Jedro

Kršitev pojasnilne dolžnosti je v konkretnem primeru relevantni vzrok vse škode, ki je tožnici nastala v zvezi z operacijo. V primeru, da bi bila pravočasno obveščena o vseh možnih škodljivih posledicah operacije, se namreč zanjo ne bi odločila.

Trditev o kršitvi pojasnilne dolžnosti predstavlja rezervni argument v razmerju do primarne trditve, da je škoda nastopila zaradi napačnega zdravljenja (o čemer je bila lahko tožnica glede na obseg škode in laično razumevanje medicinskega izrazoslovja utemeljeno prepričana, dokler ni bilo podano relevantno izvedensko mnenje). Namen sistema prekluzij, ki ga uvajajo določbe 286. člena ZPP, je v preprečevanju zavlačevanja postopka in ne v kopičenju procesnega gradiva, ki bi lahko prišlo v poštev le eventualno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja do plačila, v preostalem delu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek.

2.Pritožbeno sodišče je (delno) ugodilo le tožničini pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 6.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 do plačila.

3.Tožnica in toženka sta vložili reviziji proti sodbi pritožbenega sodišča. 4.Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri denarnega zadoščenja za posamezne oblike nepremoženjske škode. Njeno stališče je, da je upravičena do dodatnih 3.200.000 SIT odškodnine za telesne in duševne bolečine. Sodišče naj bi premalo upoštevalo, da je tožnica po poklicu prodajalka, ta poklic pa opravlja le z veliko težavo. Ob škodnem dogodku je bila stara komaj 20 let in bo zato imela težave vso delovno dobo. V zvezi z njeno starostjo je zelo moteča "petelinja hoja" ter šepanje, zaradi česar tožnica izredno duševno trpi.

5.Toženka je vložila revizijo "iz razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in napačne uporabe materialnega prava". Tožnica je ob vložitvi tožbe že razpolagala z izvedenskim mnenjem v katerem je izvedenec dr. K. izrecno navedel, da je pri hernioplastiki, najverjetneje zaradi edema, prišlo do postopnega sindroma compartmenta, za katerega je značilen prekomerno povečan tkivni pritisk v zaprtem fascialnem prostoru, pri čemer je incidenca compartment sindroma na spodnjem udu po zaprtih zlomih, operacijah, topih poškodbah mehkih tkiv in podobno, v literaturi navedena v tri do deset procentih. Tožnica se je kljub takemu mnenju odločila za tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi zdravniške napake in trdila, da je prišlo do poškodbe živca po krivdi kirurga. Najkasneje do prvega naroka bi lahko navedla, da ji zdravnik pred posegom ni pojasnil pogostosti zapleta, do katerega je dejansko prišlo. S tem v zvezi je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da tožnici ni mogoče očitati krivde za prepozno navajanje dejstev v zvezi z zatrjevano kršitvijo pojasnilne dolžnosti. Toženka nadalje vidi kršitev "14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP" tudi v tem, da sodišči ugotavljata, da je vzrok nastanka tožničine škode v compartment sindromu po operaciji. Ker ugotavljata, da operater za nastanek tega sindroma ni odgovoren, pač pa je odgovoren za opustitev pojasnilne dolžnosti, ne povesta, zakaj so torej vse posledice operativnega posega, ki so nastale tožnici, posledica opustitve te dolžnosti. Poleg tega pa naj bi pritožbeno sodišče tožnici prisodilo tudi previsoko denarno odškodnino v zvezi z nastalo škodo.

6.Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ti pa na reviziji nista odgovorili.

7.Reviziji nista utemeljeni.

O podlagi odškodninske obveznosti:

8.Sodišči sta pravilno upoštevali tožničino trditev, da ji je škoda nastala zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti toženkine zavarovanke v zvezi z možnimi zapleti po kirurškem posegu, ki je bil opravljen 15.9.1995. Navedena tožničina trditev namreč ni bila upoštevana v nasprotju z določbami drugega odstavka 286. člena ZPP zgolj zato, ker je bila podana šele takrat, ko je na podlagi strokovnega mnenja v pravdi angažiranih izvedencev postalo očitno, da škoda ni nastala zaradi zdravniške napake. Trditev o kršitvi pojasnilne dolžnosti namreč predstavlja rezervni argument v razmerju do primarne trditve, da je škoda nastopila zaradi napačnega zdravljenja (o čemer je bila lahko tožnica glede na obseg škode in laično razumevanje medicinskega izrazoslovja utemeljeno prepričana, dokler ni bilo podano relevantno izvedensko mnenje). Namen sistema prekluzij, ki ga uvajajo določbe 286. člena ZPP, je v preprečevanju zavlačevanja postopka in ne v kopičenju procesnega gradiva, ki bi lahko prišlo v poštev le eventualno(1).

9.Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s trditvami o procesnih kršitvah vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja (glede katerega je podana prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP), ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji(2). Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno(3). Zato toženka ne more uspeti z očitkom, da je bila storjena procesna napaka, ker sodišče ni ugotovilo relevantnega obsega škode.

10.Sodišče je pravilno oprlo krivdno odgovornost bolnišnice (zavarovanke toženke) na naslednja relevantna dejstva: – zdravnik pred operacijo tožnici ni pojasnil, kakšni so možni zapleti operativnega posega; – okvara tožničinega mečničnega živca je posledica compartment sindroma po operaciji (15.9.1995), ki nastopi pri treh do desetih procentih tovrstnih medicinskih posegov; – tožnica pred operacijo ni imela večjih težav z mišično kilo; – tožnica se ob primernem pojasnilu o postoperativnih rizikih ne bi odločila za operacijo. Kršitev pojasnilne dolžnosti(4) je v konkretnem primeru relevantni vzrok vse škode, ki je tožnici nastala v zvezi s sporno operacijo. V primeru, da bi bila pravočasno obveščena o vseh možnih škodljivih posledicah operacije, se namreč za operacijo ne bi odločila in so zato tudi z materialnopravnega vidika odveč vsi toženkini pomisleki o tem ali je sodišče pravilno opredelilo relevantni obseg škode.

O zadoščenju za nepremoženjsko škodo:

11.Revidentki v zvezi z odmero satisfakcije uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in pravdni stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki je razvidna iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Relevantna dejstva, na katerih temelji odločitev sodišč v višini denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo, so opisana na 6., 7. in 8. strani prvostopenjske sodbe ter 4. in 5. strani drugostopenjske sodbe.

12.Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Denarno zadoščenje 1.500.000 SIT za telesne bolečine, 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 1.300.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, predstavljajo ustrezno odmero odškodnine v zvezi s tožničinimi škodnimi posledicami. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupen znesek zadoščenja (vključno z odškodnino za strah, ki ni revizijsko izpodbijana) pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, ob upoštevanju vseh specifičnosti odškodninskega primera. Pravilno so bile upoštevane tudi posebej v tožničini reviziji izpostavljene okoliščine v zvezi s toženkino mladostjo, njenim poklicem prodajalke in šepajočo hojo.

13.Vrhovno sodišče je zavrnilo reviziji na podlagi določb 378. člena ZPP.

14.Odločitev o zavrnitvi revizij vsebuje tudi zavrnitev predlog za povrnitev revizijskih stroškov (načelo uspeha v pravdi).

Op. št. (1): Primerjaj Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, druga knjiga, stran 599. Op. št. (2): Npr. odločbe II Ips 112/2001, II Ips 663/96 in II Ips 616/93. Op. št. (3): Glej npr. odločbo II Ips 334/99.Op. št. (4): Primerjaj določbe 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS 9/92).