Jedro

Hišni pripor ne bi odpravil ponovitvene nevarnosti obeh osumljencev, ker sta se z drugimi udeleženci v združbi dogovarjala z mobilnim telefonom, te vrste komunikacij pa hišni pripor ne onemogoča. Pripor je zato neogibno potreben zaradi zagotavljanja varnosti ljudi.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih D.D. in S.M. se zavrneta.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanimi sklepi zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor zoper osumljena D.D. in S.M., zoper katera in še šest drugih osumljencev je bila zahtevana preiskava zaradi kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje in ozemlja države po 5. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ.

Zoper pravnomočne sklepe o odreditvi pripora sta zagovornika osumljenih D.D. in S.M. pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik osumljenega D. ne pove določno, katere določbe kazenskega ali procesnega zakona naj bi bile kršene, uveljavlja pa, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je pripor nujno in neogibno potreben, da osebne lastnosti osumljenca, ki naj bi opravičevale ponovitveno nevarnost, niso ugotovljene oziroma jih ni, saj doslej še ni bil obsojen, kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki ga je obtožen, ni v nikakršni zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je v tem postopku in torej ne more biti podlaga za utemeljevanje ponovitvene nevarnosti, za obtožbo za kaznivo dejanje prikrivanja pa osumljenec sploh ni vedel. Zaradi pripora bo morda osumljenčeva slaščičarska delavnica propadla in nadomestitev pripora s hišnim priporom bi to nevarnost odpravila, odpadla pa bi tudi bojazen, da bi ta osumljenec na prostosti kaznivo dejanje ponovil. Zagovornik predlaga, da se pripor osumljenemu D. odpravi ali nadomesti s hišnim priporom.

Zahteva zagovornika osumljenega S.M. za varstvo zakonitosti pa uveljavlja kršitve postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ter po 2. odstavku 371. člena ZKP, kršitve človekovih pravic po 20., 22., 23. in 25. členu Ustave in po 3., 5., 6. in 13. členu Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Navaja, da izpodbijana sklepa o odreditvi pripora zoper tega osumljenca ne vsebujeta konkretnih okoliščin in dokazov za utemeljen sum, da je bil član združbe in udeleženec pri kaznivem dejanju, da obrazložitev sklepa senata, ki je zavrnil pritožbo zagovornika, ne izpolnjuje meril za preizkus, ali je bila takšna odločitev pravilna, zato je bilo prekršeno načelo enakosti pred zakonom po 22. členu in pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Okoliščine, ki z njimi zahteva za preiskavo utemeljuje sum o udeležbi osumljenca pri kaznivem dejanju (omenjanje tega osumljenca v telefonskih razgovorih z drugimi osumljenci, uporaba kombija za prevoze ilegalnih prebežnikov) ne zadoščajo za sklep, da je utemeljen sum podan, zato naj sklepa ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti razlogi nejasni ali naj bi si nasprotovali. Isto naj bi veljalo glede razlogov o premoženjski koristi, ki naj bi jo osumljenec pridobil z udeležbo pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Ponovitvena nevarnost naj ne bi bila utemeljena s konkretnimi okoliščinami, ki bi kazale na realno nevarnost ponovitve, dozdevna nevarnost za življenje ilegalnih prebežnikov naj bi bila obrazložena na splošno in pavšalno, osebne lastnosti osumljenca, ki naj bi kazale na takšno nevarnost, pa sploh niso obrazložene. Pripor naj bi bil nesorazmeren poseg v osumljenčevo osebno svobodo, kar je kršitev 22. člena Ustave ter 5., 14., 23. in 25. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter meril, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/93, to je obstoj verjetnosti, da bi osumljenec res ponovil kaznivo dejanje na podlagi jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin. Tudi ta zahteva predlaga, da se pripor zoper osumljenega S.M. odpravi ali pa nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta. Mnenja je, da zahteva zagovornika osumljenega D. uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona, zahteva zagovornika osumljenega M. pa zmotno trdi, da sta sklepa pomanjkljivo obrazložila sodelovanje tega osumljenca v združbi in njegovo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja. Ni jasno, s čim naj bi bila kršena pravica tega osumljenca do sodnega varstva in enakega varstva pravic, saj je zagovornik izkoristil vsa zakonita pravna sredstva zoper odreditev pripora.

