Jedro

Tožnik ni izkazal, da izpolnjuje vse v določbi 10. člena ZDRS zahtevane pogoje. Tej ugotovitvi upravnega organa v tožbi niti ne oporeka, ampak meni, da bi se morala njegova prošnja reševati na podlagi 40. člena ZDRS. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se je tožena stranka s vprašanjem pravne podlage za odločanje o tožnikovi prošnji ukvarjala in tožniku v izpodbijani odločbi pojasnila, da po tej določbi vloge ni mogoče obravnavati, saj je 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev vloge na tej pravni osnovi že potekel. Ker je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo RS vložil 26. 5. 1999, na podlagi 10. člena ZDRS, kar dokazuje upravnemu spisu priložena vloga, je sodišče kot pravilno in zakonito presodilo odločitev tožene stranke, ki je kot pravno podlago za obravnavanje tožnikove vloge štela določbo 10. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo, št. 213-1229/2011/3 (133-03) z dne 10. 11. 2011, odločilo, da se prošnji A.A. za sprejem v državljanstvo RS, ne ugodi. Tožena stranka je odločitev oprla na podatek, da je stranka vlogo za sprejem v državljanstvo RS, v skladu z 10. členom Zakona o državljanstvu RS, pisno vložila 26. 5. 1999. Pojasnila je, da je v dosedanjem postopku o vlogi odločila z odločbo, št. 0301-11/33-XVII-337.655 z dne 6. 11. 2001, s katero vlogi ni ugodila, Upravno sodišče RS pa je s sodbo U 2159/2006-15 z dne 11. 10. 2006 odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku je bila izdana odločba, št. 213-337.655 (1323-01) z dne 8. 10. 2007, s katero je bila tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Upravno sodišče RS je s sodbo U 2320/2007-20 z dne 13. 5. 2009 odločbo z dne 8. 10. 2007 odpravilo in toženi stranki dalo navodila, ki jih je dolžna upoštevati pri odločanju o tožnikovi vlogi.

2. V skladu z odločitvijo sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku ugotavljala, ali so okoliščine zaradi katerih se prosilec ni mogel vrniti v Slovenijo takšne okoliščine, ki bi mogle utemeljiti, ali je bilo dejansko bivanje v Sloveniji prekinjeno proti njegovi volji oziroma zaradi okoliščin izven njegove sfere (zapisnik Upravne enote Velenje z dne 5. 10. 2009 in dopis stranke z dne 10. 8. 2009). Poleg izpolnjevanja pogoja dejanskega bivanja je bila dolžna ugotoviti tudi izpolnjevanje ostalih pogojev iz 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 07/03-UPB in 127/06 – v nadaljevanju ZDRS). Prosilca je z dopisom z dne 5. 1. 2011 seznanila s pogoji 10. člena ZDRS in mu pojasnila, da njegove vloge ne more obravnavati na podlagi 40. člena tega zakona. Prosilec je v odgovoru z dne 21. 2. 2011 pojasnjeval dogodke iz leta 1991 in 1992. Ker se ni opredelil do ostalih taksativno naštetih pogojev iz 10. člena ZDRS, je tožena stranka zaprosila Upravno enoto Velenje, v skladu z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), za pravno pomoč.

