Jedro

Opcija upravičenca po 25. členu ZDen glede vzpostavitve lastninskega deleža lahko nanaša le na celoto, ne pa na posamezen del sicer enotne nepremičnine.

Pravica do izbire po 25. členu ZDen omogoča le odločitev za eno od tam opisanih opcij, ne zajema pa možnosti njihove kombinacije.

Ob izhodišču, da se podržavljeno premoženje vrača prvenstveno v naravi (z vzpostavitvijo lastninskega stanja - 2. člen in 16. člen ZDen) je določbe Zden o odškodnini mogoče uporabiti le tam, kjer z vrnitvijo v naravi ali vzpostavitvijo lastninskih deležev ni mogoče doseči namena zakona.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sklep sodišča druge stopnje, sklep sodišča prve stopnje z dne 4.2.1997 v obsegu odločitve v tč. II ter sklep sodišča prve stopnje z dne 13.3.1997 v obsegu odločitve v tč. 2, se razveljavijo, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prepisna izjava, ki sta jo dne 30.8.1948 na zapisnik pri Mestnem ljudskem odboru ... podala F. S. in S. S., neveljavna. Mestni občini ..., Občini ... in Občini ... je naložilo, da so denacionalizacijskima upravičencema pok. F. in S. S. dolžne nerazdelno in bremen prosto vrniti in izročiti v last nepremičnino in sicer dve stanovanji v izmeri 80,30 m2 in 60,08 m2 v prvem nadstropju in poslovni prostor v pritličju v izmeri 9,77 m2 stanovanjske hiše, stoječe na parceli št..., vl. št... k.o..., do višine 10/19-tin oziroma za vsakega do 5/19-tin, s pripadajočim deležem na skupnih delih, objektih in napravah ter funkcionalnem zemljišču. Slovenskemu odškodninskemu skladu pa je naložilo, da mora vsakemu od upravičencev izplačati odškodnino v znesku 30.733,68 DEM v obliki obveznic, glasečih se na znesek 61.467,36 DEM oziroma v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Z dopolnilnim sklepom pa je navedeno odločitev dopolnilo tako, da je za denacionalizirano premoženje, ki pripada pok. F. S., določilo skrbnico v osebi predlagateljice M. A. S., za denacionalizirano premoženje, ki bo vrnjeno pok. S. S., pa skrbnika v osebi predlagatelja S. S. Dodalo je še zapis, da je navedeno odškodnino Slovenski odškodninski sklad dolžan plačati skrbnikoma v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa. Slovenski odškodninski sklad se je pritožil zoper obe odločitvi, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sklepa sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje vlaga Slovenski odškodninski sklad revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev z istočasno razveljavitvijo odločitve sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je bila prepisna izjava z dne 30.8.1948 od pokojnih denacionalizacijskih upravičencev izsiljena. Hiša, ki je predmet denacionalizacije, je bila zaradi bombardiranja med vojno poškodovana, del hiše pa je bil porušen. Mestni ljudski odbor ... je zahteval popravilo hiše, brata S. in F. S. pa nista imela denarja. Zato sta nepremičnino prepustila v državno last. Sporna izjava je bila torej dana iz ekonomskih razlogov, ne pa zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Zaradi neupoštevanja določbe 25. člena Zakona o denacionalizaciji je bilo pravno napak odločeno. Vrednost hiše ob podržavljenju je bila 154.276,64 DEM, ob denacionalizaciji pa 335.900,25 DEM. Vrednost nepremičnine se je torej glede na stanje ob podržavljenju bistveno povečala. Zato bi bilo treba primarno vzpostaviti ustrezen lastninski delež, odškodnina v obveznicah pa je le podrejene narave. V naravi je mogoče vrniti tudi stanovanji na podstrešju. Sicer pa gre pri kupoprodajni pogodbi z dne 10.1.1990, s katero je lokal prešel v zasebno last, morda za okoliščine iz določbe 89. člena Zakona o denacionalizaciji. Iz predložene pogodbe ni razvidno, da bi bila sploh prijavljena zaradi plačila davka. Stanovanji na podstrešju sta družbena last. Glede njiju ni mogoče uporabiti določbe 116. člena Stanovanjskega zakona. Predmetna hiša na parceli ... je še vedno vpisana kot družbena lastnina.

Predlagatelji in ostali nasprotni udeleženci na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je deloma utemeljena.

