Jedro

Enakost ljudi pred zakonom se zagotovi s predpisovanjem kazni v zakonu za posamezna kazniva dejanja. V okviru predpisane kazni pa se storilcu odmeri kazen ne samo po teži kaznivega dejanja in krivdi, temveč tudi z upoštevanjem ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (individualizacija kazni) in njihovim vrednotenjem v vsakem posameznem primeru.

Izrek

Zahteva zagovornikov obs. B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec mora plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 29.8.2000 je bil obs. B.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na 7 let zapora. Izrečena mu je bila stranska kazen izgona tujca iz države za čas 9 let, v izrečeno zaporno kazen pa vštet čas odvzema prostosti in pripor od 20.6.2000 od 8.05 ure dalje. Odvzet mu je bil zaseženi heroin, osebni avtomobil znamke VW Vento, premoženjska korist v skupnem znesku 1.437.000,00 ITL ter naložen v plačilo znesek 3.563.000,00 ITL, kar skupaj ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi v višini 5.000.000,00 ITL. Prav tako je bilo odločeno, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.1.2001 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 6 let zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. B.R., odvetnik M.P. iz N.G., je dne 27.9.2000 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi kršitve določb 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 42. in 43. členom KZ. Predlaga, da se navedene zakonske določbe upoštevajo pri odmeri kazni obsojencu tako, da se mu izrečena pravnomočna kazen, upoštevajoč vse olajševalne okoliščine, omili in zniža. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zatrjevanje, da sodišče pri odmeri kazni ni dovolj upoštevalo olajševalnih okoliščin, kot so odkrito priznanje dejanja, globoka prizadetost, dosedanja nekaznovanost in še zlasti mladost, pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti predmet presoje v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zagovornikovih izvajanj je v očitku, da s pravnomočno sodbo ugotovljene olajševalne okoliščine, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja, niso bile dovolj upoštevane pri odmeri kazni obsojencu. Po zagovornikovi oceni sodišče tudi ni pravilno ovrednotilo stopnjo obsojenčeve krivde, prav tako pa pri odmeri kazni ni upoštevalo sorazmerja med v Kazenskem zakoniku zagroženo in izrečeno kaznijo. S sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, s katero je bila izrečena zaradi prodaje 2.762 kg marihuane kazen 4 leta in 4 mesece zapora, zagovornik nakazuje na neenakost obravnavanja pred zakonom.

Za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ je zagrožena kazen od 1 do 10 let zapora. V okviru tako zagrožene kazni je sodišče obsojencu izreklo kazen 6 let zapora ob upoštevanju teže storjenega dejanja in njegove krivde ter vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (1. in 2. odstavek 41. člena KZ). Zahteva za varstvo zakonitosti z grajo ocene okoliščin, odločilnih za odmero kazni ter ponujanjem njihove lastne presoje, izpodbija pravilnost dejanskega stanja, ki ga je v zvezi z njimi ugotovila pravnomočna sodba. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Prav tako ni mogoče sprejeti očitka, da je z izrečeno kaznijo bila kršena obsojenčeva pravica do enakega obravnavanja pred zakonom (14. člen in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Na splošno velja načelo, da se s predpisovanjem kazni v zakonu za posamezna kazniva dejanja zagotovi enakost ljudi pred zakonom. Toda v okviru predpisane se storilcu odmeri kazen ne samo po teži kaznivega dejanja in krivdi, temveč tudi z upoštevanjem ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (individualizacija kazni) in njihovim vrednotenjem v vsakem posameznem primeru. Slednje predpostavlja, da jih mora sodišče ugotoviti in oceniti ter skladno z možnostmi, ki jih daje Kazenski zakonik, izbrati najprimernejšo kazensko sankcijo. V okviru uporabe istega kazenskega predpisa so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva, različne, temu primerna pa tudi njihova ocena. Sodišče je v tej zadevi obsojencu odmerilo kazen z upoštevanjem vseh navedenih kriterijev. Zato, in ker okoliščina, da bi naj v drugi kazenski zadevi, ki jo omenja zahteva za varstvo zakonitosti, šlo za večjo količino marihuane, torej mamila druge in celo manj nevarne vrste kot v obravnavanem primeru, ni podlage za zaključek, da sta bili z nepravilno uporabo kazenskega zakona kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve zakona ni podane. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.