Jedro

Izvršitveni način hrambe droge (zaradi prodaje) je ena od alternativno določenih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in posebne dodatne konkretizacije ne potrebuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 11. 11. 2013 starejšemu mladoletniku D. R. za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z dodatnim navodilom, da je mladoletnik dolžan obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo posvetovalnico; ter mu na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 drogo, ki mu je bila zasežena dne 25. 4. 2013, odvzelo. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 5. 12. 2013 pritožbo mladoletnikovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu. Obe sodišči sta odločili, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočni sklep je mladoletnikov zagovornik pravočasno, dne 20. 12. 2013, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovornik v zahtevi navaja, da dejanje, ki ga je storil mladoletnik, ni kaznivo dejanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče mladoletnika oprosti, ker ni dokazan namen prodaje prepovedane droge.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevana kršitev ni podana, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo mladoletniku in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 21. 2. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da niso podani elementi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj ni dokazano, da je storilec želel prepovedano drogo prodati. Policist je pri mladoletniku sicer našel štiri zavitke konoplje in vršiček konoplje, ni pa ugotovil elementa prodaje, saj bi to moral zabeležiti in nato izpovedati kot priča. Policist tako ni ugotovil nobenega elementa prodaje, ampak je to dejstvo zgolj zapisal v ovadbo in ga potrdil na sodišču. Pri mladoletnikovem ravnanju gre zgolj za posedovanje droge, ki ga mladoletnik ni zanikal, zato gre za prekršek in ne za kaznivo dejanje. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Kp 288/2005. 7. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je treba pri presoji, ali ima dejanje vse znake kaznivega dejanja, upoštevati opis dejanja v celoti - če so v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno ali mogoče konkretizirati (npr. določen namen storilca), zadošča, da je v opis vključeni zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje) kot zakonski znak kaznivega dejanja je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Izvršitveni način hrambe (zaradi prodaje) je ena od alternativno določenih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in posebne dodatne konkretizacije ne potrebuje(1). Tako sodišče prve kot tudi druge stopnje sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pojasnili, da ima starejšemu mladoletniku očitano kaznivo dejanje, opisano v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornikove navedbe v zahtevi, da ni dokazano, da je mladoletnik želel drogo prodati, po vsebini predstavljajo nestrinjanje z v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati in ne kršitve kazenskega zakona.

8. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 288/2005 z dne 28.9.2005, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje mladoletnikov zagovornik ni relevantna, saj obtožni akt v navedeni zadevi obtožencu ni očital namena prodaje in v opisu dejanja tako niso bila navedena za kaznivo dejanje pravnorelevantna dejstva, ki pomenijo izvršitveno obliko kaznivega dejanja. Nasprotno od navedenega, pa v konkretni zadevi predlog za izrek vzgojnega ukrepa in sklep sodišča prve stopnje vsebujeta vsa pravnorelevantna dejstva, ki pomenijo izvršitveno obliko mladoletniku očitanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 484. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da se sme mladoletnika obsoditi na plačilo stroškov kazenskega postopka le, če se mu izreče kazen. Če se mladoletniku izreče vzgojni ukrep, stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 28/2008 z dne 19.6.2008 in sodba VSRS I Ips 479/2007 z dne 10.1.2008.