Jedro

Premoženje, ki sta ga zakonca ustvarila z delom v času trajanja ekonomske skupnosti, je njuno skupno premoženje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da so dolžne tožene stranke tožnici nerazdelno plačati znesek 421,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.12.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženim strankam v roku 15 dni plačati njihove stroške pravdnega postopka v višini 1.808,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 13,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da so tožene stranke tožnici nerazdelno dolžne plačati znesek 8.763,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2006 dalje do plačila v roku 15 dni, tožnici pa je naložilo, da toženim strankam povrne njihove stroške pravdnega postopka v višini 1.990,26 EUR.

Pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da se ne more strinjati s stališčem sodišča, da znesek posojila ni mogoče opredeliti kot skupno premoženje. Upoštevati je potrebno, da je življenjska in ekonomska skupnost tožnice in prvotoženca trajala od začetka leta 2001 do 29.3.2004 ter da je bila v tem času kupljena sporna stanovanjska hiša, za nakup katere je denarna sredstva prispevala tudi tožnica. Ta je namreč ves čas od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejemala denarno nadomestilo, prav tako pa je prispevala sredstva za plačilo stanovanjskih stroškov in hrane ter opravljala gospodinjska dela, kar nenazadnje priznava prvotoženec sam. Zato je potrebno celoten znesek kredita šteti kot skupno premoženje, ne glede na to, da ga od 29.3.2004 odplačuje prvotoženec sam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženim strankam naloži, da plačajo tožnici tudi stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je ekonomska skupnost med tožnico in prvotožencem trajala od sklenitve zakonske zveze 17.3.2001 do 29.3.2004, ko se je tožnica odselila iz skupnega bivališča. Res je bila v času trajanja ekonomske skupnosti kupljena sporna stanovanjska hiša, vendar tožnica svojih sredstev za nakup ni prispevala, saj po lastni izpovedi tudi ni imela nikakršnih prihrankov. Kupnina za navedeno nepremičnino je bila delno poravnana z denarjem, ki sta ga prvotožencu podarila oče in brat, kar predstavlja posebno premoženje prvotožene stranke in o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo, delno pa s stanovanjskih posojilom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta stranki v času trajanja zakonske zveze odplačali 6 anuitet posojila, v nadaljevanju pa je zapadle obveznosti iz tega naslova poravnaval prvotoženec sam. Kljub navedenemu in dodatnim ugotovitvam, da je tožnica ves čas trajanja ekonomske skupnosti prejemala dohodke in opravljala tudi gospodinjska dela, pa sodišče, upoštevajoč dohodke obeh zakoncev, njun prispevek v skupnem gospodinjstvu ter nizko vrednost plačanih anuitet, zaključuje, da plačanih anuitet posojila ni mogoče opredeliti kot skupno premoženje zakoncev, posledično pa se tudi ni spuščalo v določitev deležev vsakega izmed zakoncev na tem premoženju. Tak zaključek je materialnopravno zmoten. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) v 2. odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Tako že sama ugotovitev, da je bilo 6 anuitet posojila odplačanega v času trajanja ekonomske zveze zadošča, da se to premoženje (v višini 1.265,15 EUR) opredeli kot skupno premoženje pravdnih strank. Po drugi strani pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da kot skupno premoženje ni mogoče opredeliti celotne vrednosti prejetega posojila, saj ni odločilno, kdaj je bilo to prejeto, ampak v kolikšnem obsegu je bilo v času trajanja ekonomske skupnosti odplačano.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno in popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče v okviru pooblastil, ki mu jih v 5. alineji 358. člena daje Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na ugotovljenem skupnem premoženju določilo tudi deleže obeh zakoncev. Pri tem se je oprlo na določbo 2. odstavka 59. člena ZZZDR, po katerem se pri določitvi deležev upošteva dohodek vsakega zakonca, kot tudi druge okoliščine, na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. V predmetni zadevi sta relevantni le dve od navedenih okoliščin, in sicer dohodek vsakega izmed zakoncev in njun prispevek h gospodinjstvu. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje sta hišna opravila opravljala oba, tožnica bolj hišna dela, prvotoženec pa dela na vrtu in okoli hiše, medtem ko je bil dohodek prvotoženca več kot enkrat višji od prejemkov tožnice. Zato je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 1/3, prvotožencu pa 2/3 delež na skupnem premoženju. Ker se v predmetnem postopku odloča le še o obligacijskem zahtevku, sodišče pa je predhodno že presodilo, da skupno premoženje zakoncev znaša 1.265,15 EUR, gre tožnici znesek 421,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od dne 7.12.2006 dalje do plačila.

Ker je sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, je tožnici priznalo tudi del pravdnih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Priznalo ji je strošek sestave tožbe v višini 400 točk, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo, 100 točk za narok 19.6.2007, 400 točk za narok 23.8.2007, 250 točk za trajanje, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo, 200 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 200 točk za narok 2.10.2007, 50 točk za trajanje, 500 točk za pritožbo z dne 26.11.2007, 400 točk za narok 1.10.2008, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, skupaj tako 1.791,94 EUR. Pravdne stroške tožene stranke pa je odmerilo že sodišče prve stopnje in znašajo 1.990,26 EUR. Ker je tožnica uspela s svojim zahtevkom v 4,8%, ji gredo v enakem odstotku tudi pravdni stroški, to je v višini 86,02 EUR, toženi stranki, ki je uspela v 95,2% pa v znesku 1.894,73 EUR. Po pobotanju je dolžna tožnica toženi stranki plačati znesek 1.808,71 EUR.

Ker je tožnica s svojo pritožbo delno uspela, ji mora tožena stranka po 2. odstavku 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP plačati del pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje ji je priznalo 500 točk za sestavo pritožbe in 20% DDV, glede na 4,8% uspeh v pritožbenem postopku gre tožnic tako 13,22 EUR.