Jedro

S tem, ko je tožnica kot nadrejena delavka dajala vodjem poslovnih enot ustna navodila za nezakonito poslovanje (izplačevanje nadur preko potnih nalogov, študentskih napotnic oziroma preko podizvajalcev), oziroma je takšno poslovanje omogočala in s tem, ko je tožnica potrjevala mesečne evidence ur oziroma račune, čeprav evidence teh ur niso bile pravilne, je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je prišlo zaradi tožničinega ravnanja do popolne izgube zaupanja s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 10. 2013, temveč da ji je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do vključno 10. 4. 2014, da ji je dolžna tožena stranka za navedeno obdobje priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, ji obračunati ter izplačati pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji plačati denarno povračilo v višini 28.869,39 EUR (na podlagi 118. člena ZDR-1) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.207,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je (s sklepom) toženi stranki v končno plačilo naložilo stroške prič A.A. v znesku 143,60 EUR, B.B. v znesku 43,96 EUR in C.C. v znesku 18,50 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter tožbenemu zahtevku tožnice ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj se zaslišijo zlasti priče D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H.. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka v celoti seznanila z razlogi za odpoved šele s tožničinim zagovorom dne 24. 9. 2013 in da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Dejanja, ki so bila očitana tožnici, naj bi bila storjena od maja 2012 do maja 2013. Tožena stranka je za nepravilnosti, ki naj bi jih domnevno storila tožnica, izvedela že maja 2012, ko je v Slovenijo prišel I.I., ki je že vse od konca aprila 2012 opravljal naloge direktorja in bil seznanjen z nepravilnostmi. Formalno je sicer I.I. postal direktor šele 14. 12. 2014 (pravilno: 14. 12. 2012). Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil prekoračen, prav tako pa je bil prekoračen tudi objektivni rok. Prekoračitev roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa izhaja tudi iz zapisnika o sprejemu zagovora delavke E.E. v zvezi z vabilom na zagovor pred njeno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana E.E.. Tožena stranka je bila že 10. 7. 2013 po opravljenem razgovoru z E.E. obveščena o domnevno nezakonitem poslovanju tožnice. Tožena stranka je zapisnik z dne 4. 9. 2013, ki so ga po opravljenem sestanku podpisale tožnica in vodje poslovnih enot, interpretirala v tožničino škodo in na podlagi njega tožnici podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je ta zapisnik podpisala tudi tožnica (iz solidarnosti do vodij poslovnih enot), je to izzvalo jezo tožene stranke, zato se je iz maščevalnosti odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta sestanek je tožnica sklicala zaradi pritiskov na J.J. in psihičnih pritiskov na vse vodje enote po odpustu E.E.. Sestanek je bil torej sklican zaradi mobinga z namenom, da se ta mobing prepreči in da se dokončno uredi poslovanje v skladu z zakonodajo. Vodje poslovnih enot so namreč pojasnile, da še vedno poslujejo enako nepravilno, čeprav tega ne bi smele že po samem zakonu, kot tudi ne na podlagi jasnih navodil, ki so jih dobile od direktorja I.I. in direktorice K. L.L.. V izogib odpovedim pogodb o zaposlitvi vodjem poslovnih enot jih je tožnica pozvala, da priznajo nepravilnosti in da preprečijo nadaljnje kršitve zakonodaje, vodje so opozorile tudi na mobing, tožnica pa je zapisnik tega sestanka podpisala le kot znak solidarnosti z vodji poslovnih enot, zdaj pa je izpadla kot „grešni kozel“ za nezakonito poslovanje vodij poslovnih enot, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi se moralo do same vsebine tega zapisnika, njegovega namena in pomena podpisa podrobneje opredeliti. Ker tega ni storilo, sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Tožnica s podpisom tega zapisnika ni potrdila, da je bila ves čas seznanjena, da vodje poslovnih enot kršijo navodila, saj se je s tem dejstvom seznanila šele na tem sestanku. Zaslišane priče so pričale v korist tožene stranke in v škodo tožnice, saj bi bile v nasprotnem primeru podvržene povračilnim ukrepom tožene stranke. Tožena stranka v spis ni vložila zapisnika sestanka z dne 9. 