Zahtevi zagovornikov osumljenih D.D. in S.M. nista utemeljeni.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitev postopka po 2. odstavku istega člena pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Po določbah 2. odstavka 192. člena in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zaradi ponovitvene nevarnosti odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, če posebne okoliščine, zlasti teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje in če se istega namena ne more doseči z milejšim ukrepom. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora pisni sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev vseh teh odločilnih dejstev in pojasniti, zakaj je pripor sorazmeren ukrep in neogibno potreben za varnost ljudi.

Zahteva zagovornika osumljenega D. smiselno zatrjuje kršitev določb 1. odstavka 200. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP, ker da sodišče ni ugotovilo takih osebnostnih lastnosti osumljenca, ki bi bile relevantne za ugotovitev ponovitvene nevarnosti. Toda za takšno kršitev bi šlo, če sodišče ne bi ugotovilo nobene od subjektivnih okoliščin, ki bi kazala na ponovitveno nevarnost, kar pa ne drži. Sklep preiskovalne sodnice na 11. strani kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, konkretno navaja koristoljubni motiv osumljenca, izjemno prilagodljivost in vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, sklep pritožbenega senata pa na 2. strani poleg teh še okoliščino, da je v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe in prikrivanja.

Tudi trditev, da pripor zoper osumljenega D. ni neogibno potreben za varnost ljudi in ni sorazmeren s posegom v njegovo pravico do osebne prostosti, zaradi česar naj bi bila prekršena določba 2. odstavka 192. člena ZKP, ni utemeljena. Sklep preiskovalne sodnice na 6. strani in sklep pritožbenega senata na 3. in 4. strani ugotavljata in utemeljujeta neobhodnost pripora zoper tega osumljenca in sorazmernost med tem posegom v njegovo pravico do osebne prostosti ter med ogrožanjem varnosti ljudi s kaznivo dejavnostjo osumljenca.

Zahteva zagovornika osumljenega S.M. za varstvo zakonitosti sklepoma neutemeljeno očita, da nimata razlogov glede utemeljenosti suma, ali je bil ta osumljenec vključen v združbo, ki se je iz koristoljubnosti ukvarjala z nezakonitim spravljanjem tujcev čez državno mejo v Slovenijo in iz nje, skrivanjem in prevažanjem po ozemlju države, o tem, kakšna je bila njegova vloga v tej združbi, o motivih za izvršitev kaznivega dejanja, o realni nevarnosti, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje in o nujnosti odreditve pripora za varnost ljudi ter o dokazih za te okoliščine, oziroma da so razlogi o teh okoliščinah nejasni ali pa si nasprotujejo. Razlogi o odločilnih dejstvih za odreditev pripora (objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na neogibnost pripora za varnost ljudi), sorazmernost med priporom in nevarnostjo, ki jo predstavlja osumljenec zaradi ponovitvene nevarnosti, so v sklepu preiskovalne sodnice zadostno utemeljeni, niso nejasni ali presplošni in si ne nasprotujejo. Opisi dejanj, ki se očitajo temu osumljencu, so konkretizirani z navedbo članov združbe, njihovo vlogo v združbi, tudi vlogo osumljenca, vsi trije primeri udeležbe osumljenca pri izvršitvi so primerno konkretizirani s soudeleženci, krajevno in časovno določitvijo, medsebojnimi komunikacijami in prispevki pri izvršitvi kaznivega dejanja, tudi s prispevkom osumljenca, s številom ilegalnih prebežnikov in njihove države izvora. Sklep obširno navaja konkretne dokaze, ki utemeljujejo udeležbo osumljenca pri izvršitvi kaznivega dejanja, višino premoženjske koristi in način pridobitve. Obrazložena je tudi nujnost pripora za varnost ljudi in sorazmernost tega ukrepa z nevarnostjo, ki jo predstavlja ponovitvena nevarnost osumljenca. V obrazložitvi teh okoliščin ni najti nobenih protislovij, vložnik zahteve se le ne strinja s predstavljenimi okoliščinami in dokazi. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da imata izpodbijana sklepa zadostno in jasno obrazložitev o vseh odločilnih dejstvih in dokazih zanje, ki jih mora navajati sklep o odreditvi pripora. Zato tudi ne drži trditev v zahtevi, da je bila s pomanjkljivo obrazložitvijo sklepov v smislu 11. točke 371. člena ZKP in 20. člena Ustave okrnjena pravica osumljenca do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva iz 22. člena, 23. in 25. člena Ustave, oziroma 3., 5., 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljenih svoboščin.

Hišni pripor ne bi odpravil ponovitvene nevarnosti obeh osumljencev, ker sta se z drugimi udeleženci v združbi dogovarjala z mobilnim telefonom, te vrste komunikacij pa hišni pripor ne onemogoča.