Uporabo določbe 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS št. 27/91), po kateri imata pok. brata S. položaj upravičencev do denacionalizacije, sta sodišči druge in prve stopnje vezali na dejanske ugotovitve, ki v medsebojni povezavi dokazujejo, da sta sporno nepremičnino bila prisiljena izročiti v tedanje splošno ljudsko premoženje. Vsebina prepisne izjave z dne 30.8.1948 je bila ocenjena z upoštevanjem izpovedi priče Z. L., ki je podrobno opisala stanje nepremičnine ob bombardiranju, ko zunanja, na cesto obrnjena stran hiše, ni bila poškodovana, zaradi česar pasantov ni ogrožala. V prepisni izjavi navedeni zapis, da je treba hišo popraviti "zaradi odvrnitve nevarnosti za življenje ljudi," je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ocenjen kot opravičilo za izvajani pritisk na upravičenca, da stavbo brezplačno prepustita v državno last. Ker nevarnosti za življenje ljudi ni bilo, je v prepisni izjavi citirana zahteva za popravilo pravilno razumljena kot imperativ, ki sta mu upravičenca v tedanji politični klimi, ki je temeljila na prisili in grožnjah, morala slediti. Revizijska trditev, da sta se za podpis izjave odločila iz ekonomskih razlogov, ker za popravilo nista imela denarja, zato prehaja na področje nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Stavba namreč tudi po prehodu v državno last - razen odstranitve ruševin na dvorišču - ni bila popravljana. Ekonomski položaj upravičencev torej ni bil dejavnik, ki bi odločal o prepustitvi stavbe državi. Ta dejavnik je mogoče iskati le v prisili tedanjih predstavnikov MLO ..., izvajanj - kakor je pravilno ugotovljeno v izpodbijanem sklepu - v takratni družbenopolitični klimi, ki ni bila naklonjena premožnejšim slojem prebivalstva. S tem pa so podane vse dejanske ugotovitve za uporabo določbe 5. člena ZDen. Revizija v tem obsegu torej ni utemeljena.

V ostalem pa reviziji ni mogoče odreči utemeljitve. Slovenski odškodninski sklad glede na vsebino svojih stališč odklanja status denacionalizacijskega zavezanca. Meni, da ni utemeljena odločitev, da so izkazane ovire za vrnitev (dela) nepremičnine v naravi, ker bi bilo mogoče vzpostaviti na stavbi lastninsko pravico do prvotne vrednosti nepremičnine.

Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je bila notranjost stavbe deloma obnovljena, na podstrešju pa sta bili zgrajeni dve novi manjši stanovanji. Lokal v pritličju (meri skoraj 200 m2) je bil prodan v last in adaptiran. Sodišči druge in prve stopnje sta šteli, da navedenih delov ni mogoče vrniti v last. Iz mnenja izvedenca ing. Ž., ki mu stranke tega postopka niso osporavale, opravil pa je cenitev nepremičnine v skladu z določbo 44. člena ZDen, je razvidno, da predstavlja adaptirani lokal v pritličju z manjšima stanovanjema na podstrešju kar 9/19-tin celotne vrednosti stavbe (sedanja vrednost teh delov znese 159.297,25 DEM). Preostalih 10/19 poslopja obsega stanovanji v prvem nadstropju ter manjši lokal v pritličju v vrednosti 176.603,04 DEM, kar predstavlja ostalih 10/19-tin celotne vrednosti. Na slednjem delu je bilo vzpostavljeno lastninsko stanje v korist pokojnih upravičencev, nakar je bila upoštevana vrednost lokala in dveh podstrešnih sob (glede na stanje v letu 1948) v znesku 61.467,36 DEM, slednji znesek pa je bil v obliki obveznic naložen v plačilo Slovenskemu odškodninskemu skladu ob upoštevanju določb 16., 24., 29. ter 44. do 46. člena ZDen.

