Jedro

Tožnika, ki je v svojem poklicu zmožen delati le štiri ure dnevno na delovnem mestu, ki ne zahteva globinskega vida, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu priznata pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki ne zahteva globinskega vida, v skrajšanem delovnem času (štiri) ure dnevno in pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v II. točki izreka spremeni tako: da se besedilo „do premestitve na drugo delovno mesto“ nadomesti z besedilom „do dela na drugem delovnem mestu“ in na koncu te točke doda besedilo „ter se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine“.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 6. 8. 2008 in št. ... z dne 16. 4. 2008 (I. točka) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni zahtevan globinski vid, s polovico polnega delovnega časa od 21. 5. 2007 dalje (II. točka). S tretjo točko izreka pa je odločilo, da je o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine toženec dolžan izdati odločbo v roku 30-ih dni od pravnomočnosti te sodbe. S IV. in V. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine in naložilo tožencu, da v roku 15-ih dni tožniku povrne stroške postopka v višini 845,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo v II. in III. točki izreka je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da glede na to, da je bilo za tožnika ugotovljeno, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana na polovični delovni čas pri delih, ki ne zahtevajo globinskega vida, torej da so pri njem potrebne tako delovne kot tudi časovne razbremenitve, je potrebno upoštevati pravice kot jih določa 93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navedena določba med drugim govori o pravici do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, ki jo pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnost, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in sicer, če še naprej opravlja delo, ki ga je opravljal pred nastankom invalidnosti oziroma, če se ugotovi, da ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Po določbi tretje alinee prvega odstavka 91. člena pa pridobi invalid III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pravica do premestitve tako velja za primere, ko je delovni invalid zmožen za delo s polnim delovnim časom, kar pa ni obravnavani primer. Zato toženec predlaga, da se besedilo sodbe v izpodbijanem delu popravi tako, da se namesto pravice do premestitve tožniku prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kot je določeno v 93. členu ZPIZ-1. Pravica do premestitve in pravica do dela s krajšim delovnim časom, sta si tako različni, od njunega priznanja pa je nadalje odvisno tudi priznanje drugih pravic in posledično njihove odmere. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev v primeru priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, pridobi zavarovanec pravico do delne invalidske pokojnine, v primeru priznanja pravice do premestitve, pa nadomestilo za invalidnost. Nenazadnje pa je tudi sodišče v sami obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 6 navedlo, da ima tožnik pravico do dela na delovnem mestu, ki ne zahteva globinskega vida s polovico polnega delovnega časa, kar pomeni, da je pritožba utemeljena že iz tega razloga. Nadalje pa je sodišče v izreku izpodbijane sodbe glede delne invalidske pokojnine odločilo le, da je o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine toženec dolžan izdati odločbo v roku 30-ih dni od pravnomočnosti te sodbe. Toženec zato predlaga, da se III. točka izreka izpodbijane prvostopne sodbe popravi in sicer, da je o pravici, odmeri in izplačilu delne invalidske pokojnine toženec dolžan izdati odločbo v 30-ih dneh od pravnomočnosti te sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo uporabilo materialno pravo in sicer prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1. Sodbe v I., IV. in V. točki izreka toženec ne izpodbijan. II. in III. točko pa izpodbija le deloma in sicer se glede II. točke izreka ne strinja, da je sodišče tožniku priznalo pravico do premestitve, namesto pravico do dela s polovico polnega delovnega časa tako, kot sodišče navaja tudi v obrazložitvi. S III. točko izreka pa se ne strinja, ker je sodišče odločilo le, da je o odmeri in izplačevanju toženec dolžan izdati odločbo v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodne odločbe, ne pa tudi o pravici do delne invalidske pokojnine.

Pritožba pravilno opozarja na pomanjkljivost v izreku in s tem posledično na nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. ZPIZ-1 v 91. členu določa, da pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

V konkretnem primeru je sodišče tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker je ugotovilo, da je tožnik v svojem poklicu zmožen delati le štiri ure na dan na delovnem mestu, ki ne zahteva globinskega vida. V prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1 je določeno, da imata zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali pa brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima ta preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

To pomeni, da ima zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa in pod pogojem, da izpolnjuje splošne pogoje iz 66. člena ZPIZ-1, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Ker je pri tožniku ugotovljeno, da ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa in da je torej podano stanje iz prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 in ne stanje po 91. členu ZPIZ-1, ima tožnik pravico do dela s polovico polnega delovnega časa skladno s prvim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 in ne pravice do premestitve po določbi 91. člena ZPIZ-1. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v tem delu ugodilo in v skladu z določbo pete alinee 358. člena ZPP sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je besedilo „do premestitve na drugo delovno mesto“ nadomestilo z besedilo „do dela na drugem delovnem mestu“.

Pravica do invalidske pokojnine, delne invalidske pokojnine in pravica do dela s krajšim delovnim časom, sodijo med pravice, ki so zavarovancem zagotovljene na podlagi obveznega zavarovanja za primer invalidnosti (4. člen ZPIZ-1). Kot je določeno v prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1 pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ali je pri njem nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa in glede na 66. člen ZPIZ-1, če izpolnjuje še splošne pogoje določene v citirani določbi.

Delna invalidska pokojnina je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo zavarovanec pridobi na podlagi invalidnosti in sicer skladno z določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1, niti v drugih določbah (66. člena ZPIZ-1) ni pogojeno s pričetkom dela s krajšim delovnim časom. Pričetek dela s krajšim delovnim časom ima za posledico le izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki se delovnemu invalidu odmeri po drugem odstavku 93. členu ZPIZ-1 v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Delovnemu invalidu s priznano pravico do dela s polovico polnega časa, se delna invalidska prične izplačevati šele tedaj, ko prične delati na delu s polovico polnega delovnega časa in se mu izplačuje vse dokler zavarovanec opravlja delo, na katerem ima priznano pravico do dela s polovico polnega delovnega časa.

Tako je izrecno določeno v prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1 in zgolj priznana pravica do delne invalidske pokojnine, še ne pomeni pričetka njenega izplačevanja. Če pogoji, določeni v 159. členu (ali 160. členu ZPIZ-1) niso izpolnjeni, se delovnemu invalidu, čeprav ima priznano pravico do delne invalidske pokojnine, ta dajatev še ne more izplačevati.

Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu glede spremembe III. točke izreka tako, da bi tožencu naložilo, da odloči še o pravici do delne invalidske pokojnine, ni ugodilo. Ker je priznanje pravice do delne invalidske pokojnine vezano na samo dejstvo, da je pri zavarovancu podana III. kategorija invalidnosti in na dejstvo, da ima, ker izpolnjuje pogoje iz 66. člena ZPIZ-1, priznano pravico dela s polovico polnega delovnega časa, ti pogoji pa so pri tožniku izpolnjeni, je pritožbeno sodišče v skladu s peto alineo 358. člena ZPP drugo točko izreka spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, to besedilo pa dodalo na koncu 2. točke izreka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sicer v delu glede spremembe v II. točki izreka, ne pa tudi glede spremembe v III. točki izreka. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka tožencu pravilno naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine.