Jedro

Pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj zaradi oškodovanja upnikov ni relevantno, da v času razpolaganja oseba še ni bila dolžnik, ter nadalje, da tedaj dolžnik še ni bil neplačevit, ker je imel drugo premoženje.

Dokazno breme o tem, da dolžnik ni vedel, da z razpolaganjem škoduje upniku, je na dolžniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke, in sicer, da je darilna pogodba z dne 15. 3. 2010, s katero je A. K. toženi stranki podaril svojo polovico nepremičnine parc. št. 491/40, vpisane v vl. št. 1044, k. o. x., v naravi stanovanjska stavba z garažo in dvoriščem, brez pravnega učinka do tožeče stranke za terjatev do višine glavnice v znesku 2.635.817,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje (I. tč.) in da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na polovici navedene nepremičnine za izterjavo glavnice v znesku 2.635.817,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje (II. tč.). Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 5.532,48 EUR (III. tč.).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Poudarja, da je A. K. postal dolžnik tožeče stranke šele devet mesecev po sklenitvi sporne darilne pogodbe, ko je tožeča stranka odstopila od kreditne pogodbe in A. K. kot poroka pozvala k plačilu še neplačanega dela. Poleg tega je bil dolžnik takrat zaposlen, prejemal je plačo, ni imel zapadlih in neplačanih dolgov, zaradi česar torej ni bil neplačevit, imel pa je tudi še drugo premoženje, npr. polovico nepremičnine parc. št. 468/17 k. o. x., delnice. Dolžnik takrat ni mogel računati, da B. K., d. o. o., ne bo mogla odplačati kredita, saj je bila obveznost razporejena na več obrokov do konca leta 2015, poleg tega pa je bila porok še družba M., d. o. o. Sodišče izpostavljenih okoliščin ne presoja s subjektivnega vidika, ali se je dolžnik zavedal oziroma ali bi se mogel zavedati, da s pravnim poslom škoduje svojim upnikom, temveč bolj z objektivnega vidika, ali se je zaradi sporne pogodbe zmanjšal obseg dolžnikovega premoženja. V zvezi s tem sodišče ne pove, da je dolžnik pričal ne le o tem, da se je njegovo premoženje s sklenitvijo darilne pogodbe zmanjšalo, pač pa je govoril tudi o povečanju svojega premoženja, saj je npr. leta 2008 z ženo kupil zemljišče v L. in vlagal v gradnjo hiše. Dejstvo, da se je dolžnik zavedal, da objektivno zmanjšuje svoje premoženje, v konkretni situaciji še ne pomeni, da se je zavedal, da s tem škoduje svojemu bodočemu upniku. Tega ne potrjuje niti izpovedba dolžnika, da nikoli ni imel zadosti premoženja za poplačilo glavnice. Tožeča stranka je vseskozi vedela, da premoženje dolžnika ne zadošča za pokritje kredita in tudi nikoli ni zahtevala, da se na njegovem premoženju ustanovi zastavna pravica, ne 20. 6. 2007 ob sklenitvi kreditne pogodbe ne 16. 3. 2010, ko se je sklenil še Aneks št. 2. Tožeča stranka, ki je profesionalna ustanova, je torej en dan po sklenitvi prodajne pogodbe ocenila, da bo kreditojemalec obveznosti lahko poravnal in da ni potrebno nobeno (dodatno) zavarovanje. Če bi dolžnik res želel oškodovati tožečo stranko, bi to storil na način, ki ne bi bil podvržen izpodbijanju (npr. s prodajo), pa tega ni storil. Tožena stranka je tudi prepričljivo izpovedala, da so se doma o podaritvi hiše pogovarjali že prej, da pa je bilo rojstvo hčerke tisti dogodek, ki je privedel do sklenitve darilne pogodbe teden dni kasneje. Gre za življenjsko in izkustveno razumljivo situacijo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da A. K. (v nadaljevanju: dolžnik) v času sklenitve darilne pogodbe sploh še ni bil dolžnik tožeče stranke (ampak samo zavezan kot porok). Določba 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) namreč izrecno pravi, da ni relevantno, kdaj je terjatev nastala. Poleg tega iz kreditne pogodbe z dne 20. 6. 2007 izhaja, kar tudi ni bilo prerekano, da se je dolžnik zavezal kot solidarni porok, kar v skladu s 3. odst. 1019. čl. OZ pomeni, da je že od takrat odgovarjal kot glavni dolžnik za celotno obveznost (1).

7. Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da dolžnik ni mogel računati, da B. K., d. o. o., ne bo mogla odplačati kredita, češ da je bila obveznost razporejena na več obrokov do konca leta 2015, porok pa je bila še družba M., d. o. o. Obveznost vračila se je do leta 2015 podaljšala šele dan po sklenitvi darilne pogodbe, tako da je na dan sklenitve darilne pogodbe še vedno veljal datum zapadlosti 30. 6. 2010, torej že čez dobre tri mesece, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Trditev, da je bila porok še družba M., d. o. o., pa ob dejstvu, da se je dolžnik zavezal kot solidarni porok, torej je odgovarjal za celotno obveznosti kot glavni dolžnik, ni relevantna.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bil dolžnik v času sklepanja darilne pogodbe zaposlen, da je prejemal plačo in da ni imel zapadlih in neplačanih dolgov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene (neopravičene) pritožbene novote (337. čl. ZPP), sicer pa tudi ni treba, da bi bil dolžnik neplačevit že v času razpolaganja. Iz enakega razloga tudi niso relevantne trditve, da je imel dolžnik v času sklepanja darilne pogodbe še drugo premoženje.

9. Res je, da je dolžnik kot priča povedal, da se je njegovo premoženje ne le zmanjševalo, pač pa tudi povečevalo (ko je vlagal v novo hišo), vendar to ne spremeni pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je njegovo premoženje s spornim razpolaganjem pač zmanjšalo in da se je tega zavedal. Logično je namreč, da se z neodplačnim pravnim poslom dolžnikovo premoženje zmanjša. Da se je premoženje dolžnika v tem času tudi povečevalo, ob ugotovitvi, da je sedaj neplačevit, ni pravno relevantno, Pa tudi v tem gre za nedovoljeno (neopravičeno) pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. čl. ZPP), saj tožena stranka tega pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, izpovedba (priče) pa njenih trditev ne more nadomestiti.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, češ da dejstvo, da se je dolžnik zavedal objektivnega zmanjšanja svojega premoženje, v konkretni situaciji še ne pomeni, da se je zavedal, da s tem škoduje svojemu bodočemu upniku in da tega ne potrjuje niti izpovedba dolžnika, da nikoli ni imel zadosti premoženja za poplačilo dolga. Glede na to, da domneva iz 3. odst. 256. čl. OZ dokazno breme, da za možnost oškodovanja dolžnik ni vedel, prelaga na toženo stranko, zgolj takšne trditve ne morejo biti uspešne, saj same po sebi ne dokazujejo, da tožnik za možnost oškodovanja ni vedel. Dokaznega bremena o tem, da se klub neodplačenemu razpolaganju dolžnik ni zavedal, da škoduje upniku, toženka ni zmogla, dokazna ocena o tem pa je prepričljiva, skrbna, logična in sklenjena.

11. Ni pravno pomembno, da tožeča stranka ni zahtevala ustanovitve zastavne pravice na dolžnikovem premoženju, iz česar naj bi sledilo, da nikoli ni imela namena poplačati se iz dolžnikovega premoženja, saj takšnih pogojev OZ ne določa. Iz istega razloga je nepomembno tudi, ali je tožeča stranka že ob sklenitvi kreditne pogodbe in Aneksa št. 2 dne 16. 3. 2010 vedela, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo kredita. Takšna navajanja po vsebini tudi ne pomenijo izpodbijanja domneve, da je dolžnik vedel, da z neodplačnim razpolaganjem škoduje svojemu upniku, tj. tožeči stranki, pač pa kvečjemu potrjujejo njegovo neplačevitost. 12. Neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da bi dolžnik, če bi res želel oškodovati tožečo stranko, to storil na način (npr. prodajo), ki ne bi bil podvržen izpodbijanju. To namreč sploh ne drži, saj lahko upniki izpodbijajo tudi odplačna razpolaganja (1. odst. 256. čl. OZ), sploh pa to ne dokazuje, da dolžnik ni vedel oziroma mu ne bi bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnika.

13. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka sama krije stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Primerjaj npr. tudi sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 551/2007 v podobni zadevi.