Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka tudi v primeru, če je tožnik tožbo umaknil, ne da bi tožena stranka pred tem izpolnila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, drugi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 16.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2003 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (prvi odstavek izreka) in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 50.027,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2003 dalje, do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, v kolikor se določba 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) šteje za postopkovno določbo, oziroma zmotna uporaba materialnega prava, če se to določbo šteje za materialnopravni predpis. V tem sporu je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato v skladu s citirano določbo ZDSS delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Zaradi navedenega ne pride v poštev uporaba določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2003) o tem, da je tisti, ki umakne tožbo, dolžan nasprotni stranki povrniti stroške. Kakršnokoli drugačno razlogovanje ni primerno, saj bi pomenilo, da mora delavec vztrajati pri tožbi, tudi če je očitno, da bo tožbo izgubil, saj se je sicer z umikom tožbe izpostavlja temu, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka, te dolžnosti pa ne bi imel, če bi pravdo izgubil. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišče prve stopnje spremeni tako, da odloči, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji. Zakon je jasen in bi ga tožena stranka morala poznati, zato naj pritožbeno sodišče toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni kršila svojih obveznosti iz delovnopravnega razmerja do tožnice, zaradi česar tožba ni bila potrebna. Po mnenju tožene stranke določba drugega odstavka 22. člena ZDSS ne velja za primere, ko pride do umika tožbe. Določbe ZPP se v individualnih delovnih sporih uporabljajo subsidiarno, kar pomeni, da jih je potrebno upoštevati v celoti in brez izjeme, če ZDSS ne določa drugače. Takšne, drugačne določbe ZDSS nima, zato je potrebno uporabiti določbe ZPP o povračilu stroškov postopka v primeru umika tožbe. Tožena stranka nasprotuje tudi stališču tožnice, da je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj je odločitev o dolžnosti povrnitve stroškov postopka sprejelo sodišče prve stopnje in ne tožena stranka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naložil, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora namreč tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške postopka, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožbo umaknila, ker sta se stranki dogovorili za plačilo odpravnine, kar pomeni, da ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo namreč zahtevala, da sodišče ugotovi nezakonitost redne odpovedi o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz delovnega razmerja.

V skladu s 341. členom ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih je uporabilo nepravilno. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe drugega odstavka 22. člena ZDSS o tem, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Zmotno je stališče tožene stranke, da citirana določba ne velja za primere, ko tožnik tožbo umakne. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDSS se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, koliko ni s tem zakonom drugače določeno. Celotni 22. člen ZDSS pomeni odstop od načela odgovornosti za uspeh, kakor ga določa XII. poglavje ZPP. Določba drugega odstavka 22. člena ZDSS, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, pomeni, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka tudi v primeru, če je tožnik tožbo umaknil, ne da bi tožena stranka pred tem izpolnila tožbeni zahtevek.

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožena stranka teh stroškov tožnici ni dolžna povrniti, ker odločitve o dolžnosti povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji ni sprejela tožena stranka, temveč je to odločitev sprejelo sodišče prve stopnje. Ob tej logiki stranka, ki uspe s pritožbo, nikoli ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj v pritožbenem postopku spremenjeno oziroma razveljavljeno odločitev vedno sprejme sodišče in ne stranka. V skladu s tar. št. 18/1 v zvezi s tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) utemeljeno priglašena nagrada tožničinega pooblaščenca za sestavo pritožbe znaša 125 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 13.750,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 2.750,00 SIT, skupaj torej 16.500,00 SIT, kolikor je tožena stranka tožnici tudi dolžna povrniti.