Jedro

Pravdno sodišče ne more odreči pravnega varstva zaradi pomanjkanja pravnega interesa stranki, napoteni na pravdo, kajti napotitveni sklep tak interes predpostavlja. Sklep o napotitvi na pravdo ima pomen za odločitev v postopku, v katerem ni mogoče odločati o sporih, ki se rešujejo v pravdnem postopku. V obravnavanem primeru se napotitveni sklep sklicuje na drugi odst. 127. čl. ZPPSL, torej na posebni predpis, zaradi česar pravnega interesa ni treba posebej izkazovati (2. odst. 187. čl. ZPP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da dolguje tožena stranka tožeči znesek 92.460,00 Sit. Ugotovilo je, da je bilo o sporni terjatvi že pravnomočno odločeno. Sklep o napotitvi na pravdo je napačen. Na pravdo bi moral biti napoten stečajni dolžnik, ker je stečajni upravitelj prerekal pravnomočno prisojeno terjatev. Pravda je bila torej začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče tožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje.

Proti obema sklepoma vlaga Javno tožilstvo Republike Slovenije - zdaj Državno tožilstvo Republike Slovenije - zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo določbe 2. odstavka 127. čl. ZPPSL in bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. drugega odst. 354. čl. in po 1. odst. 354. čl. ZPP. Navaja, da je bila tožeča stranka kot upnik napotena na pravdo. Sklep o napotitvi na pravdo, četudi ni pravilen, daje tožeči stranki pravni interes za tožbo. Ne glede na to pa ima tožeča stranka pravovarstveni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve, za katero že obstoja pravnomočen izvršilni naslov, v obsegu, ali terjatev še obstoja v trenutku prerekanja. O takem zahtevku še ni bilo odločeno. Zato sta sodišči tožbo nepravilno zavrgli. Sodišče ne sme odreči odločanja o zahtevku, za katerega je pristojno. Z izpodbijanima odločitvama je bila stranki odvzeta možnost obravnavanja zahtevka pred sodiščem. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi drugega odst. 127. čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ št. 84/89), napoti sodišče na pravdo stečajnega dolžnika, ki prereka terjatev, o kateri že obstoja izvršilna listina. Potemtakem je sklep stečajnega sodišča, s katerim je bila na pravdo napotena tožeča stranka kot upnica terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno, napačen, vendar pa samo glede tega, katera od strank je bila napotena. Zaradi tega pa tožba ni nedovoljena. Izvršilni naslov se namreč nanaša na obe stranki in ne more biti za eno pravda dovoljena, za drugo pa ne.

Razen tega se spor ne nanaša na že razsojeno stvar, ampak na vprašanje, ali pravnomočno prisojena terjatev v času prerekanja še obstoji. Prav to je zanikala tožena stranka, ki je zatrjevala, da je prerekano terjatev poravnala s pobotom. Spor o takem vprašanju je izrečno dovoljen z določbo 2. odst. 127. čl. ZPPSL. Pri tem ne gre za ponovno odločanje o pravnomočno razsojeni stvari, ampak za odločanje o tem, ali je taka terjatev prenehala ali ne. Pravni interes za odločitev o sporu glede tega vprašanja vsekakor obstoji, ne glede na to, katera od strank je napotena na pravdo. Sicer pa pravdno sodišče ne more odreči pravnega varstva stranki zaradi pomanjkanja pravnega interesa stranki, napoteni na pravdo, kajti napotitveni sklep tak interes predpostavlja. Sklep o napotitvi na pravdo ima pomen za odločitev v postopku, v katerem ni mogoče odločati o sporih, ki se rešujejo v pravdnem postopku. V obravnavanem primeru se napotitveni sklep sklicuje na drugi odst. 127. čl. ZPPSL, torej na posebni predpis, zaradi česar pravnega interesa ni treba posebej izkazovati (2. odst. 187. čl. ZPP). Tako stališče izhaja tudi iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Repulike Slovenije z dne 22.6.1994 (Pravna mnenja I/94 str. 7).

Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbijanima sklepoma utemeljeno očita kršitve določb pravdnega postopka in sicer 2. odst. 333. čl. ZPP in 2. odst. 2. čl. ZPP. Ker so vplivale na pravilnost odločitve, gre za bistvene kršitve po 1. odst. 354. čl. ZPP.

Sklep vrhovnega sodišča temelji na 1. odst. 394. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 408.čl. ZPP.