3. Iz zapisnika UE Velenje z dne 24. 8. 2011 izhaja, da je bil prosilec seznanjen z vsemi določbami 10. člena ZDRS in da v postopku ni predložil nobenih dokazov glede izpolnjevanja teh pogojev. Seznanjen je bil, da bo mu izdana zavrnilna odločba, ker ni izkazal izpolnjevanja vseh pogojev določenih v 10. členu ZDRS, ki je veljal v času vložitve vloge (ZDRS, Uradni list RS, št. 1-8/91-1 z dne 25. 6. 1991). Prav tako je bil prosilec seznanjen z Uredbo o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev iz 10. člena ZDRS. Po seznanitvi je prosilec na zapisnik navedel, da ga 10. člena ZDRS ne zanima, da je vlogo za sprejem v državljanstvo RS vložil 1999 preko Helsinškega monitorja v Ljubljani, zato je pripis, da vlaga prošnjo na podlagi 10. člena ZDRS, verjetno njihov. S tem členom je sedaj seznanjen in ve, da pogojev na podlagi te določbe ne izpolnjuje. Povedal je tudi, da v Sloveniji živi neprekinjeno od 29. 2. 2008 dalje, ko je pridobil tudi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS, da živi pri bratu B.B., in da občasno hodi v Bosno. Ni zaposlen, ne prejema pokojnine, prijavljen pa je pri Zavodu RS za zaposlovanje v Velenju, s strani CSD Velenje pa prejema socialno podporo v višini 229 EUR mesečno. Prav tako je bil seznanjen, da se lahko v 8 dneh od dneva zaslišanja izjavi o dejanskem stanju. Prosilec je na Upravno enoto poslal vlogo z dne 26. 8. 2011, v kateri je navedel, da prošnje za državljanstvo ni vložil na podlagi 10. člena zakona, ampak želi, da se njegova vloga rešuje na podlagi 40. člena tega zakona. Pismu je predložil potrdilo o prejšnjih stalnih prebivališčih, pogodbo o zaposlitvi, sklep o sklenitvi delovnega razmerja, sklep o dovolitvi dopustna in fotokopijo potne listine.

4. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo v RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1-8/91-1 z dne 25. 6. 1991), ker ne izpolnjuje pogojev iz navedene določbe. Navedbe prosilca, da vloge za sprejem v državljanstvo ni vložil na podlagi 10. člena, so neutemeljene, saj se v upravnem spisu nahaja vloga s podpisom prosilca, datirana s 26. 5. 1999 in napisana v mestu …, ki jo je tožena stranka prejela 7. 9. 1999. Na podlagi te vloge je tožena stranka uvedla postopek, prosilcu pa je bilo že tekom postopka pojasnjeno (z dopisom ministrstva 5. 1. 2011), da se njegova vloga ne more obravnavati po 40. členu ZDRS, ker je bil 6 mesečni zakonski rok za vložitev vloge na tej pravni podlagi prekluziven in ga ni mogoče podaljšati, zato bi bila posledično njegova vloga na tej pravni podlagi zavržena. Iz upravnega spisa izhaja tudi, da je bil prosilec seznanjen s pogoji iz 10. člena ZDRS in pozvan, da dokaže izpolnjevanje v določbi 10. člena naštetih taksativnih pogojev, ki pa jih do izdaje odločbe, poleg vseh listin, ki so naštete v tej odločbi in njegovih izjav, ni dokazal. 5. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je v Slovenijo prišel leta 1973, stalno prebivališče pa ima od 1. 3. 1976. Leta 1980 mu je bila v Sloveniji dodeljena enotna matična številka. V roku 6 mesecev, ko bi si lahko uredil status državljanstva, je to tudi storil, vendar je bil 26. 2. 1992 odjavljen, o čemer ni bil nikoli obveščen, ne pisno, ne ustno, za vse pa je izvedel v Nemčiji, kjer se je nahajal kot begunec. Nekajkrat se je s svojo zahtevo za pridobitev državljanstva obrnil na Slovenski konzulat v Nemčiji, pa ni dobil odgovora. V ponovnem kontaktu z nemškim konzulatom je dobil potrdilo o ustni informaciji v zvezi z državljanstvom. Navaja na katere organe se je v zvezi z državljanstvom obračal, prav tako podatke v zaposlitvah v Sloveniji. Pojasnjuje, da je po odobritvi neplačanega dopusta leta 1992 odšel v BIH, vrniti pa se ni mogel, ker mu z družino vstopa v Slovenijo niso dovolili. Dne 6. 12. 1992 so mu po neuspešnem poskusu vstopa v Slovenijo uničili potni list, kljub temu, da si je 15. 8. 1991 njegovo veljavnost podaljšal do leta 1996. Po vrnitvi v BIH je bil prisilno mobiliziran. Leta 1993 je dobil tudi dovoljenje za potovanje v RS, zaradi ureditve pravic iz delovnega razmerja, pod pogojem, da se vrne nazaj in oglasi na Ministrstvu za obrambo, kar dokazuje z vabilom v vojsko. 12. 9. 1993 je ponovno, neuspešno, poskušal priti v Slovenijo. Ker si zaradi vojne ni upal v BIH, je odšel v Nemčijo. Večkrat je poskušal vstopiti v Slovenijo, da bi lahko uredil svoje pravice, vendar mu je bilo dano dovoljenje za največ 15 dni. V času bivanja v Nemčiji mu je potekel potni list, deležen pa je bil tudi njihovih zahtev, da zapusti državo. Ker je bil v BIH obravnavan kot vojaški dezerter, se ni upal vrniti, zato je bil prisiljen tožiti Republiko Esen, v kateri je prebival, zato da bi svoje bivanje v tej državi podaljšal. Po vrnitvi v BIH je bil obravnavan kot manjvreden občan, ki ni smel niti voliti. Ni imel možnosti šolanja svojih otrok, šolal jih je stari oče po materi. Po smrti starega očeta otroka šolanja nista mogla nadaljevati. Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča Up-211/04-21 z dne 2. 3. 2006 je dobil prebivališče v Republiki Sloveniji. Meni da mu je država dolžna vrniti slovensko državljanstvo, ki ga je že imel, in ki mu je bilo odvzeto brez njegovega sodelovanja. Izpolnjuje vse pogoje za sprejem v državljanstvo RS v skladu s 40. členom tega zakona, saj si je v roku 6 mesecev, ki mu je bil na voljo, uredil status državljanstva. Predlaga odpravo izpodbijanega akta.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je pravilna in zakonita. Tožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene, zato predlaga, da Upravno sodišče RS tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da tožnik nasprotuje odločitvi tožene stranke, da se njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi. Sodišče ugotavlja, da odločitev o zavrnitvi državljanstva temelji na ugotovitvi, da mora oseba, ki zaprosi za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena ZDRS, izpolnjevati vse v 10. členu tega zakona določene pogoje, ki pa jih prosilec ni dokazal. 10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS pravilno obravnavala na podlagi določbe 10. člena ZDRS. Podatki predloženega upravnega spisa namreč dokazujejo, da je tožnik 26. 5. 1999 na toženo stranko naslovil lastnoročno napisano prošnjo za sprejem v državljanstvo RS ter navedel tudi pravno podlago za odločanje o prošnji .

