Jedro

Tožnik se je skliceval na zadržanje zastaranja po drugem odstavku 382. člena ZOR, toda v tožnikovem primeru tega določila ni mogoče uporabiti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da tožnik ni živel v skupnosti s toženčevo družino in pri tožencu ni bil v delovnem razmerju, ker ni dovolj konstantno in obsežno delal, toženec, ki naj bi bil delodajalec pa za to, da bi imel tožnik status drugega kmeta, sploh ni vedel. V 210. členu ZOR je določeno, da mora tisti, ki je bil obogaten na škodo drugega, vrniti dosežene koristi, ki pa jih mora tožnik dokazati. Ker tega ni uspel, sta pravilno sodili, ko sta zavrnili njegov zahtevek.

Izrek

Revizija proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 931,63 EUR se zavrže. Revizija proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 78.355,03 EUR se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod 2. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala plačilo 78.355,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od 7. 12. 2005 do plačila, ker je v obdobju od februarja 1991 do 19. decembra 2002 kot drugi kmet na kmetiji svojega tasta vlagal ogromno svojega dela in sredstev v domačijo tožene stranke (v nadaljevanju toženca). Pod 1. izreka sodbe je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 931,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku sodbe, ker naj bi tožnik v navedenem obdobju plačeval zdravstveno zavarovanje in davek od katastrskega dohodka in je bil toženec s tem obogaten.

2. Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena, točka 1 in 2 ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči storili bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo tožnika. Tožnik je svojo odsotnost opravičil s potrdilom psihiatrinje B. B. z dne 18. 10. 2006 in M. S. in sodišče ne bi smelo končati postopka brez njegovega zaslišanja. Bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS očita sodiščema tudi zato, ker v nasprotju z načelom kontradiktornosti niso bile zaslišane priče, ki jih je predlagal, zaradi česar ni mogel dokazati svojih navedb v tožbi. Dodaja, da je njegov brat, priča I. K. izpovedal, da je tožnik delal na kmetiji tudi po smrti toženčeve žene in da v zapisniku ne gre za zamenjavo besed „po“ in „do“, kakor razlaga sodišče druge stopnje in s tem krši določilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno uporabo materialnega prava vidi v napačni interpretaciji določil 361. in 382. člena ZOR v zvezi z zastaranjem terjatve, ker je bil tožnik zaposlen v tujem gospodinjstvu in najmanj do 19. 12. 2002 zastaranje ni teklo. Je pa delal tudi po tem datumu, kar je izpovedal priča I. K.. Sodišči sta tudi zmotno šteli, da toženec s plačilom prispevkov za zdravstveno zavarovanje in davka iz katastrskega dogodka ni bil obogaten, saj so bili zneski plačani v njegovo korist. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele ZPP(2), je bila revizija vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Poudarja, da je imel tožnik možnost, da bi bil zaslišan, saj je bil kar štirikrat pravilno vabljen, a se obravnav ni udeležil, pač pa je v gostilni pri M. razlagal, da ne bo šel na sodišče, ker lahko dobi opravičilo zdravnika. Vabilu za pričanje se ni odzval niti priča A. S., ker se ni hotel nobenemu zameriti, niti tožnikova žena F. K., ki je telefonirala sodniku, da je ne bo. Glede tega, da sodišče ni zaslišalo vseh prič, pa toženec navaja, da sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in da ni zaslišalo tudi nekaterih prič, ki jih je predlagal toženec. Dodaja še, da je izmišljena navedba, da bi tožnikov brat I. K. videl tožnika na toženčevi kmetiji po smrti toženčeve žene.

5. Revizija je bila poslana tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Revizija v zvezi s plačilom prispevkov in davkov ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na odločitev o plačilu prispevkov in davkov za toženca, ker revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo, naperjeno proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila pravdnima strankama že omogočena ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Zato je mogoče vložiti revizijo samo izjemoma, v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. V prvem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija dovoljena proti sodbi, izdano na drugi stopnji, če vrednost spornega predmeta v premoženjskih sporih presega vrednost 1.000.000 SIT ali 4.172,93 EUR. Ker tožnik v pritožbi proti tožencu uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se ti po 41. členu ZPP presojajo vsak posebej. Glede na to, da tožnik ne loči zneskov zaradi plačila prispevkov in zaradi plačila davkov, ni mogoče ugotoviti vrednosti zahtevkov, toda sodišče ugotavlja, da niti skupna vsota ne dosega revizijskega praga. Zato je po 377. členu ZPP zavrglo revizijo proti temu delu sodbe.

Revizija proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 78.355,03 EUR je dovoljena, a ni utemeljena.

7. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

8. V zvezi s tožnikovo odsotnostjo z glavnih obravnav je treba pojasniti, da sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP). Seveda pa mora vsakdo, kdor je povabljen, priti na sodišče in povedati, kar ve (229. člen v zvezi s 263. členom ZPP), če pa se stranka ne odzove vabilu, lahko sodišče zasliši samo eno stranko (drugi odstavek 258. člena ZPP). Prisilni ukrepi zoper stranko niso dovoljeni in sodišče glede na okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (262. člen ZPP). Tožnik sicer navaja, da je bil opravičeno odsoten, a to ni res. Tožnik je bil v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe zaslišan, na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2006 pa je kljub potrdilu Zdravstvenega doma ... z dne 18. 10. 2006 izjavil, da želi sodelovati in je sodeloval, dokler ni prišlo do spora s tožencem in je bilo treba tožnika odstraniti iz razpravne dvorane. Na narokih dne 6. 12. 2006, 16. 5. 2007 in 11. 6. 2007 je tožnika le ustno opravičila njegova pooblaščenka, za odsotnost na zadnjem naroku dne 5. 9. 2007 pa je njegova pooblaščenka predložila zdravniško potrdilo. Iz tega izhaja, da tožnik ni izostajal opravičeno in tudi zdravniško potrdilo ni absolutno opravičilo, saj ima sodišče dolžnost in pravico oceniti, ali so navedbe v zdravniškem potrdilu takšne, da opravičujejo izostanek z glavne obravnave. Sodišče mora skrbeti za hiter in ekonomičen potek glavne obravnave, zato je že večkrat odločilo, da se mora sodišče tedaj, ko se stranka sklicuje na zdravniško potrdilo, prepričati o opravičljivosti izostanka z naroka na podlagi relevantnih okoliščin in zdravniškega potrdila, v katerem mora biti navedeno, kdaj je bil pacient pregledan ter diagnoza ali opis zdravstvenega stanja(3). Samo navedba, češ da se pacient „ne čuti sposobnega sodelovanja na obravnavi“ ne zadošča, zato je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na 4. strani pravilno ocenilo, da tožnikovi izostanki niso bili opravičljivi, s čimer se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

9. Tudi zaradi tega, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ni bistveno kršilo določb ZPP. Po 213. členu ZPP je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje pregledalo vse listinske dokaze in zaslišalo 8 prič, med katerimi so bili tisti, ki so bili najbližje strankam in kmetiji, kjer naj bi tožnik delal. Med njimi so bili najbližji sosedje, pa tudi svojci tožnika in toženca, zavrnjen pa je bil dokaz z zaslišanjem nekaterih prič, ki jih je predlagala ena ali druga stranka. Ko se je sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo prepričalo, da je tožnik sicer pomagal na kmetiji, a še zdaleč ne toliko, kot navaja, in da je zato imel tudi koristi, da je bil torej poplačan, je ugotovilo vsa dejstva, ki so bila pomembna za odločbo in tudi sodišče druge stopnje se je s tem strinjalo. Ne gre torej za bistveno kršitev ZPP, če sodišče ni izvedlo vseh dokazov, temveč samo tiste, ki so bili pomembni za odločitev. Zapis izpovedi tožnikovega brata na naroku dne 11. 6. 2007 je treba presojati vsebinsko in tako sta sodišči prav ugotovili, da je priča pomagal svojemu bratu do (in ne po) smrti njegove tašče, saj je pojasnil, da je bratu pomagal, dokler je bil še na P., potem pa ne več.

10. Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)(4), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ)(5), zahteva, da je treba za pravice skrbeti in jih pravočasno uveljavljati. V 371. členu ZOR je določeno, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Za verzijske zahtevke tak rok ni določen, vprašanje pa je, od kdaj teče ta rok. Če bi tožnik dokazal, da je delal na kmetiji zato, ker mu je toženec obljubil prevzem kmetije, bi bilo mogoče ugotavljati, kdaj se je posel izjalovil. Toda toženec tega ni dokazal in sta sodišči pravilno ugotovili, da je zastarana vtoževana terjatev od 1. 2. 1991 do pet let pred vložitvijo tožbe dne 7. 12. 2005, torej do 7. 12. 2000. Tožnik se je sicer skliceval na zadržanje zastaranja po drugem odstavku 382. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja delovno razmerje, toda revizijsko sodišče se strinja, da v tožnikovem primeru tega določila ni mogoče uporabiti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da tožnik ni živel v skupnosti s toženčevo družino in pri tožencu ni bil v delovnem razmerju, ker ni dovolj konstantno in obsežno delal, toženec, ki naj bi bil delodajalec pa za to, da bi imel tožnik status drugega kmeta, sploh ni vedel. 11. Revizijska izvajanja v zvezi s plačevanjem zdravstvenega zavarovanja in davkov sodišče ni upoštevalo, ker je ta del revizije zavrglo, sicer pa revizija ne navaja drugih napak pri uporabi materialnega prava. Kljub temu je sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 210. člen ZOR, v katerem je določeno, da mora tisti, ki je bil obogaten na škodo drugega, vrniti dosežene koristi, ki pa jih mora tožnik dokazati. Ker tega ni uspel, sta pravilno sodili, ko sta zavrnili njegov zahtevek. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo.

12. O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov. Tudi toženec ni upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na revizijo, ker niso bili potrebni.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Npr. v odločbah II Ips 670/2007, II Ips 28/1999 in XI Ips 29851/2010 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (5): Uradni list RS, št. 83/2001-97/2011