Jedro

Pravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je kot pravno priznano škodo za duševne bolečine zaradi strahu in zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti mogoče upoštevati le, če so posledica telesnih poškodb.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo zamudnih obresti zaradi z zamudo priznanih in izplačanih zneskov nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, za povračilo stroškov, ki jih je imela tožnica s samoplačevanjem prispevkov za prostovoljno zavarovanje ter za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi predolgega odločanja tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnico z odločbo z dne 13. 7. 1992 razvrstila v II. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve s polovičnim delovnim časom od 29. 6. 1992 dalje. Na pritožbo L. je tožena stranka navedeno odločbo odpravila, pristojni območni enoti pa je bilo naloženo, da ponovno odloča o pravicah tožnice iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je ponovno odločila z odločbo z dne 8. 11. 2001 tako, da je tožnico razvrstila v II. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve s polovičnim delovnim časom od 29. 6. 1992 dalje. S posebno odločbo z dne 13. 12. 2001 je bilo tožnici priznano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 23. 9. 1993 dalje. Tožena stranka je odločbo o priznanju invalidnosti res izdala šele v letu 2001, vendar v njenem ravnanju ni elementov krivdne odgovornosti, prav tako pa ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožene stranke. Tožnica zoper odločbo z dne 16. 10. 1992 ni uveljavljala sodnega varstva. Na izkazano vabilo tožene stranke za izpeljavo invalidskega postopka se ni odzvala, uvrstitvi med trajno presežne delavce ni ugovarjala.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od zneskov nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Razveljavilo je tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem delu je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Navedlo je, da tudi v primeru, če bi bila tožnici pravočasno priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ji to ne bi zagotavljalo tudi vštevanja zavarovalne dobe in bi se (prav tako) morala vključiti v obvezno zavarovanje na podlagi prostovoljnega zavarovanja. Odškodnina zaradi strahu za lastno eksistenco, ker je bila zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnica odvisna od finančne pomoči moža in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa ni pravno priznana škoda po določbah ZOR. Tožnica te odškodnine ne uveljavlja kot posledico predhodno utrpljene telesne poškodbe.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnih predpisov in zaradi bistvene kršitve določb ZPP. Navaja, da bi bila zaposlena, če ne bi bilo škodnega ravnanja tožene stranke. Tožnici namreč delovno razmerje kot presežni delavki ne bi moglo prenehati, če bi tožena stranka pravočasno odločila o invalidnosti tožnice. Službo je izgubila po malomarnosti tožene stranke, zato je utemeljen tudi njen zahtevek za plačilo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje kot tudi za odškodnino za nematerialno škodo. Tožena stranka se svoje odgovornosti za zamudo pri izdaji odločbe ni razbremenila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb v reviziji, kolikor se nanašajo na nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko revizijski razlog (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) uveljavlja. Neutemeljene pa so navedbe o tem, da bi moralo sodišče razveljaviti prvostopno sodbo v celoti, ker jo je razveljavilo glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu nadomestila plače. V razveljavljenem delu je šlo za samostojen odškodninski zahtevek, ki temelji na določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 in o katerem je sodišče lahko odločalo neodvisno od odločitve o drugih odškodninskih zahtevkih, ki temeljijo na določbi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Gre za drugo pravno podlago in za drugačno odgovornost Zavoda.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 odgovarja zavod za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica zatrjuje, da ji je škoda nastala zaradi predolgega odločanja tožene stranke o njenih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Ker tožena stranka ni pravočasno odločila o priznanju invalidnosti, je tožnica izgubila zaposlitev kot presežna delavka, do česar ne bi moglo priti, če bi imela priznano invalidnost. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila zaradi ravnanj tožnice pretrgana vzročna zveza med očitanim ravnanjem tožene stranke – predolgim odločanjem – in nastalo posledico: izgubo zaposlitve. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnice zavrnilo zato, ker naj tožnici ne bi nastala škoda oziroma pravno priznana škoda. Pri tem pa izhaja iz zmotne pravne presoje.

Tožnica zahtevka za plačilo zneska 1,368.000,00 SIT ni zahtevala zato, ker ji tožena stranka ni pravočasno priznala pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tudi v tem delu namreč njen zahtevek temelji na očitku, da tožena stranka ni pravočasno odločila o njenem statusu invalidnosti, zaradi česar ji je delovno razmerje prenehalo in se je ni upoštevalo kot zaščitene kategorije delavcev po ZDR90. Z drugimi besedami, če bi tožena stranka pravočasno odločila o invalidnosti tožnice, ta ne bi mogla izgubiti zaposlitve kot presežna delavka (brez svojega soglasja, člen 36.d ZDR90) in prostovoljno zavarovanje ne bi bilo potrebno.

Pravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je kot pravno priznano škodo za duševne bolečine zaradi strahu in zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, mogoče upoštevati le, če so posledica telesnih poškodb. Kaj takega iz določbe 200. in drugih členov ZOR ne izhaja.

Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz zmotnega pravnega izhodišča o pritožbenih navedbah in razlogih prvostopne sodbe nima nobene obrazložitve. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi napačno navede (stran 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), da prvostopno sodišče ni ugotavljalo drugih elementov odškodninske odgovornosti. Toda prvostopna sodba utemeljuje zavrnitev tožbenih zahtevkov ravno s tem, da ni bilo vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo zatrjuje tožnica.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o tistih okoliščinah, ki so bile bistvene za odločitev sodišča prve stopnje, jo revizijsko sodišče ne more spremeniti. Sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o pritožbenih navedbah tožnice ni odločilo, zato pravnomočna sodba odločitve o bistvenih razlogih prvostopne sodbe nima. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in zadevo vrniti sodišču druge stopnje, da o pritožbi ponovno odloči, upoštevajoč pravilna materialno pravna izhodišča, razloge sodišča prve stopnje in bistvene navedbe v pritožbi glede teh razlogov (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.