Jedro

Samostojni podjetnik in fizična oseba sta isti subjekt. Samostojni podjetnik je namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. A. A. v času sklepanja pogodbe ni bil več gospodarski subjekt, kar pa ni ovira, da ne bi sodišče presojalo veljavnosti prenosnega posla v okviru določil, ki se nanašajo na cesijo.

Odstop terjatve ali cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim prehaja obstoječa terjatev. Usmerjena je v prenos obligacijsko pravne pravice iz enega upravičenca na drugega in s tem spreminjanje obligacijskega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.174,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 125899/2012 z dne 3. 9. 2012 tudi v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 2.869,65 EUR stroškov pravdnega postopka s pripadki.

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka po odvetniku. V obrazložitvi pritožbe navaja, da aktivna in pasivna legitimacija pravdnih strank nista izkazani. Iz odločbe sodišča ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je zaključilo, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Tožeča stranka se ni sklicevala na cesijo, ampak na pogodbo o prenosu dejavnosti dveh samostojnih podjetnikov posameznikov. Takšne pogodbe pa ni izkazala. Tožeča stranka ni nikoli določno opredelila, na kakšni podlagi je utemeljena višina tožbenega zahtevka in ni izkazala, da je izvedla dodatna dela, niti jih ni natančno navedla. Sodišče je pooblaščencu tožeče stranke neutemeljeno priznalo potne stroške za prihod na sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala izpolnitev prenesene terjatve in zadostila trditvenemu bremenu z zatrjevanjem, da jo je pridobila od svojega očeta na podlagi sklenjene Pogodbe o prenosu premoženja, podjetja, ki je bilo v lasti njegovega očeta samostojnega podjetnika A. A. 5. Med pravdnima strankama ni spora o okoliščini, da A. A. v času, ko je sklepal pogodbo o prenosu premoženja 30. 12. 2010 (tako tudi v letu 2011, ko je podpis na pogodbi overil) ni imel statusa samostojnega podjetnika. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt. Samostojni podjetnik je namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. S prenehanjem podjetja A. A., A. A. kot fizična oseba ni prenehal. Prenehal mu je le status samostojnega podjetnika. Tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti je še vedno razpolagal s premoženjem, ki ga je z opravljanjem svoje dejavnosti pridobil, premoženje pa sestavljata tako aktiva kot pasiva. S tem premoženjem je tožnikov oče A. A. lahko prosto razpolagal. A. A. v času sklepanja pogodbe ni bil več gospodarski subjekt, kar pa ni ovira, da ne bi sodišče presojalo veljavnost prenosnega posla v okviru določil, ki se nanašajo na cesijo.

6. Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila terjatev A. A. (prej A. A., s. p.) pravno veljavno prenesena na S. A., s. p. Odstop terjatve ali cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim prehaja obstoječa terjatev. Usmerjena je v prenos obligacijsko pravne pravice iz enega upravičenca na drugega in s tem spreminjanjem obligacijskega razmerja. Na podlagi določila 421. člena OZ ima prevzemnik (S. A., s. p.) nasproti dolžniku (D., d. o. o.) enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Da terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu določila 417. člena OZ v pritožbenem postopku ni sporno. A. A. je z listino, ki sta jo pogodbeni stranki imenovali Pogodba o prenosu premoženja podjetja s. p,. v točki 4 prenesel na prevzemnika A. s. p. kratkoročne poslovne terjatve po stanju na dan 31. 12. 2010, ki so navedene v prilogi št. 3 in so sestavni del pogodbe. Pod šifro 1130 je navedena terjatev do D., d. o. o. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj veljavnega prenosnega posla, je torej pravilen.

7. V nadaljevanju se je treba opredeliti še do pritožbenih navedb v zvezi z višino terjatve. Tožena stranka v pritožbenem postopku vztraja, da dodatna dela niso izkazana niti opredeljena. S. A., s. p., je za toženo stranko na objektu C. opravil številne zasteklitve v sanitarijah, v vhodni dvorani, na stopnišču, pri točilnem pultu, igralnih avtomatih in ob tem še dela, ki sodijo v sklop ključavničarskih del, ograje, mizarskih del pri recepciji, blagajnah, točilnem pultu, dobavil je ogledala, steklene obloge s folijo in vse to tudi montiral. Obračunski list za vsa navedena dela je podpisal tudi predstavnik tožene stranke. Direktor tožene stranke je zaslišan na naroku potrdil, da so bila vsa naročena dela izvedena in da je obračunske liste podpisal njegov kolega K., ki je bil takrat vodja projekta. Zato je vse tisto, kar je bilo narejeno, razvidno iz končnega obračuna. Iz izpovedbe sledi, da se iz obračuna tudi vidi, katera dela so priznana. Na podlagi takšne izpovedbe, zakonitega zastopnika tožene stranke, je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno oprlo odločitev o višini tožbenega zahtevka na obračunske liste, ki so v prilogah A2 do A5, saj tožena stranka ni specificirano oporekala niti eni postavki v listinah od A2 do A5. 8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da odvetnik tožeče stranke ni upravičen do plačila potnih stroškov za prihod v L. Tožeča stranka ima sedež v K., zato od nje ni mogoče zahtevati, da si poišče odvetnika v L. in so njegovi stroški za prihod na sodišče na glavno obravnavno potrebni stroški v smislu določila 155. člena ZPP.

9. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.