11. Podlaga za odločanje v tej zadevi je torej določba 10. člena ZDRS. Ta kumulativno določa pogoje za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. Eden od pogojev je tudi, da prosilec dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno najmanj 5 let pred vložitvijo prošnje. Dejansko življenje v Sloveniji je nedoločen pravni pojem, zato je treba v postopku, ob upoštevanju določil Uredbe, ugotoviti razloge zaradi katerih je prišlo do prekinitve dejanskega bivanja v RS in ugotoviti, ali je bilo tožnikovo dejansko prebivanje v RS prekinjeno po njegovi volji oziroma zaradi okoliščin v njegovi sferi. Sodišče v zvezi s tem pogojem, na ugotavljanje katerega je bila tožena stranka s strani sodišče že napotena, ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje na zapisnik UE Velenje, št. 021-1148/2009 z dne 5. 10. 2009, v katerem je zapisana tožnikova izjava. V njej je tožnik pojasnil, da se je v RS ponovno naselil leta 2008 in od takrat naprej v RS neprekinjeno živi. Pojasnil je tudi, da ni zaposlen in da prejema denarno nadomestilo v višini 220 EUR mesečno. Iz te izjave izhaja tudi pojasnilo, da je bil tožnik v RS do 22. 5. 1992 zaposlen v Komunalnem podjetju C., RS pa je zapustil 22. 4. 1992. Leta 1992 so ga leta mobilizirali v vojsko v Bosni, ko je dezertiral, pa se je želel vrniti v RS, pa mu to ni uspelo. Leta 1993 je kot vojni begunec odšel v Nemčijo, kjer je bil do leta 2000, ko se je vrnil v Bosno. Na izrecno vprašanje zakaj se ni vrnil v RS je pojasnil, da ga niso spustili čez mejo, pojasnil pa je tudi, da je vlogo za stalno prebivanje tujca vložil prvič leta 1999, na Veleposlaništvu RS v BiH pa je naprošal samo za vstopne vizume, ki so mu bili nekajkrat, največ za 15 dni, odobreni. Iz navedenega zapisnika izhaja tudi, da tožnik ne želi, da se njegova vloga rešuje na podlagi določbe 10. člena ZDRS, in da želi, da se njegova vloga rešuje, tako kot vsem ostalim po osamosvojitvi, po 40. členu ZDRS. Nadalje je sodišče vpogledalo v dopis tožene stranke št. 213-337.669 (133-04) z dne 5. 1. 2011, s katerim je bil tožnik pozvan, naj predloži dokazila, da izpolnjuje vse (poleg pogoja dejanskega bivanja) pogoje iz 10. člena ZDRS, v roku 2 mesecev, prav tako pa je tožnika pozvalo, naj se opredeli do zakonske podlage za reševanje njegove prošnje, ker se bo sicer reševala na podlagi določbe 10. člena ZDRS. Sodišče je vpogledalo tudi v tožnikov dopis z dne 22. 7. 2011 ter tožnikovo izjavo zapisano v zapisniku Upravne enote št. 021-1015/2011 z dne 24. 8. 2011, v kateri je izjavil, da pogojev za pridobitev državljanstva RS na podlagi 10. člena ZDRS ne izpolnjuje, saj v RS živi neprekinjeno od leta 2008. Iz izjave tožnika z dne 29. 8. 2011, ki jo je tožnik poslal Upravni enoti Velenje, pa izhaja, da v času vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo RS ni poznal določbe 10. člena ZDRS, da niti ne ve, zakaj se vloga rešuje na tej osnovi. Pojasnil je, da si je državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS že urejal in sicer v roku 6 mesecev, ko je izpolnjeval vse zakonske pogoje za pridobitev tega državljanstva.

12. Sodišče je glede na vse podatke upravnega spisa, ter tožnikove navedbe povzete v 11. točki obrazložitve te sodbe presodilo, da tožnik, tako kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, dejansko ni izkazal, da izpolnjuje vse v določbi 10. člena ZDRS zahtevane pogoje, tudi pogoj dejanskega prebivanja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tej ugotovitvi tožnik v tožbi niti ne oporeka, ker meni, da je bila pravna podlaga za odločanje o njegovi prošnji nepravilna in vztraja, da se njegova prošnja vložena 26. 5. 1999 rešuje na podlagi 40. člena ZDRS. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se je tožena stranka s vprašanjem pravne podlage za odločanje o tožnikovi prošnji ukvarjala in tožniku tudi v izpodbijani odločbi pojasnila, da po tej določbi vloge ni mogoče obravnavati, saj je 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev vloge na tej pravni osnovi že potekel. Ker je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo RS vložil 26. 5. 1999, na podlagi 10. člena ZDRS, kar dokazuje upravnemu spisu priložena vloga, je sodišče kot pravilno in zakonito presodilo odločitev tožene stranke, ki je kot pravno podlago za obravnavanje tožnikove vloge štela določbo 10. člena ZDRS. Na drugačno stališče sodišča ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da je imel tožnik v RS pred osamosvojitvijo urejeno stalno prebivanje, ki mu je bilo nezakonito izbrisano, niti navedbe, da se je v 6 mesečnem roku iz 40. člena ZDRS oglasil na UE Velenje z namenom pridobitve državljanstva. Predmet tega upravnega spora namreč ni presoja odločanja o pridobitvi državljanstva po navedeni določbi, pa tudi sicer tožnik v tem postopku ni izkazal trditve, da je v RS vložil vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi določbe 40. člena ZDRS. Potna listina oziroma njeno podaljšanje dne 15. 8. 1996 (ZDRS je začel veljati 25. 6. 1991) namreč tega ne dokazuje, dokazuje samo podaljšanje takrat veljavne potne listine.

13. Ker je glede na navedeno sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.