Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.

Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi kaznivih dejanj spremeni tako, da se kaznivi dejanji, opisani pod točkama I in II izreka prvostopne sodbe, pravno opredelita kot kaznivi dejanji razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika in se obdolženega A. A. (osebni podatki v prvostopni sodbi) po 2. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe,

I. da je dne 7. 1. 2019 na spletni strani medija X o zasebnem tožilcu trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, ko je citiranega dne na omenjenem mediju objavil članek z naslovom »Y«, v katerem je med drugim zapisal: »Gre za podjetnika B. B., ki naj bi bil že prej pri novem županu zadolžen za »mutne posle«, nato pa v nadaljevanju članka zapisal: »Podjetnik B. B., ki ga je novi župan med prvimi zaposlil v svojem kabinetu, na tako imenovano zaupanje (že 21. decembra, takoj po prvi seji mestnega sveta), ima - kot vse kaže - zelo sporno preteklost.«... »B. B. je bil v času poslovanja C. d.o.o. uradno prijavljen na Z., kjer so, zanimivo, starši župana imeli vikend, ki pa so ga kasneje prodali. B. B. je za mestnega svetnika na Listi sicer kandidiral s stalnim bivališčem na U. ulici, čeprav naši viri trdijo, da županov sodelavec dejansko živi na naslovu V, kjer je tudi sedež dveh podjetij, ki ju B. B. vodi kot direktor«. Pod podnaslovom »SKRIVAČ!« je obdolženec zapisal: »Pri tem pa je dovolj pomenljivo vsaj še dvoje. Prvič, B. B., ki ga imajo za »mutibariča«, pri županu pa naj bi bil že prej zadolžen za »mutne posle«, se očitno dobesedno skriva, in to precej pobalinsko. Ko smo pred to objavo želeli pridobiti njegov komentar, smo ga poklicali po mobilnem telefonu, se predstavili, toda glas na drugi strani nam je dejal, da on ni B. B., ampak neki S., da je B. B. pozabil mobilni telefon, zato se na klice oglaša on, B. B. pa nas bo poklical nazaj. To se seveda ni zgodilo, B. B. ni poklical, tudi na vprašanja, poslana po SMS, B. B. ni odgovoril, komentar pa so zavrnili tudi na mestni občini, češ, gre za B. B. osebne zadeve.« Pod podnaslovom »NA T. VSE VEDELI...TODA ZAMOLČALI, DA NE BI ŠKODOVALI ŽUPANU?!« je zapisal: »In drugič. Za sumljive posle B. B. so vedeli tudi na časopisu T., saj so 9. maja 2013 sami objavili daljši članek o »varanju« C. d.o.o., ter eksplicitno omenili tudi kazensko prijavo zoper novega svetovalca župana, B. B.«, dejanje pa je bilo storjeno z drugim sredstvom javnega obveščanja, in sicer na spletni strani X. II. da je dne 17. 1. 2019 na spletni strani medija X o zasebnemu tožilcu trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, ko je citiranega dne na omenjenem mediju objavil članek z naslovom »Q?!«, kjer je zapisal »župan je za posamezne etaže (nadstropja) in nekaj parkirnih prostorov zahteval 300 tisoč evrov, čeprav se je med šokiranimi najemniki poslovnih prostorov izvedelo, da je banka celotno stavbo županu prodala za samo 280 tisoč evrov?! Toda župan in B. B. naj bi med pogajanji s potencialnimi kupci pojasnjevala, da je bila poslovna stavba dejansko prodana po bistveno višji ceni, kot je bila pogodbena cena, saj so se po besedah župana in B. B. »zapirale« še nekatere druge zadeve, ki pa jih nista želela pojasniti. B. B. naj bi kasneje vendarle izdal, da je bilo poleg pogodbene kupnine, ki je znašala 280 tisoč evrov, izplačanih še 200 tisoč evrov gotovine, kot »darilo za izvedbo pravnega posla«. B. B. naj bi tudi sam povedal, da je bil znesek 200 tisoč evrov sprva namenjen dvema predstavnikoma banke, ni pa navedel imen. Ko naj bi ta denar osebno dostavil v P., pa naj bi si ga tam po njegovih besedah razdelili štirje bančniki. B. B. naj bi tudi priznal, da je takrat, ko se je odpeljal v P., doma iz strahu pustil mobilni telefon.« ter v nadaljevanju »Pri tem pa so zanimive naslednje (osebne) povezave: D. D., pravnica v zavarovalnici, je sestra E. E. in nekdanja zasebna spremljevalka B. B. Obe podjetji, ki ju vodi B. B., sta registrirani na naslovu te stavbe - V. In spomnimo, B. B. je policija enkrat že kazensko ovadila zaradi suma poslovne goljufije...« dejanje pa je bilo storjeno z drugim sredstvom javnega obveščanja, in sicer na spletni strani X., s tem naj bi storil pod točko I kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika in pod točko II kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika.

II. Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku mora zasebni tožilec B. B. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika ter sodno takso v višini 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega pod točko I. in II. izreka napadene sodbe dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je za vsako kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1 določilo dva meseca zapora ter mu po drugem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke zasebnega tožilca in nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 180,00 EUR po tar. št. 7212 ZST-1. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati tudi stroške, povzročene po svoji krivdi v višini 298,21 EUR, zasebni tožilec pa je dolžan plačati stroške, povzročene po svoji krivdi v višini 130,11 EUR.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe kazenskega zakonika, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 29. in 30. člena Ustave Republike Slovenije, vložili pa so tudi dopolnitev pritožbe ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo in dopolnitev pritožbe zagovornikov obdolženega je podal odgovor pooblaščenec zasebnega tožilca, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ju zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na predlog zagovornika obdolženega je pritožbeno sodišče opravilo javno sejo v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika ter zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

6. Zagovorniki obdolženega sodišču prve stopnje očitajo, da je s tem, ko je odločilo le o kaznivih dejanjih žaljive obdolžitve, ne pa tudi o kaznivih dejanjih razžalitve, ravnalo v nasprotju z določilom drugega odstavka 356. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo v točki 19 in 20 napadene sodbe. Sicer pa je kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP podana, če sodišče prve stopnje med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je nepravilno uporabilo, ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe pa je to vplivalo ali je moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. V pritožbi opisane kršitve pravice do obrambe pa ni mogoče umestiti v nobeno od navedenih kršitev. Je pa očitno, da pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero ne soglaša iz razlogov, ki jih s tem navaja in jo skuša napačno prikazati kot kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zagovorniki uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očitajo, da je napačno naslov obeh člankov štelo kot del obtožbenega očitka, saj je po oceni pritožbe bila za zasebnega tožilca sporna le vsebina članka. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pri prekoračitvi obtožbe ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, zato je po oceni pritožbenega sodišča potrebno zatrjevano kršitev obravnavati kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa tudi ta procesna kršitev ni podana, saj s strani pritožbe grajane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi naslov obeh spornih člankov del obtožbenega očitka, ne predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo naslova spornih člankov kot del obtoženega očitka, saj sta tudi povzeta v izreku napadene sodbe. Zato naslova in vsebini člankov tudi po oceni pritožbenega sodišča tvorita celoto, pri čemer je prav naslov bistvenega pomena za bralca, saj ustvari prvo informacijo o vsebini članka in se že na podlagi naslova bralec odloči ali bo članek sploh prebral ali ne, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

8. Uspešna tudi ne more biti pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da je obdolženemu kršilo pravico do obrambe iz člena 371/II ZKP, saj zasebni tožilec obdolženemu očita v zasebni tožbi storitev dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve in dveh kaznivih dejanj razžalitve, vendar zakonski znaki navedenih kaznivih dejanj niso tako konkretizirani, da bi se obdolženi lahko zoper takšno obtožbo učinkovito branil. Že sodišče prve stopnje je na takšne očitke odgovorilo v razlogih napadene sodbe v točki 9, ko je navedlo tudi razloge zakaj je obdolžencu očitana kazniva dejanja kvalificiralo kot dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve, opisanih v točkah I. in II. napadene sodbe. Zato pravica do obrambe obdolžencu ni bila onemogočena, še posebej zato, ker je bil seznanjen z opisom kaznivih dejanj po posamezni zasebni tožbi, kakor tudi s pravno opredelitvijo posameznega kaznivega dejanja. Tako je imel obdolženi pred sodiščem prve stopnje možnost, da se zagovarja in je tudi podal svoj zagovor. Omogočen mu je bil tako zagovor v zvezi z očitki iz zasebne tožbe, to je v zvezi z opisom dejanj ter se je tudi izjavil o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah ter aktivno izvajal svojo obrambo, zato njegova pravica do obrambe ni bila kršena.