9. 2014, ki je bil sklican na temo mobinga. Navedeno nedvomno kaže na to, da je tožena stranka vplivala na vodje poslovnih enot, da so umaknile svoje izjave glede mobinga, kasneje pa so pričale v korist tožene stranke. Ni sporno, da je direktor tožene stranke (po zamenjavi prejšnjega vodstva, ko je tožena stranka poslovala nepravilno oziroma nezakonito, s čimer se je izogibala zaposlovanju novih delavcev in si s tem nižala stroške dela) dal jasna navodila, da je potrebno pričeti delati zakonito. Tožnica je tem navodilom sledila, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do njenih trditev, da sta tako I.I. kot L.L. v določenem obsegu dopuščala nezakonito poslovanje in da sta bila seznanjena z nezakonitim poslovanjem vodij poslovnih enot. Tožnica je nadrejene opozarjala na nezakonito poslovanje, od podrejenih pa je zahtevala, da poslujejo zakonito in v skladu s pravili, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh predlaganih prič, tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpovedba priče M.M. ni bila resnična, sodišče prve stopnje pa ni zaslišalo N.N., ki bi lahko izpovedala nasprotno. Ostale priče, vodje poslovnih enot, pa so imele interes, da pričajo v korist tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da so priče v svojih pisnih izjavah brez kakršnihkoli razlogov odstopile od podpisanega zapisnika z dne 4. 9. 2014 (pravilno: 4. 9. 2013). Iz tega zapisnika izhaja, da so bile zaradi pričakovanja vodstva po doseganju rezultatov prisiljene občasno uporabljati druge oblike izplačil, s čimer so bili seznanjeni vsi vodilni, vključno z I.I. in L.L.. Tudi iz vsebine izjav izhaja, da so le-te izključno v prid toženi stranki, iz izpovedb nekaterih prič pa tudi, da so bile te izjave napisane na iniciativo tožene stranke. Tožena stranka ni dokazala, da bi po I.I. prihodu tožnica dala vodjem enot konkretna navodila za ravnanje v nasprotju z zakonodajo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da so nekatere priče (B.B.) izrecno izpovedale, druge pa podale pisne izjave (G.G., F.F.), da jim je tožnica naložila, da delajo zakonito, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica odrejala oziroma omogočala nezakonito poslovanje tudi v obdobju po mesecu aprilu 2012. V tem delu sodba tudi ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da so vodje poslovnih enot same organizirale svoje delo, menjavale zaposlene, podizvajalce, tožnica pa zaradi obsega svojega dela in pomanjkanja časa ni mogla imeti popolnega nadzora nad njihovim delom. Tožnica je sicer zares prejemala tudi evidence ur in jih podpisovala (pred njo so jih podpisale tudi vodje poslovnih enot), njen podpis pa je bil podlaga za izplačilo, vendar pa je bilo evidenc zelo veliko, tako da jih je bilo praktično nemogoče preverjati (tudi glede na obseg tožničinega dela). Tožnica je bila prepričana, da ravnajo vodje poslovnih enot v skladu z navodili in zakonodajo, kar so potrjevale tudi s svojimi podpisi na evidencah ur. Če so vodje prirejale evidence, so same izvrševale kazniva dejanja in kršile delovne obveznosti. Za resničnost in verodostojnost teh evidenc so bile izključno odgovorne vodje poslovnih enot. Res je, da je bila tožnica odgovorna za zagotavljanje kontrole pravilnosti teh evidenc, vendar je bilo praktično nemogoče iz teh listin ugotoviti kršitve (glede na obseg tožničinega dela). Tožnica je tudi zaupala v resničnost predloženih podatkov. Tudi izpovedbe prič, da po tožničinem odhodu poslujejo zakonito, je treba razumeti v kontekstu pristranosti teh prič, iz drugih