Jedro

Ker se lastninsko preoblikovanje ni izvajalo na podlagi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-22/95 razveljavljenih določb 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij, ni podlage za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po 46. členu ZUstS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 233/99-8 z dne 23.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.1996. Z izpodbijano odločbo in sklepom je tožena stranka odpravila odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Agencija) z dne 30.9.1996 (1. točka izreka) in zavrgla tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe Agencije z dne 24.10.1995, o soglasju k lastninskem preoblikovanju podjetja E. TGA (E.) L. S prvostopenjsko odločbo z dne 30.9.1996 je Agencija zavrnila zahtevek za odpravo odločbe Agencije o odobritvi programa lastninjenja podjetja Elma z dne 24.10.1995, ki ga je vložil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-22/95 z dne 14.3.1996 (Uradni list RS, št. 24/96), ker tožnik ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka do podjetja E. po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru tožnik predlaga uvedbo postopka po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je to razveljavilo konec besedila 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 13/93, 45/93, 55/93, 6/94, 43/94 in 68/94, Uredba). Ta člen Uredbe določa, da podjetje opiše in z dokumentacijo utemelji vse potrebne postopke pred pričetkom lastninskega preoblikovanja, ki se nanašajo po 1. alinnei 1. odstavka med drugim tudi na zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v procesu lastninskega preoblikovanja v skladu z zakonom. Da je podjetje lahko pripravilo program lastninjenja z upoštevanjem navedene določbe Uredbe, so morali organi, pri katerih je bilo treba vložiti predlog za začasno odredbo po določbi 11. člena ZLPP, o tem nemudoma obvestiti Agencijo in podjetje, na katero se je predlog za začasno odredbo nanašal, poleg tega pa so morali o tem predlogu nemudoma odločiti. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke, prvostopenjske odločbe ter priloženih upravnih spisov pa je razvidno, da navedena določba Uredbe v obravnavanem primeru ni bila uporabljena in da za njeno uporabo tudi ni bilo podlage, saj iz navedenih aktov in spisov ne izhaja, da bi bilo podjetje ali Agencija obveščena o tem, da je tožnik za podjetje E. vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Tega, da bi bila Agencija in podjetje obveščena o predlogu za izdajo začasne odredbe, ne zatrjuje niti tožnik. V upravnih spisih pa sta izjavi uradnih oseb iz Upravne enote L., Izpostava B. (kjer naj bi tožnik po lastnih navedbah 1.3.1993 vložil predlog za izdajo začasne odredbe) in iz Izpostave C. (kjer je tožnik 1.6.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo), da predlog za izdajo začasne odredbe na teh organih ni bil nikoli vložen. Zato sodišče prve stopnje ne dvomi o zaključku prvostopenjskega organa in tožene stranke, da pri pripravi programa lastninskega preoblikovanja podjetja E. določba 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe ni bila uporabljena in da tudi ni bilo podlage za njeno uporabo. Ker se torej lastninsko preoblikovanje podjetja E. ni izvajalo na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe, tudi po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni podlage za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po 46. členu ZUstS v zvezi z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Zato je tožena stranka pravilno ravnala, ko je tožnikov zahtevek za uvedbo postopka po 46. členu ZUstS zavrgla potem, ko je najprej odpravila odločbo Agencije, s katero je ta zahtevek zavrnila.

Tožnik vlaga pritožbo, v kateri navaja, da je jasno dokazano, da je prevzel vse ukrepe, ki jih ZDen zahteva v zaščito denacionalizacijskih upravičenecev. Zahtevek za denacionalizacijo je vložil 1.6.1993 na Oddelku za gospodarstvo občine L. - C. in skladno z 11. členom ZLPP dne 1.3.1997 prijavil "lastninske pravice" na občini L. - B., s prošnjo, da prijavi njegove lastninske pravice na odgovarjajočih mestih". Njegovo denacionalizacijsko vprašanje še ni dokončno rešeno ali pa sklenjen dogovor, ki ga pred uvedbo privatizacije zahteva Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-22/95. Navaja, da ga tožena stranka v odgovoru na pritožbo in v svojem sklepu imenuje "aktivno nelegitimno stranko", kar šteje za osebno žalitev. S tem se skuša opravičevati nepravilno ali celo nezakonito poslovanje. Sprašuje se, kako je mogoče, da je g. P., prav tako udeleženec pri postopku denacionalizacije podjetja E., s svojim zahtevkom uspel in to kljub zamujeni prijavi, kar so mu povedali na Agenciji, sam pa s pravočasno prijavo ni uspel. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi iz predloženih spisov ne izhaja, da bi bila podjetje E. in Agencija obveščena o tem, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Zato z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-22/95 (na katero se tožnik sklicuje) razveljavljena določba 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe utemeljeno ni bila uporabljena pri odločanju v konkretni zadevi. Zaradi istega razloga tudi ni bila podana pravna podlaga za uporabo 46. člena ZUstS. Po tej določbi namreč vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posameznim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa je bila, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnikova vloga za odpravo odločbe Agencije pravilno zavržena, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 46. člena ZUstS. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik sicer zatrjuje, da je pravočasno prijavil "lastninske pravice", vendar za to, da bi bila zahteva za začasno odredbo v roku iz 11. člena ZLPP dejansko vložena oziroma, da bi bila podjetje E. in Agencija o tem obveščena, ni podlage v predloženih spisih. Iz le-teh izhaja, da je bilo po opravljenih poizvedbah ugotovljeno, da takšne zahteve v Upravni enoti L. nista prejela niti Izpostava C. niti Izpostava B. Zato pritožbeni ugovor, da navedena odločba Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ni bila upoštevana, ni utemeljen.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati ugovor o reševanju zahteve upravičenca Pirnata, saj le-ta ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Ker glede na navedeno niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.