9. V povezavi z zgoraj navedenim pa pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni popolno rešilo predmeta obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka je namreč podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in navedene določbe zakona ni mogoče razlagati na način kot to navaja pritožba, ki neuspešno sodišču prve stopnje očita, da z povzetjem kaznivega dejanja razžalitve v kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ni v celoti rešilo predmeta obtožbe in s tem kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. V kolikor pa pritožba s trditvijo, da napadena sodba nima razlogov o tem na kak način je obdolženi trdil in raznašal negativne vrednostne ocene o zasebnem tožilcu, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa glede na prekvalifikacijo dejanja ni pomembno, kakor tudi ne okoliščine s katerimi pritožba skuša prepričati, da je imel obdolženi utemeljen razlog verjeti v to, kar je zapisal v spornih člankih.

10. Kar zadeva sam izrek napadene sodbe pa pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožbe, da opisa kaznivih dejanj, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega z napadeno sodbo, ne vsebujeta vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve iz drugega odstavka 160. člena KZ-1. Pritožba namreč pravilno navaja, da navedeno kaznivo dejanje lahko stori le tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu in sicer po drugem odstavku 160. člena KZ-1, če je bilo dejanje storjeno s tiskom, po radiju, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu. Iz navedenega izhaja, da se lahko obravnavano kaznivo dejanje stori bodisi s trditvijo ali z raznašanjem žaljivih dejstev ter ga je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa z izražanjem v pogojnem naklonu, na kar opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da posamezne sporne navedbe, ki jih je moč opredelitvi kot navedbe o dejstvih, v opisu dejanj, niso bile postavljene kot trditve, ampak so izražene v pogojnem naklonu, s pogojnimi trditvami pa kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ni mogoče storiti.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tej smeri pritrdilo, pri preizkusu napadene sodbe pa ugotovilo, da so navedbe obdolženca po zasebnih tožbah, ki so povzete v izrek napadene sodbe in so izražene v obliki namigovanj in ne trditev, negativna vrednostna ocena zasebnega tožilca, ki se odraža skozi celotno inkriminirano besedilo, ki jih je obdolženi navedel o zasebnem tožilcu, kar ima ob odsotnosti dejanske podlage za takšne očitke, tiste odločilne okoliščine, ki govorijo v prid kaznivega dejanja razžalitve. Pritožbeno sodišče je zato ob ugotovitvi, da predstavljajo navedbe, ki izhajajo iz zasebnih tožb in besede, ki jih je obdolženi navedel o zasebnem tožilcu, žaljivo vrednostno oceno zasebnega tožilca, zaključilo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 (tako tudi VSRS I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017). Pritožbeno sodišče pri tem sprejema tako razloge kot presojo sodišča prve stopnje, da je bil zasebni tožilec zaradi inkriminiranih očitkov prizadet in da so ti očitki škodili njegovi časti in dobremu imenu. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče kvalifikacijo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, na katero sicer ni vezano, spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Kaznivo dejanje razžalitve je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb. V okviru obravnavane inkriminacije pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, med tem ko gre pri raznašanju za razširjanje, prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstajajo. V obravnavani zadevi pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za očitek negativne vrednostne sodbe o prizadetem zasebnem tožilcu in zato gre za kaznivo dejanje razžalitve, kar je pokazala presoja konteksta celotnega besedila obeh spornih člankov, ki jo je opravilo pritožbeno sodišče. 12. Glede na navedeno ima pritožba prav, da obdolžencu očitani kaznivi dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega z napadeno sodbo, nimata znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, saj je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa z izražanjem v pogojnem naklonu, kot je to že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije I Ips 231/2006. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je pritožbi zagovornikov v tem delu ugodilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je dejanji, opisani pod točkama I. in II. izreka napadene sodbe, pravno opredelilo kot kaznivi dejanji razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Zato pritožba zagovornikov, ki gre v smeri graje zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ni odločilna, kakor tudi ne dokazovanje resnice in v zvezi s tem priloženo pisanje k dopolnitvi pritožbe. Kazenske odgovornosti obdolženega pa ne izključuje pravica do svobode izražanja iz člena 39 Ustave Republike Slovenije, kot to trdi pritožba.