dokazov pa navedeno ne izhaja. Tožnica je direktorja opozarjala na napake, zato ji ni mogoče očitati kršitve 33., 34., 36. in 37. člena ZDR (pravilno ZDR-1), še manj pa, da je izpolnila znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu Kazenskega zakonika in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo, ali je tožnica dajala navodila za nezakonito poslovanje ali pa je to le dopuščala, to pa je bistveno, še posebej glede obstoja vseh znakov očitanih kaznivih dejanj. Tožnica očitanih kršitev ni storila. Poleg tega ji tožena stranka niti ni odpovedala prave pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica s toženo stranko po odhodu D.D. sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktorica O.“, čeprav ji sicer pisna pogodba za to delovno mesto ni bila izročena. Tožnica je tako delala na delovnem mestu „direktor operative“, odpovedana pa ji je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „regijska direktorica“. Prav tako ne drži izpovedba direktorja, da se je delo D.D. razdelilo med tožnico in njega, saj je vse to delo opravljala tožnica. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo vse predlagane priče, bi to lahko ugotovilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP in da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zato, ker ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožnica. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje poleg tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke zaslišalo tudi osem prič (med njimi tudi priče, ki jih je predlagala tožnica), vpogledalo in prečitalo vso listinsko dokumentacijo, ki je v spisu ter na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo dejansko stanje, ki je sodišču prve stopnje nudilo podlago za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno izvedenih dokazov soglaša, ob tem pa dodaja, da sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih v postopku predlaga stranka, saj je na njem odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev (člen 213/2 ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so izvedeni dokazi nudili dovolj podlage za ugotovitev vseh odločilnih dejstev, tako da je sodišče prve stopnje izvedbo preostalih predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici dne 4. 10. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A3) na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 - POPR.) po dne 11. 9. 2013 vročenem vabilu na zagovor s pisno obdolžitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (A10) in po opravljenem zagovoru z dne 24. 9. 2013 (A12). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala tako subjektivni kot tudi objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa drugi odstavek 109. člena ZDR-1 in da ji je bila odpovedana prava (veljavna) pogodba o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da je kot nadrejena delavka dajala vodjem poslovnih enot ustna navodila za nezakonito poslovanje (izplačevanje nadur preko potnih nalogov, študentskih napotnic oziroma preko podizvajalcev) oziroma da je takšno poslovanje omogočala, kljub temu, da sta tako direktor tožene stranke kot tudi direktorica K. dala izrecna navodila, da se mora pri toženi stranki (v nasprotju z nezakonitim poslovanjem, ki se je dogajalo pod prejšnjim vodstvom tožene stranke) poslovati zakonito oziroma v skladu z veljavnimi predpisi. Poleg tega je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnica potrjevala mesečne evidence ur oziroma račune (brez njene potrditve se izplačilo teh ur ni moglo izvesti), čeprav evidence teh ur niso bile pravilne. Tožnica je bila v okviru svojih del in nalog dolžna preverjati pravilnost teh evidenc (ki so jih sicer sestavile in podpisale vodje poslovnih enot), vendar te svoje dolžnosti ni opravila (tožnica je sicer v postopku zatrjevala, da teh evidenc ni mogla v celoti kontrolirati zaradi obilice drugega dela, pa tudi zato, ker je zaupala vodjem poslovnih enot).

8. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnica z zgoraj opisanimi ravnanji kršila določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 in da je te kršitve storila naklepno. Poleg tega je zaključilo tudi, da je s tem, ko je z navodili ali vsaj z dopuščanjem izplačevanja dela plač delavcev v gotovini (preko plačil teh storitev po podizvajalcih) kršila pravice teh zaposlenih pri toženi stranki iz naslova plače in plačila predpisanih prispevkov. S tem pa so bili po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 196. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). S tem, ko je tožnica potrjevala izplačila po računih podizvajalcev, čeprav je vedela, da ti računi zajemajo tudi storitve, ki s strani podizvajalcev ali njenih zaposlenih niso bile nikoli opravljene, so bili po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpolnjeni tudi vsi znaki kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. V postopku je ugotovilo tudi, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi drug pogoj iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je tožena stranka povsem izgubila zaupanje v tožnico oziroma da je njuno medsebojno razmerje tako omajano, da od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi s tožnico nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele po zagovoru tožnice dne 24. 9. 2013 (A12), ki ga je tožnica podala v navzočnosti svojega pooblaščenca, ugotovila razlog za sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila ta odpoved podana 4. 10. 2013, je bila podana v roku 30 dni od ugotovitve razloga zanjo, kar pomeni, da je bila podana v zakonsko določenem subjektivnem roku iz že omenjenega drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala tudi objektivni 6-mesečni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se sporna ravnanja tožnice dogajala v času od maja 2012 do konca maja 2013 (to obdobje izhaja tudi iz zapisnika sestanka z dne 4. 9. 2013 - A17, B10) in da gre po zaključku pritožbenega sodišča za takšna ravnanja, glede katerih je pričel teči rok za izredno odpoved šele z njihovim prenehanjem (t.i. trajajoča kršitev), tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana v šestih mesecih od nastanka razloga.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zaključkov so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je tako subjektivni kot tudi objektivni rok za to odpoved pričel teči že takrat, ko je prišel v Slovenijo I.I. (v maju 2012). Ta pritožbena navedba je sicer neutemeljena že zato, ker so bila tožnici očitana nepravilna ravnanja v obdobju od aprila 2012 do vključno maja 2013. V postopku sicer ni bilo sporno, da so pri toženi stranki v obdobju pred prihodom novega vodstva poslovali v nasprotju s predpisi. Tako je bilo ugotovljeno, da so delo v tistem obdobju opravljali z nezaposlenimi delavci, ki so delali na črno, da se je tožena stranka posluževala „JOB-SERVICE“; nadure in bolniške odsotnosti zaposlenih delavcev pa so se izplačevale preko potnih nalogov, študentskih napotnic in preko podizvajalcev, ki so prikazovali večji obseg opravljenih ur dela od dejanskih. S tem se je tožena stranka pod prejšnjim vodstvom zaradi doseganja čimboljših rezultatov izogibala zaposlovanju delavcev in s tem povezanim višjim stroškom za plače (povečane za davke in prispevke), kot tudi plačilu davkov in prispevkov za opravljene nadure oziroma za nadomeščanje delavcev. Tožena stranka pa tožnici ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki bi bile storjene v času, ko je toženo stranko vodilo prejšnje vodstvo, temveč za kršitve, storjene v obdobju do 31. 5. 2013. 11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da naj bi pričel subjektivni rok za odpoved teči z dnem, ko je tožena stranka ob zagovoru tožničine sodelavke E.E. z dne 10. 7. 2013 (B7) izvedela, da je E.E. od tožnice dobila konkretna navodila o izvedbi nezakonitih ravnanj glede plačevanja nadur oziroma dela na črno. Tožena stranka je to informacijo preverila pri tožnici, tožnica pa jo je zanikala (tožničina izjava z dne 15. 7. 2013 - B8). Tožena stranka je sledila tožničinim zatrjevanjem in zaključila,da so navedbe v zagovoru E.E. neresnične. To pa pomeni, da tožena stranka ni ugotovila razloga za tožničino izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že ob zagovoru E.E.. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bila izredna odpoved pravočasna tudi v primeru, če bi se štelo, da je tožena stranka ugotovila razlog za to odpoved, ko je prejela zapisnik sestanka z dne 4. 9. 2013 (ki je bil v bistvu povod za začetek postopka izredne odpovedi pogodbe zoper tožnico). V postopku je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke ta zapisnik prejel 5. 9. 2013, kar izhaja tudi iz tožničinih tožbenih navedb. To pa pomeni, da je tudi od prejema tega zapisnika pa do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi minilo manj kot 30 dni.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita zato, ker ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki v času podaje te odpovedi ni veljala. Dejstvo, da je tožnica po prenehanju pogodbe o zaposlitvi D.D. prevzela tudi njena dela (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je del opravil D.D. prevzel tudi zakoniti zastopnik tožene stranke), še ne pomeni, da je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da se je tožnici zaradi tega povečal obseg dela, ni pa prišlo do spremembe opisa del in nalog, kar pomeni, da je tožnica tudi po odhodu D.D. še vedno opravljala dela in naloge na delovnem mestu „regijska direktorica“. Navedeno sta potrdila tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in priča C.C.. Za to delovno mesto je imela tožnica sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi (A3), ki ji je bila izredno odpovedana. Po sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi pa med tožnico in toženo stranko ni bila sklenjena nobena druga pogodba o zaposlitvi.

13. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da je tožena stranka zapisnik sestanka z dne 4. 9. 2013 (A17) interpretirala v njeno škodo in da sodišče prve stopnje tega zapisnika ni pravilno dokazno ocenilo. Iz navedenega zapisnika jasno izhaja, da so se delavke tožene stranke (vodje poslovnih enot) tudi po prihodu novega vodstva (vse do 31. maja 2013) občasno posluževale izplačil delavcev za redno delo preko podizvajalcev, nadomeščanja, preko študentskih napotnic, …, pri čemer je bilo to v postopku ugotovljeno tudi na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Na podlagi ugotovitve, da je bil zapisnik tega sestanka pisan po nareku tožnice, da je pisan v prvi osebi množine in da je tožnica ta zapisnik (enako kot tudi vodje poslovnih enot) podpisala, je sodišče ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič utemeljeno zaključilo, da je tožnica že pred 4. 9. 2013 vedela za nepravilnosti v poslovanju svojih podrejenih. To pa pomeni, da je bilo neutemeljeno tožničino zatrjevanje, da je za to dejstvo izvedela šele na tem sestanku. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da je tožnica v postopku zatrjevala, da so se na tem sestanku vodje poslovnih enot zbrale samoiniciativno, v postopku pa je bilo ugotovljeno (izpovedbe zaslišanih prič), da je do tega sestanka prišlo na tožničino iniciativo. Dejstvo, da je do sestanka prišlo na pobudo tožnice in da je zapisnik sestanka pisala M.M. po nareku tožnice, potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič J.J., P.P., M.M. in C.C., ki so se tega sestanka tudi udeležile. Zaslišane priče so izpovedale, da je za vse nepravilnosti vedela tudi tožnica in da je tožnica vodjem poslovnih enot dajala ustna navodila, na kakšen način naj (nepravilno) poslujejo. Glede na to, da je zapisnik sestanka podpisala tudi tožnica in to brez kakršnihkoli dodatnih opomb, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za kršitve poslovanja tožnica vedela in da je do teh kršitev prihajalo na podlagi njenih ustnih navodil. To pa pomeni, da tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je zapisnik sestanka podpisala le iz razlogov solidarnosti do svojih podrejenih delavk (vodji poslovnih enot), kot je neutemeljena tudi njena pritožbena navedba, da je šele na tem sestanku izvedela za nepravilnosti v poslovanju pri toženi stranki.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi pritožbena trditev tožnice, da sta nezakonito poslovanje tožene stranke dopuščala tudi njen zakoniti zastopnik in direktorica K., saj te trditve izvedeni dokazi ne potrjujejo. Prav nasprotno, iz izvedenih dokazov (zaslišanje prič in zakonitega zastopnika tožene stranke) je razvidno, da niti I.I. niti L.L. nista bila seznanjena z nezakonitim poslovanjem pri toženi stranki, prav tako pa je bilo ugotovljeno, da sta oba v času opravljanja svojega dela podrejene delavce večkrat opozarjala na to, da je potrebno pri toženi stranki poslovati zakonito. Z ničemer ni izkazano niti pritožbeno zatrjevanje tožnice, da so priče izpovedovale pristransko in v korist tožene stranke, ker so se bale za svoje službe, oziroma ker so se bale povračilnih ukrepov tožene stranke.

