Jedro

Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku (enako) kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali od obeh hkrati (solidarno poroštvo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123616/2011 z dne 1. 9. 2011 razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 1.175,37 EUR in postopek v tem delu ustavilo, v preostalem pa navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi za znesek glavnice 17.582,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 119,80 EUR od 17. 9. 2010 dalje, od zneska 6.332,28 EUR od 17. 9. 2010 dalje in od zneska 11.130,14 EUR od 16. 9. 2010 dalje ter v tretjem odstavku izreka sklepa glede izvršilnih stroškov 46,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Tožencu je še naložilo, da tožnici plača nadaljnje pravdne stroške v znesku 437,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da gre pri vtoževanih in prisojenih terjatvah za terjatve tožnice do družbe N. d.o.o. iz naslova dveh kreditnih pogodb in pogodbe o klasičnem limitu na poslovnem računu, za zavarovanje teh obveznosti navedene družbe pa se je s tremi poroštvenimi izjavami (z dne 17. 11. 2009, 16. 2. 2010 in 3. 12. 2009) toženec kot fizična oseba zavezal kot porok in plačnik, in sicer kot fizična oseba, in ne v imenu (kot odgovorna oseba ali zaposlena oseba) družbe N. d.o.o..

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne. V pritožbi navaja, da je dolžnik tožnice družba N. d.o.o., oziroma njen lastnik in direktor Z. M.. Poslovni delež v navedeni družbi, ki je najela kredit oziroma sklenila pogodbo o limitu, je odsvojil 12. 3. 2009. Pritožbi prilaga notarski zapis, iz katerega izhaja, da nima nobenih pravic in obveznosti več v družbi N. d.o.o.. Zato tožnica ni imela pravice od njega zahtevati poroštva za najeta posojila in limit po pogodbah, ki so bile sklenjene pozneje ter tožnica ne bi smela sprejeti poroštvene izjave, ker ni verodostojen porok. Tožnica bi bila dolžna pri odobritvi posojil preveriti in ugotoviti, ali je porok zakoniti zastopnik ali pooblaščena oseba imetnika računa družbe N. d.o.o.. Sodišče ni podrobneje preučilo navedenih navedb v pogodbah, kar je vplivalo na izdajo sodbe. V družbi N. d.o.o. je bil zaposlen do 31. 3 . 2009, od 12. 3. 2009 dalje pa ni imel nobenega vpliva na poslovanje družbe. Vse pogodbe, po katerih je sodišče razsodilo, pa so datumsko kasnejše. Meni, da je bil izigran in zmanipuliran s strani tožnice, ker ni ugotavljala, ali je verodostojen porok v skladu s pogodbami, po katerih ga toži, lastnik navedene družbe pa se je z veščimi manipulacijami izognil odgovornosti in skril sodišču, od njega pa tožnica niti ni poskušala izterjati svoje terjatve.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru poudarja, da gre za poroštveno obveznost, ki je nastala s podpisom poroštvenih izjav, pri čemer toženec ni zanikal, da je podpisal vse tri poroštvene izjave. To pa pomeni, da se je veljavno in izrecno zavezal tožnici kot solidarni porok.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja po tretjem odstavku 1019. člena OZ upniku (enako) kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da se je toženec za obveznosti dolžnika, to je družbe N. d.o.o., zavezal kot porok in plačnik (s tremi poroštvenimi izjavami – nesporno), so pritožbene trditve pravno povsem nepomembne. Ni namreč pomembno niti kdo je lastnik poslovnega deleža družbe N. d.o.o., niti kdo je direktor navedene družbe, niti kdaj je prišlo do odsvojitve poslovnega deleža. Nepomembno pa je tudi, da toženec v času podpisa poroštvenih izjav (nesporno) ni bil več lastnik poslovnega deleža navedene družbe, niti v njej zaposlen. Zato je izpodbijana sodba v dejanskem in pravnem pogledu povsem pravilna, sodišče prve stopnje pa utemeljeno toženčevih ugovorov, ki jih ponavlja v pritožbi, ni upoštevalo kot pravno relevantnih. Prav tako nepomembno je, ali je tožnica zahtevala (ali ni) izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika.

6. In ker sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni zagrešilo kakšne navrženo zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pravdni stranki nista uveljavljali.