Jedro

Zastaranje zahtevka zaradi obogatitve oz. prikrajšanja, povzročenega z vlaganjem dela in sredstev v tuje nepremično premoženje, začne teči ob zaključku ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se II. in III. točka izreka razveljavita, ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem pa pritožba zavrne in izpodbijani, pa ne razveljavljeni del sodbe, potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zaradi vlaganj v toženkini nepremičnini parc. št. 49.S in 246.S, obe k.o. A. uveljavlja lastninsko pravico do 25/100 teh nepremičnin in izstavitev zemljiškoknjižne listine (I. točka izreka) ter podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zaradi istih vlaganj uveljavlja plačilo 30.000- € z obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo obveznost, da toženi stranki povrne 1.952,23 € pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Iz vseh treh z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zavrnitvi primarnega zahtevka nasprotuje s trditvijo, da je dogovor o skupni gradnji obstajal. Delež, ki bi njej in takratnemu možu pripadal, res z dogovorom ni bil določen, vendar pa to na odločitev ne vpliva, ker skladno s sodno prakso dogovor o višini deležev ni nujen. Kot sodno prakso citira sodbo in sklep višjega sodišča v Ljubljani I Cp 895/2001, ki vsebuje stališče, da je o višini deležev mogoče sklepati na osnovi okoliščin primera, če pa tudi to ni možno, so deleži enaki. Kot upoštevno okoliščino navaja, da sta z možem živela skupaj z moževimi starši, torej v širši družini, v okviru katere dogovori v pisni obliki niso običajni oz. običajno izrecnega dogovora sploh ni. Tak dogovor se v takih primerih domneva na podlagi sorodstvenih razmerij in konkludentnih ravnanj. Na dogovor kaže dejstvo, da sta moževa starša vseskozi zatrjevala, da tožnica in mož delata zase. Poudarja svojo vestnost in pridnost pri delu. Opozarja na nasprotje med izpovedbami tožnice, toženke in njenega sina. Svojo izpoved ocenjuje za bolj prepričljivo od ostalih dveh, ker so jo potrdile priče, ki jih je predlagala. Zavrnitev podrednega zahtevka pa kot neutemeljeno označuje zato, ker je predmet zahtevka skupno premoženje, katerega uveljavljanje ne zastara. Skladno z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Navaja, da se je od doma odselila marca 2005, torej že v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika, ki v tretjem odstavku 48. čl. določa, da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Do verzijskega zahtevka je upravičen tudi graditelj, ki je gradil, prizidal ali izboljšal zgradbo na tuji nepremičnini brez soglasja lastnika, torej tudi v primeru, če ne bi obstajal dogovor, da na nepremičnini nastane solastnina.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da dogovor, kakršnega zatrjuje tožnica, ni dogovor o skupni gradnji in ne ustvarja pravnih posledic na stvarno pravnem področju. Tožnica in takratni mož sta bila z obljubo, da bo nekoč vse njuno, s strani zemljiškoknjižnega lastnika vzpodbujana k vlaganjem in sta torej imela dovoljenje, da pri gradnji, obnovi, adaptaciji sodelujeta. Vendar pa ta vzpodbuda in obljuba, ki jo tožnica zatrjuje, posledic na stvarno pravnem področju nima. Dogovor, ki bi ustvarjal posledice, kakršne želi s primarnim zahtevkom uveljaviti tožnica, bi moral izražati nedvoumno voljo graditeljev in lastnika, da se z vlaganji lastništvo nepremičnine spremeni, ustvari solastnina oz. solastninski delež vlagateljev, ki bi moral biti z dogovorom določen, ali na njegovi podlagi vsaj določljiv. Takega dogovora tožnica ne zatrjuje, zato so pravno neupoštevne tudi pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno izpovedi strank in toženkinega sina v zvezi z dogovorom ter sodišču očitajo, da se do nasprotujočih izpovedi ni opredelilo. V pritožbi citirana odločba višjega sodišča obravnava dogovor, ki ni identičen z dogovorom, ki ga zatrjuje tožnica, zato v odločbi sprejeta stališča niso neposredno uporabljiva. Glede dogovorov, kakršnega zatrjuje tožnica, je sodna praksa stabilna in usklajena. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), v času veljavnosti katerega so bila dela izvedena, posegov v nepremičnine, kakršne je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelil kot podlage za pridobitev lastninske pravice (21. in 24. od 26. čl. ZTLR).

Ker niti pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba v tem delu zavrnjena.

S podrednim zahtevkom tožnica ni uspela, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njena terjatev že pred vložitvijo tožbe prenehala zaradi zastaranja. Za določitev zastaralnega roka in začetka njegovega teka, je odločilna vrsta uveljavljane terjatve. Ker se o učinku zatrjevanih vlaganj in o povračilu le-teh tožnica in toženka ter njen pravni prednik niso dogovorili, pritožbeno sodišče soglaša, da je predmet podrednega zahtevka vrnitev koristi, ki je (naj bi) brez pravne podlage prešla iz tožničinega v toženkino premoženje. Pravna podlaga tožničinega zahtevka je 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). ZOR je uporabljiv, ker se zatrjuje razmerje, nastalo v času veljavnosti tega zakona (1060. čl. Obligacijskega zakonika). Za zastaranje tovrstnih terjatev je kot splošni zastaralni rok v 371. čl. ZOR predpisan petletni zastaralni rok. Pritožničino stališče, da gre za lastninski zahtevek iz naslova skupnega premoženja, ki ne zastara, ne vzdrži kritične presoje, kajti tožnica zahtevek uveljavlja zoper tretjega in ne zoper zakonca. Ne uveljavlja izplačila iz skupnega premoženja, ampak svoje prikrajšanje, katerega nasprotni učinek - korist - se ni odrazila v skupnem premoženju. Določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih urejajo premoženjska razmerja med zakonci, v razmerju do tretjih pa v primeru, da ne nastopata skupaj, vsak od njiju lahko uveljavi zgolj povračilni zahtevek, za katerega je prikrajšan, nasprotnik pa obogaten.

Za odgovor na vprašanje, ali je zahtevek zastaran ali ne, je odločilno, kdaj je zastaralni rok začel teči. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. čl. ZOR), če za posamezne primere ni z zakonom predvideno kaj drugega. V obravnavanem primeru, ko je šlo za skupno življenje na kmetiji (skupno gospodinjstvo in skupno stanovanje) in obljube, da bo celotna kmetija prešla na tožnico in njenega takratnega moža, je določilo o začetku teka zastaralnega roka iz 1. odstavka 361. čl. ZOR treba razumeti tako, da zastaranje začne teči od zaključka ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Šele tedaj je tožnica lahko izračunala svoje prikrajšanje. Šele ob zaključku ekonomske skupnosti, ko se je tožnica odselila (februarja ali marca 2005) in kmalu nato tudi razvezala, se je dokončno izjalovilo tožničino pričakovanje, da bodo sredstva, ki jih je v nepremično premoženje vložila, povrnjena. Do vložitve tožbe v letu 2008 se petletni zastaralni rok ni iztekel. Drugačna razlaga bi tožnico silila, da povračilo zahteva v času skupnosti, kar ni sprejemljivo. Institut neupravičene obogatitve je namenjen saniranju nepravičnosti, zato mora obstajati realna možnost za njegovo uveljavitev. Zastaranje, ki bi teklo tudi v času, ko so osebe v družinski skupnosti, bi učinek tega instituta izničilo, saj je uveljavljanje terjatve zaradi družinski odnosov in skupnega bivanja dejansko onemogočeno. Institut zastaranja je uveden zaradi pasivnosti upnika in pravne varnosti dolžnika. V nasprotju z razlogi za njegovo uvedbo bi bilo, če bi zastaralni rok tekel tudi takrat, ko upnik svoje pravice ne uveljavlja zaradi posebnih razlogov (npr. družinskih razlogov).

Ker podredni zahtevek ni zastran, je odločitev iz II. točke izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških iz III. točke izreka, razveljavljena. Ker je ostal neugotovljen cel sklop dejstev, ni možnosti, da bi pritožbeno sodišče zgolj dopolnilo dokazni postopek in odločitev o podrednem zahtevku spremenilo (355. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.