15. Poleg tega, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica vodjem poslovnih enot dajala ustna navodila za nepravilno ravnanje, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno tudi, da je bila tožnica dolžna nadzorovati evidenco ur, ki so jih predložile vodje poslovnih enot in da se je izplačilo teh ur lahko izvedlo le na podlagi podpisa tožnice, kar pomeni, da tožena stranka pred tožničinim podpisom računov ni mogla izplačati. Naloga tožnice je bila kontrola pravilnosti teh evidenc oziroma računov in to prav z namenom, da se zagotovi kontrola pravilnosti evidenc, ki so jih pripravile vodje poslovnih enot. Ker so bile v teh listinah napovedi podizvajalcev in študentov (ki naj bi delo opravljali), je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnica nedvomno vsak mesec sproti seznanjena, da dela potekajo preko podizvajalcev in študentov, čeprav ti podatki niso odražali dejanskega stanja stvari (opisane kršitve so vsebovane tudi v že omenjenem zapisniku sestanka z dne 4. 9. 2013). Ker je bila naloga tožnice kontrolirati pravilnost teh podatkov, ker je na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje potrjevala izplačilo po računih podizvajalcev, čeprav je vedela, da zajemajo tudi storitve, ki niso bile opravljene, je tudi po stališču pritožbenega sodišča kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma obveznosti, ki so določene v 33., 34. oziroma 37. členu ZDR-1. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala tudi na to, da ni mogla opraviti kontrole vseh dokumentov, ker je imela preveč drugega dela, vendar pa je tudi to dejstvo ne opravičuje, da je s svojimi podpisi brez potrebnega nadzora kot pravilne potrjevala sporne evidence oziroma račune.

16. V pritožbi navedena trditev, da so bile izjave vodij poslovnih enot v korist toženi stranki oziroma da so bile nekatere od njih napisane na pobudo tožene stranke, še ne pomeni, da te izjave ne odražajo resničnega stanja in resničnih dejstev. Prav tako ne drži pritožbena navedba tožnice, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je dajala tožnica vodjem poslovnih enot konkretna navodila za ravnanje v nasprotju z veljavnimi predpisi, saj to izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. Na pravilnost te ugotovite po stališču pritožbenega sodišča ne vplivata niti pisni izjavi G.G. in F.F. (A25), na katere se sklicuje tožnica v pritožbi. Iz navedenih izjav sicer niti eksplicitno ne izhaja, da tožnica podrejenim delavcem spornih navodil ni dajala. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedbo priče B.B.. Na izrecno vprašanje tožničine pooblaščenke je sicer navedena priča odgovorila, da ji je tožnica dala navodilo, da je potrebno poslovati v skladu z zakonom, v svoji izpovedbi pa je pojasnila tudi, da ji je tožnica povedala, da se sme plačevati nadure delavk preko študentskih napotnic. Priča je še navedla, da misli, da ji je dala takšna navodila tožnica. Tudi ob soočenju s tožnico je priča jasno navedla, da je dobila navodila za izplačevanje nadur preko študentskih napotnic od tožnice. Tudi ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je tožnica storila očitane kršitve.

17. Po stališču pritožbenega sodišča tožnica sicer utemeljeno opozarja v pritožbi, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi tožnica s svojimi ravnanji (ki so sicer po svoji naravi predstavljala kršitve iz 33., 34. in 37. člena ZDR-1) izpolnila vse znake kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1 oziroma 240. člena KZ-1. Po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka tako ni uspela dokazati, da bi tožnica zavestno kršila temeljne pravice delavcev, enako kot ni bil dokazan naklep tožnice glede znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist oziroma povzročiti premoženjsko škodo. Tega namena tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča ni dokazala. Zgoraj navedeno pa ne vpliva na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožničina zgoraj opisana ravnanja pomenila hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila storjena naklepoma (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), tako da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že iz tega razloga.

18. Pritožbeno sodišče nadalje nima pomislekov niti glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka člena 109 ZDR-1, saj je prišlo zaradi tožničinega ravnanja do popolne izgube zaupanja s strani tožene stranke. To pa pomeni, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko niti do izteka odpovednega roka.

19. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.