13. Zagovorniki se pritožujejo tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdijo, da je imel obdolženi utemeljen razlog verjeti v zapisano in da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da novinar ne bo kazensko odgovarjal zaradi zatrjevanja ali razširjanja žaljivih dejstev, če dokaže njihovo resničnost in da je njegova pravica zagotavljati anonimnost virov ter je ravnal s potrebno poklicno skrbnostjo. Vse navedeno pa glede na prekvalifikacijo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, s strani pritožbenega sodišča, ni odločilno, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženi z dejanji iz točke I. in II. izreka napadene sodbe izpolnil vse zakonite znake dveh kaznivih dejanj razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. 14. Ker je sodišče prve stopnje obdolžencu očitani ravnanji napačno pravno opredelilo kot kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremenilo tako, da je kaznivi dejanji opisani pod točkama I. in II. njenega izreka, pravno opredelilo kot kaznivi dejanji razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, ki sta bili storjeni z drugim sredstvom javnega obveščanja, in sicer na spletni strani X. 15. Kaznivo dejanje razžalitve iz člena 158/I KZ-1 je splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki ga glede na abstrakten opis v tej določbi stori, kdor koga razžali. V skladu z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je izključena kaznivost sicer žaljivih izjav, če so podane v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, vendar le, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Po ustaljeni sodni praksi je sprejeto stališče, da je v določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama: med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, predstavlja pa tudi mejo grobim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom, oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje upravičenih koristi, temveč s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoj iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih, in posege v dostojanstvo drugih sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja.1 Nadalje za reševanje kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed ali izjav samih po sebi, ne sme se izhajati zgolj iz jezikovne razlage sporne izjave, temveč je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oziroma osebno diskreditacijo določene osebe. Ob vsem navedenem pa je potrebno pri vprašanju, ali je v posameznem primeru izključena protipravnost, ugotoviti tudi subjektivni element, ki se izraža v storilčevem vedenju, da ravna z namenom varstva upravičenih koristi. Glede na navedeno, in ker sta bili dejanji izvršeni pri opravljanju časnikarskega poklica, je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1 presojalo, ali je podan razlog izključitve protipravnosti. Pri tem je ugotovilo, da obdolženec o zasebnem tožilcu javnosti ni razkril ničesar, s čimer ta že ne bi bila seznanjena, saj je o navedeni tematiki že pred obdolženčevim zapisom poročal časopis T. dne 9. maja 2013, torej gre za podatke, ki so bili že razkriti in jih obdolženi ni prvi razkril. Razen tega gre v obravnavani zadevi za osebo, zasebnega tožilca, ki ga je župan zaposlil v svojem kabinetu in naj bi bil vpleten v sporne posle, ki se nanašajo na prodajo poslovne stavbe v V, na podlagi česar je zaključiti, da je zasebni tožilec glede na navedeno relativno javna oseba, katerega delo zanima javnost, s čimer je tudi izgubil pričakovano zasebnost. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča glede na status obdolženca, ki je novinar, potrebno dati pravico do svobode izražanja pred pravico do spoštovanja zasebnosti, saj zasebni tožilec glede na njegov položaj mora tolerirati večjo kritiko. Zato zasebni tožilec ne more upravičeno pričakovati, da se o njegovem domnevnem ravnanju ne bi javno govorilo, pri čemer ni prezreti, da je zasebni tožilec lastnik dela nepremičnine na V. Iz člankov obdolženca pa javnost niti ni izvedela česa, kar že ne bi vedela. Res je, da se je obdolženec v spornih člankih žaljivo izrazil do zasebnega tožilca, kar pa samo po sebi ne zadošča za oceno o protipravnosti in nedopustnosti člankov.

16. Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče pripisati očitka, da je sporna članka zapisal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj iz vsebine člankov izhaja, da se je ta nanašal na kritiko dela zasebnega tožilca, za katerega lahko rečemo, da je glede na to, da je bil zaposlen v kabinetu župana, bil javna oseba. Sporna članka sta žaljiva do zasebnega tožilca, vendar glede na navedeno to ne zadošča za oceno o protipravnosti in nedopustnosti člankov, ker pravici do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen EKČP) konkurira pravica do svobode izražanja (10. člen EKČP). Pritožbeno sodišče je med tehtanjem pravice do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravice do svobode izražanja na drugi strani, ob upoštevanju meril za razreševanje kolizije med temi pravicami, glede na vse navedeno zaključilo, da se mora pravica do zasebnosti in časti ter dobrega imena umakniti pravici obdolženca do svobode izražanja, saj obdolženi s člankoma ni protipravno posegel v zasebnost zasebnega tožilca, saj iz vsebine člankov izhaja, da je obdolženi pisal o temi, ki zanima širšo javnost. 17. Na podlagi vseh navedenih okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma, da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi. Posledično temu je zato izključena protipravnost obdolženčevega ravnanja in s tem tudi kaznivost, kar narekuje izrek oprostilne sodbe po 2. točki 358. člena ZKP.

18. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in zato, ker kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo, o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka temelji na določilu drugega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS, I Ips 34935/2012 z dne 19. 5. 2016 in I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006.