Slovenski odškodninski sklad se je že v pritožbi proti odločitvi sodišča prve stopnje skliceval na določbo 25. člena ZDen o razlagi pravice do izbire, ki jo ima denacionalizacijski upravičenec ob vračanju nepremičnine, katere vrednost se je bistveno povečala zaradi novih investicij. Tudi v reviziji meni, da navedena zakonska določba ni bila prav uporabljena, ko je za del nepremičnine bilo vzpostavljeno lastninsko stanje, za drugi del pa določena odškodnina. Revizijski pomisleki so utemeljeni. Ni dvoma, da se je vrednost sporne nepremičnine bistvena povečala. Take so tudi dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa. Zato ima revizija prav, da pravilna uporaba določbe 25. člena ZDen terja drugačno presojo. Pravica do izbire, ki jo ima po tej določbi upravičenec do denacionalizacije, obsega tri možnosti. Lahko izbira med odločitvijo, da se mu nepremičnina ne vrne (z možnostjo uveljavljanja odškodnine), da se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, ali pa zahteva vrnitev in za razliko plača odškodnino. Vendar pa se opcija upravičenca po 25. členu ZDen glede vzpostavitve lastninskega deleža lahko nanaša le na celoto, ne pa na posamezen del sicer enotne nepremičnine. Sporna stavba je po doslej zbranih podatkih v zemljiški knjigi vknjižena kot celota - ne glede na lastništvo večjega poslovnega lokala v pritličju. Tudi izpodbijani sklep izhaja iz celote, saj denacionalizacijskima upravičencema dodeljuje na tej celoti ustrezni delež (10/19-tin). Tako stališče je po povedanem sicer sprejemljivo, vendar pa je njegova izpeljava pravno zgrešena: upošteva namreč samostojno enoto (lokal) in stanovanji na podstrešju stavbe ter sedanjo vrednost tega dela ob stanju v času podržavljenja - namesto, da bi se ustrezno povečal delež upravičencev na celoti - nalaga v plačilo Slovenskemu odškodninskemu skladu. Pravica do izbire po 25. členu ZDen omogoča le odločitev za eno od tam opisanih opcij, ne zajema pa možnosti njihove kombinacije. Prav to se je zgodilo v obravnavanem primeru: predlagatelji namreč poleg vzpostavitve lastninskega deleža zahtevajo še odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Pri tem pa ni ovire za izračun višine prvotne vrednosti nepremičnine. Stanje večjega lokala v pritličju in podstrešnih prostorov, kjer sta izdelani dve manjši stanovanji, je upoštevano glede na situacijo ob podržavljenju in upoštevaje sedanjo vrednost (44. člena ZDen). Ob izhodišču, da se podržavljeno premoženje vrača prvenstveno v naravi (z vzpostavitvijo lastninskega stanja - 2. člen in 16. člen ZDen) je določbe Zden o odškodnini mogoče uporabiti le tam, kjer z vrnitvijo v naravi ali vzpostavitvijo lastninskih deležev ni mogoče doseči namena zakona. Revizija ima prav, da je v tem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava do višine prvotne vrednosti nepremičnine možno vzpostaviti lastninski delež upravičencev; ta pa bo ob upoštevanju sedanje vrednosti - po stanju ob podržavljenju - tistih prostorov, v katerih sta sedaj dve podstrešni stanovanji, poleg njiju pa še lokal (cenitev predstavlja znesek 61.467,36 DEM) očitno presegel delež 10/19-tink.

Nakazana pravilna uporaba materialnega prava ima za posledico razveljavitev izpodbijanih sklepov v obsegu, opisanem v izreku, torej v tistem delu, ki zadeva Slovenski odškodninski sklad kot denacionalizacijskega zavezanca, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da o stvari v tem delu znova odloči. Izhodišča za vnovično odločanje so deloma že zbrana. Izvedenec je prvotno vrednost večjega lokala in podstrešnih stanovanj opredelil. Ni razloga, zakaj bi ne bilo mogoče te vrednosti opredeliti s povečanjem lastninskega deleža denacionalizacijskih upravičencev na celotni stavbi. Takšno povečanje (opredeljeno je z zneskom 61.467,36 DEM) pa ne sme poseči v lastninsko opravičenje, ki ga je pridobil kupec večjega lokala v pritličju. Stvar razdružitvenega postopka (z eventualno vknjižbo etažne lastnine) bo, kateri deli stavbe (razen omenjenega lokala) bodo denacionalizacijskima upravičencema pripadli še v last poleg tistih, ki jih navaja izpodbijani sklep v okviru že vzpostavljenega solastninskega deleža. V tem obsegu revizijsko sodišče glede lokala nima pomislekov o veljavnosti kupoprodajne pogodbe, s katero je kupec lokala na njem pridobil lastninsko pravico v obsegu, ki iz pogodbe izhaja.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker v reviziji niso bili zaznamovani.