sodi drugače. Če bi ta določba res prepovedovala plačilo upravljavcem kritnih skladov za izplačevanje pokojninskih rent v obliki upravljavske provizije, bi Pravilnik, glede na zgoraj povedano, ožil obseg pravic, ki jih daje ZPIZ-2. Takšnega pooblastila ministrstvo za finance na podlagi 348. člena ZPIZ-2 nima, saj je Pravilnik izvedbeni akt, s katerim se določijo podrobnejša pravila in minimalne zahteve, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske rente. Tako je Pravilnik v 6. in 10. členu zgolj določil podrobnejša pravila v zvezi s stroški, ni pa mogoče s Pravilnikom posegati v sistem plačila upravljavca pokojninskega sklada, kot ga v splošnem ureja ZPIZ-2.

41.Za odločitev v obravnavani zadevi 10. člen Pravilnika ni upošteven že iz razloga, ker 12. člen Pravilnika izrecno določa, da Pravilnik (in s tem tudi 10. člen) velja za izplačevanje pokojninskih rent, ki so bile dogovorjene na podlagi pokojninskih načrtov za izplačevanje pokojninskih rent, odobrenih na podlagi določil ZPIZ-2 in se ne nanaša na vse do takrat sklenjene pokojninske rente. Poleg tega pa sodišče ob branju celotnega besedila 10. člena Pravilnika ugotavlja, da se določba nanaša na stroške, ki so upoštevani v izračunu pokojninske rente in v opredelitvi teh stroškov ne sme biti upravljavske provizije, temveč zgolj stroški poslovanja tega sklada, ki so določeni v pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent, in pri opredelitvi katerih se smiselno uporablja ZISDU-3. Ob zgoraj ugotovljenem, da provizija ni strošek, temveč plačilo za opravljanje storitev, ter glede na obseg pooblastila iz četrtega odstavka 348. člena ZPIZ-2, sodišče določilo drugega odstavka 10. člena Pravilnika razume tako, da zasleduje transparentnost vsega, kar upravljavec zaračunava v breme premoženja kritnega sklada na način, da opredelitev in prikaz stroškov ne sme vsebovati upravljavske provizije.

42.Odgovoriti je potrebno še na dilemo, ali (ne)dovoljenost sporne provizije izhaja iz drugega stavka prvega odstavka prehodne določbe 416. člena ZPIZ-2. Le ta določa, da se po spremembi pokojninskega načrta za pravice in obveznosti iz zavarovanja za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal po spremembi, uporabljajo določila spremenjenega pokojninskega načrta. Po razlagi a contrario toženka zagovarja, da morajo zavarovalnice in pokojninske družbe tudi po uskladitvi z ZPIZ-2 za sredstva, ki so bila vplačana pred tem, upoštevati faktorje za izračun rent po starih pokojninskih načrtov. Sodišče ponovno poudarja, da se v tej sodbi ne spušča v presojo tega vprašanja, se pa sodišče strinja s tožnico, da drugi stavek prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 jezikovno zelo jasno določa, da se nanaša na pravice in obveznosti iz starih pokojninskih načrtov. Zato sodišče sodi, da je potrebno enotno razlagati posledice te določbe tako za pravice kot tudi za obveznosti. Toženka je na obravnavi sicer zavzela stališče, da upravljavska provizija predstavlja strošek in zato ne sodi v pojem "obveznosti" iz drugega stavka prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, s čimer pa se sodišče ob zgoraj povedanem (torej da je provizija plačilo za storitev) ne strinja. Obenem pa, po oceni sodišča, tudi povračilo stroškov v breme sredstev kritnega sklada pomeni izpolnjevanje obveznosti iz zavarovalne pogodbe oziroma pokojninskega načrta, saj gre za obveznost povračila stroškov upravljavcu, glede katerega pa je določen način njegovega plačila, to je z odbitkom od premoženja kritnega sklada namesto primeroma z ločenim zaračunavanjem.

43.Toženka svojo odločitev argumentira tudi s tem, da je v zavarovalnih poslih potrebno ščititi interes šibkejše stranke, to je zavarovancev. Ob zgoraj povedanem sodišče sodi, da interes zavarovancev ni ogrožen, saj tožnica upravljavsko provizijo obračunava na podlagi pokojninskega načrta, ki je bil sprejet po predpisanem postopku. Tožnica je na glavni obravnavi še pojasnila, da zavarovanci, ki se upokojijo in če ostanejo pri tožnici in sredstev ne prenesejo na drugega upravljavca pokojninskih skladov za izplačevanje pokojninskih rent, lahko tudi za zbrana sredstva pred uveljavitvijo ZPIZ-2 izberejo z ZPIZ-2 usklajeni pokojninski načrt, s čimer pristanejo na nove (praviloma nižje) faktorje za izračun pokojninske rente, a brez obračunane upravljavske provizije.

44.Ob navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana Odločba nezakonita, saj temelji na napačni razlagi materialnega prava, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je toženka dolžna upoštevati materialnopravno razlago določb ZPIZ-2 in Pravilnika, kot jo je sodišče podalo v tej sodbi.

45.Ker je sodišče tožbi ugodilo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo do očitanih ustavnih kršitev in kršitev postopka v smislu pomanjkljive obrazložitve izpodbijane Odločbe. V izogib nadaljnjim nejasnostim sodišče zgolj opozarja na notranja neskladja v obrazložitvi Odredbe. Celotno odločitev in tudi obrazložitev gre razumeti tako, da se celotna upravljavska provizija na tem kritnem skladu šteje za nezakonito (v ugovornem postopku se je zaradi zastaranja zgolj skrajšalo obdobje vračanja na zadnjih pet let), medtem ko je na 4 strani Odredbe zapisano, da tožnica za vse pogodbe o izplačevanju pokojninske rente, ki so bile sklenjene po odobritvi sprememb pokojninskih načrtov v letu 2014 (to je po novembru 2014), ni upravičena do obračunavanja upravljavske provizije na kritnem skladu PDPZ A. Zgolj iz te obrazložitve bi izhajalo, da upravljavska provizija na pogodbe o izplačevanju pokojninskih rent, ki so bile sklenjene pred novembrom 2014, ni problematična.

K točki III izreka

46.Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 EUR, kar povečano za 22 % znaša 469,70 EUR.

-------------------------------

1Gre za določbo, ki ureja kritni sklad.

2O teh zadevah je tukajšnje sodišče odločilo s sodbo I U 1072/2020-20 z dne 7. junija 2022, ki je bila delno spremenjena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča, V Ips 3/2023 z dne 12. decembra 2023, ter s sodbami I U 731/2021, I U 759/2021 in I U 732/2021, vse z dne 24. januarja 2024.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 200, 260/1, 261

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia