9.Po presoji tožene stranke niso izkazane navedbe prve tožnice, da ji ob vrnitvi v Kraljevino Švedsko grozi odvzem otrok, ker ji iz te države ni bilo dovoljeno odpeljati hčere (državljanka Kraljevine Švedske). Prva tožnica ima namreč skrbništvo nad hčerjo, kar pomeni, da sprejema odločitve v njenem imenu. Poleg tega iz odgovora Kraljevine Švedske z dne 28. 6. 2024 ne izhaja, da bi bila hči iskana oziroma da bi po vrnitvi v to državo sledil odvzem otroka.

sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

Jedro

10.Tožena stranka ocenjuje, da videoposnetek policijskega postopka, v katerem tašča prve tožnice pojasni, kako je v Libiji ubila tožničinega tasta, v obravnavani zadevi ni pomemben, saj se ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali sprejema v Kraljevini Švedski. Poleg tega je bila v postopku predložena dokumentacija švedske socialne službe, za katero prva tožnica navaja, da dokazuje, da je bila nastanjena v varni hiši. Po mnenju tožene stranke je iz navedenega razvidno le to, da je bila prvi tožnici nudena ustrezna zaščita, ko jo je potrebovala. Navedeni dokazi pa v nobenem smislu ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti postopku sprejema oziroma postopka mednarodne zaščite.

30.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta prva tožnica in drugi tožnik ob vrnitvi v Kraljevino Švedsko podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Zato po njeni presoji tudi z vidika zagotavljanja največje koristi otroka ni zadržkov za predajo.

Iz podatkov sistema Eurodac je razvidno, da je prva tožnica pri omembi Kraljevine Švedske opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njene prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Kraljevina Švedska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prvo tožnico (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) in njenega mladoletnega sina, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena 6 dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane procesne garancije prve tožnice v zvezi z dostopom do azilnega postopka.

31.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Trditve tožeče stranke

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Kraljevini Švedski na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le navedbe prve tožnice o morebitnem ravnanju uslužbencev v švedskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.

12.Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je odpravo izpodbijanega sklepa.

11Da bi razmere v švedskem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

32.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Kraljevini Švedski na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le navedbe prve tožnice o morebitnem ravnanju uslužbencev v švedskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali izjavo prve tožnice zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Šele, če pomanjkljivosti dosegajo posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, lahko vzbudijo dvom, da bosta prva tožnica in njen sin med predajo ali po njej izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

13.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni ukrepi iz 6. člena Uredbe Dublin III glede dolžnosti držav članic, da zaradi spoštovanja koristi otrok izvedejo zaščitne ukrepe za mladoletne osebe. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, kako je tožena stranka preverjala, ali bo Kraljevina Švedska zagotovila varstvo otrok prve tožnice pred ugrabitvijo. Zato ni mogoče preveriti ocene tožene stranke, da so švedski organi vedno ravnali ustrezno in da bo tožeči stranki v primeru vrnitve nudena ustrezna varnost v postopku sprejema oziroma v azilnem postopku ter da ne gre za sistemske nepravilnosti.

Iz povzetka izjav prve tožnice v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švedskem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema.

33.Iz povzetka izjav prve tožnice v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švedskem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema.

14.Tožeča stranka se ne strinja s presojo o nepomembnosti navedenega videoposnetka. S tem je hotela prva tožnica predvsem izkazati svoj strah in ogroženost v Kraljevini Švedski zaradi moževe družine, pri čemer ji zadostne varnosti ni nudil niti sistem varnih hiš na Švedskem, saj so jo moževi sorodniki vedno našli. Če bo prva tožnica predana, obstaja resna nevarnost, da jo bodo sorodniki pokojnega moža spet našli.

Izrek

34.Po presoji sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi ni opustila varstva največjih otrokovih koristi. V skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine je treba pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, res upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). Tudi prvi odstavek 6. člena Uredbe Dublin III določa, da je pri izvajanju postopkov iz te uredbe primarna skrb držav članic največja korist otroka.

12Sklep Vrhovnega sodišča I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024 (19. in 20. točka obrazložitve).

Ni mogoče preizkusiti presoje tožene stranke, da iz odgovora Kraljevine Švedske ne izhaja, da bi bila hči prve tožnice iskana oziroma da bi ji jo po vrnitvi v to državo odvzeli, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožena stranka preverjala te trditve prve tožnice s postavitvijo vprašanja Kraljevini Švedski. Ta država je namreč odgovorila le na standardnem obrazcu in se ni opredelila do navedb prve tožnice o grožnji z odvzemom otrok.

Trditve tožene stranke

35.Vendar pa ugotovitev, da gre za otroka, sama po sebi še ne zanika omenjenega načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU, ki kot rečeno od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Med te sodijo seveda zaščita pravic, ki jo Uredba Dublin III zagotavlja v 31. členu z izmenjavo bistvenih informacij pred izvedbo predaje. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da gre za splošne zakonske določbe, s katerimi je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca in brez povezave s predmetom odločanja.

Tožba se zavrne.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 meni, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

36.V zvezi s tem je tožena stranka na podlagi izjave prve tožnice v upravnem postopku, da jo na Švedskem ogroža družina bivšega pokojnega partnerja, pravilno ocenila, da je Kraljevina Švedska prvi tožnici in njenemu sinu vsakokrat nudila ustrezno pomoč z namestitvijo v varno hišo (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe). Zato tudi po presoji sodišča ni razlogov za ugotovitev, da Kraljevina Švedska ne bo tako ravnala ob predaji prve tožnice in drugega tožnika, če bi se izkazalo, da bosta ponovno ogrožena iz tega vzroka, pri čemer določnih trditev, da ta država ne bo zadovoljila njunih potreb, prva tožnica ni podala. Glede na navedeno je tožena stranka upoštevala konkretni položaj tožničinega sina, torej je spoštovala načelo največje otrokove koristi. Ob takih okoliščinah, ko je prva tožnica le pavšalno in hipotetično zatrjevala možnost ugrabitve svojih otrok in nezmožnost s tem povezane zaščite Kraljevine Švedske in ni zatrjevala in izkazala drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti obravnavane predaje Kraljevini Švedski z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi; zato ji od Kraljevine Švedske ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic in da bo zagotovila varstvo otrok prve tožnice pred ugrabitvijo. Toženi stranki tako ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da prve tožnice in drugega tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

13V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

Glede na navedeno izjave prve tožnice ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožeča stranka v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Kraljevino Švedsko, saj ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njeni strani razlogi, ki bi to preprečevali. Zatrjevane družinske težave po mnenju tožene stranke namreč niso izraz upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti. Pristojni organi Kraljevine Švedske so v zvezi s tem prvi tožnici nudili ustrezno pomoč, zato ni nobenega razloga za sklepanje, da ne bodo tako ravnali tudi po predaji.

37.Ob upoštevanju posplošenih tožbenih trditev v zvezi z možnostjo ugrabitve otrok in s tem povezano zatrjevano nezmožnostjo zaščite Kraljevine Švedske, se sodišče strinja tudi s presojo tožene stranke glede predloženega videoposnetka. Pravilno je tudi stališče, da videoposnetek policijskega postopka, v katerem tašča prve tožnice pojasni, kako je v Libiji ubila tožničinega tasta, v obravnavani zadevi ni pomemben, saj je že na prvi pogled očitno, da se ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali sprejema v Kraljevini Švedski. Poleg tega se sodišče kot rečeno tudi sicer strinja s presojo, da je bila prvi tožnici v tej državi nudena ustrezna zaščita, na kar sporni videoposnetek sam po sebi očitno ne more vplivati.

Tožena stranka vztraja pri ugotovitvi glede nepomembnosti navedenega videoposnetka, saj meni, da ni mogoče preveriti njegove pristnosti. Poleg tega se posnetek nanaša na dogodek, ki v nobenem smislu ni povezan s tožečo stranko, še manj pa s postopkom sprejema in azilnega postopka v Kraljevini Švedski.

Izpodbijani sklep

14Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

V zvezi s tožbenim očitkom, da pri Kraljevini Švedski ni preverila okoliščin glede morebitnega odvzema otroka, tožena stranka meni, da za to ni bilo nobene potrebe, saj bi Kraljevina Švedska o tovrstnem ukrepu toženo stranko obvestila skupaj s pozitivnim odgovorom na zahtevo za ponovni sprejem in bi, če bi bila hči kot mladoletna oseba iskana, o tem zagotovo obvestila toženo stranko, sploh glede na to, da je prva tožnica na osebnem razgovoru dne 6. 8. 2024 sama pojasnila, da gre pri tem za prakso Kraljevine Švedske v primeru suma na prisilno poroko. V luči zagotavljanja največje koristi otroka bi pristojni organi Kraljevine Švedske zagotovo obvestili toženo stranko o sumu na tovrstno kaznivo dejanje.

38.Posplošene in hipotetične so tudi tožbene navedbe o možnosti odvzema hčere prve tožnice ob predaji Kraljevini Švedski. Zato lahko sodišče nanje odgovori le na splošni ravni, torej da je ob upoštevanju načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU treba šteti, da bi Kraljevina Švedska o morebitnem takem ukrepu zagotovo obvestila toženo stranko, zato le-tej teh izjav prve tožnice ni bilo treba preverjati s postavitvijo posebnega vprašanja Kraljevini Švedski. Glede na to, da v obravnavani zadevi ni razloga za ugotovitev, da ob predaji tej državi ni mogoče spoštovati načela vzajemnega zaupanja, sodišče tudi sicer ne dvomi, da bo Kraljevina Švedska v morebitnem s tem povezanem upravnem ali drugem postopku, ki bi se nanašal na odvzem otroka, spoštovala temeljne pravice prve tožnice, priznane s pravom EU.

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v en postopek združila upravni zadevi prve tožnice in njenega mladoletnega sina (drugi tožnik), za katerega trdi, da je T. T. (1. točka izreka). Nato je na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla njuni prošnji za mednarodno zaščito (2. točka izreka), ker bosta predana Kraljevini Švedski, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (3. točka izreka). Predaja tožnikov se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 28. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnika samovoljno zapustita azilni dom ali njegovo izpostavo (4. točka izreka).

Dokazni postopek

39.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili prvi tožnici ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (21. 6. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo prvo tožnico kot prosilko 28. 4. 2015 vnesla Kraljevina Švedska. Zato ji je tožena stranka 26. 6. 2024 v skladu s točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem prve tožnice in od te države 28. 6. 2024 prejela odgovor, da v skladu z navedeno določbo sprejema odgovornost za ponovni sprejem prve tožnice in njenega sina. Iz odgovora je razvidno, da je prva tožnica v Kraljevini Švedski dvakrat zaprosila za mednarodno zaščito (30. 7. 2009 in 28. 4. 2015), obe prošnji pa sta bili zavrnjeni. V pritožbenem postopku zoper zadnjo odločitev, ki je postala pravnomočna 12. 11. 2021, je prva tožnica pridobila dovoljenje za začasno prebivanje, saj je njena hči državljanka Kraljevine Švedske. Navedeno dovoljenje je bilo veljavno do 20. 10. 2023, trenutno pa je prva tožnica v fazi podaljšanja tega dovoljenja. Iz odgovora še izhaja, da bo skladno s tretjo točko 20. člena Uredbe Dublin III drugi tožnik sprejet skupaj s svojo materjo in da njegov postopek za pridobitev dovoljenja za prebivanje v Kraljevini Švedski še teče, prošnje za priznanje mednarodne zaščite v tej državi pa ni podal.

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Zveza:

Presoja tožbe

3.V nadaljevanju je tožena stranka prvo tožnico ob prisotnosti njene pooblaščenke in tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njene izjave na osebnem razgovoru (15. 7. 2024). Iz njih je razvidno, da je v Kraljevino Švedsko prišla leta 2009 ter da se je učila švedski jezik in se šolala. Leta 2017 se je poročila z državljanom Sirske arabske republike, dva meseca po poroki pa je zanosila. Ker njen mož ni želel otroka, je prvo tožnico pretepal in jo prepričeval v prekinitev nosečnosti, česar ni storila. Po poroki jo je mož še bolj maltretiral in pretepal, ko je bila hči stara štiri mesece, je začel pretepati tudi njo. Pri možu so živeli dve leti, ves čas jo je trpinčil, nanjo kričal ter jo verbalno in fizično poniževal. V desetem tednu nosečnosti se je odločila, da ga zapusti. Izvedela je, da je njena tašča ubila svojega moža. Ker ji je mož ves čas grozil s smrtjo, se je prva tožnica odločila, da odide. Mož je želel hčer, ki ima švedsko državljanstvo, odpeljati v Libijo in namesto nje z njenim potnim listom v Kraljevino Švedsko pripeljati bratovo hčer. Zato je prva tožnica moža zapustila in šla živet k svoji mami, mož pa je obdržal hčer. Po posredovanju njenih staršev je hčer dobila nazaj.

Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

21.Tožba ni utemeljena.

22.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1, 18, 18/1, 18/1-d

4.Prva tožnica je za pomoč prosila socialno službo Kraljevine Švedske. Ker ni imela prebivališča, so jo skupaj s hčerjo nastanili v drug kraj. Mož ju je čez kratek čas našel, zato jo je socialna služba skupaj z otrokoma ponovno nastanila v drug kraj, v katerem jo je mož spet našel. Takrat jo je socialna služba z otrokoma preselila v varno hišo. Po oceni socialne službe ta hiša za otroka in zanjo ni bila varna, zato so jih premestili v drugo varno hišo. V tem času sta imela z možem, s katerim ni bila uradno poročena, razpravo na sodišču glede skrbništva. Prva tožnica je dobila skrbništvo nad hčerjo, nad sinom pa ga je že imela, saj se je rodil, ko ni več bivala z možem. Mož ji je ves čas grozil, da jo bo ubil in vzel otroka. Leta 2021 je umrl v prometni nesreči. Njegovi na Švedskem živeči bratje so ji začeli groziti, da jo bodo ubili in odpeljali otroka. Socialna služba je prvo tožnico zaradi groženj moževih bratov skupaj z otrokoma nastanila v varno hišo, kjer so ji nudili varovanje. V varnih hišah je prva tožnica bivala v letih od 2019 do 2022. Nato so jo nastanili v običajno hišo. Skrivala se je pred moževimi brati in uporabljala drugo ime. Ko je začela z delom, sta jo moževa brata našla. Prva tožnica je začela razmišljati o tem, kaj naj naredi, da bi našla državo, ki bi bila varna zanjo in za otroka. Zato se je odločila, da v Republiki Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. Če bi ostala na Švedskem ali se tja vrnila, bi bila z otrokoma izpostavljena nevarnosti. Moževa brata sta namreč kriminalca, njena tašča pa je ubila svojega moža in je trenutno zaprta v Libiji. Meni, da bi ji ob vrnitvi na Švedsko socialna služba odvzela otroka, ker je to državo zapustila. Dovoljenje za začasno prebivanje ji je na Švedskem že poteklo. Za podaljšanje dovoljenja je sicer zaprosila, vendar ni počakala na odločitev. Njen sin nima dovoljenja za prebivanje in državljanstva. Leta 2021 je prva tožnica zaprosila za dovoljenje za prebivanje za sina, vendar so ji rekli, da mora po soglasje na sirsko ambasado, saj je mož sirski državljan. Tam ni dobila soglasja, saj z možem nista bila uradno poročena.

23.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prve tožnice za mednarodno zaščito, saj bo skupaj s svojim sinom predana Kraljevini Švedski, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

5.Uradna oseba je prvo tožnico vprašala, ali je na policiji prijavila grožnje moža in njegovih bratov. Odgovorila je, da jih je prijavila policiji, ki pa ni naredila ničesar. Nastanili so jo v varno hišo, vendar so jo vsakič našli. Uradna oseba je prvo tožnico soočila z dejstvom, da ji je Kraljevina Švedska v preteklosti že nudila zaščito. Na vprašanje, ali meni, da bi ji ta država lahko nudila zaščito tudi ob vrnitvi, je prva tožnica odgovorila, da bi jo sicer lahko nastanili v varno hišo, vendar bi jo moževi bratje spet našli. Poleg tega se boji, da bi ji Kraljevina Švedska vzela otroke, saj pozna primer družine, ki je bila na Švedskem in je nato odšla v Anglijo, po vrnitvi na Švedsko pa jim je vlada vzela otroke, saj se je razumelo, da so otroci Švedi in jih ne bi smela odpeljati iz države.

24.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene izjav prve tožnice na osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Kraljevini Švedski obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Kraljevine Švedske za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na točk (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je ta država strinjala.

Pridruženi dokumenti:*

Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

25.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

6.Prva tožnica je nato opisala bivanje v varni hiši. Hrano, pijačo in dobrine je morala kupiti s svojo plačo, nudili so ji le bivanje. Ena od varnih hiš je imela pet sob. Tam je bivalo pet žensk, vsaka je imela sobo zase in za otroke. V drugi varni hiši pa je bilo sedem ali osem žensk, vendar se je kljub temu zgodilo, da so jih možje našli. Na vprašanje, zakaj je prejemala plačo, je prva tožnica odgovorila, da je bila takrat prosilka za mednarodno zaščito, zato je prejemala pomoč socialne službe in oddelka za migracije. Ko pa ni več imela tega statusa, je delala kot pomočnica invalidnim osebam. Zdravstveno oskrbo sta imela zagotovljeno le otroka, prva tožnica pa bi kot polnoletna oseba morala zanjo plačati. Na vprašanje, ali je imela kakršnekoli težave z uradnimi osebami na Švedskem, je prva tožnica odgovorila, da je imela več pravic po pridobitvi dovoljenja za prebivanje. Uradne osebe ji niso kaj dosti pomagale, le socialna služba jo je nastanila v varno hišo, kjer pa so jo našli mož in njegovi bratje. Prva tožnica je nato pojasnila, da sta leta 2009 na Švedskem skupaj z mamo zaprosili za mednarodno zaščito. Leta 2011 naj bi bili obe vrnjeni v Libanon, ki pa ju ni sprejel, saj sta državljanki Države Palestine. Med letoma 2011 in 2015 je prva tožnica bivala na Švedskem in se šolala. Z mamo sta živeli v hiši za migracije. Leta 2015 sta lahko ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Prva tožnica je na poziv pooblaščenke še navedla, da ima videoposnetek iz policijskega postopka, kjer je prikazano, kako je tašča ubila tasta. Priložila je tudi dokumentacijo švedske socialne službe, iz katere izhaja, da je upravičena do bivanja v varni hiši.

26.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je prva tožnica pri omembi Kraljevine Švedske opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). To pomeni, da je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njene prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Kraljevina Švedska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prvo tožnico (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) in njenega mladoletnega sina, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane procesne garancije prve tožnice v zvezi z dostopom do azilnega postopka.

Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

7.Po presoji tožene stranke si tožeča stranka ne more izbirati države članice, ki bo obravnavala njuno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe.

27.Prva tožnica, ki bo v primeru vrnitve v Kraljevino Švedsko v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

28.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

8.Tožena stranka meni, da med Republiko Slovenijo in Kraljevino Švedsko velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tudi izjave prve tožnice ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožeča stranka v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Kraljevino Švedsko, saj prva tožnica in drugi tožnik ne izkazujeta osebnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo tej državi. Tožena stranka zaradi navedenih družinskih težav sicer sočustvuje z njima, vendar izpostavlja, da sta od pristojnih organov prejela ustrezno pomoč, saj sta bila nastanjena v varni hiši. Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da se je prva tožnica, ko sta jo moževa brata nazadnje našla nastanjeno v običajni hiši, sama odločila, da zapusti Kraljevino Švedsko in te države ne zaprosi za ustrezno pomoč, ki ji je bila v preteklosti že nudena z nastanitvijo v več varnih hišah. Prva tožnica sicer trdi, da so jo mož in njegovi bratje kljub temu našli, vendar je bila v takih primerih vedno razseljena na drugo lokacijo, kar pomeni, da so pristojni organi Kraljevine Švedske ravnali ustrezno in jima po svojih najboljših močeh nudili varnost. Dejstva, da je bila prva tožnica žal najdena v različnih varnih hišah, pa ne gre pripisati sistemskim pomanjkljivostim azilnega postopka ali postopka sprejema, ampak vrsti drugih dejavnikov, ki v nobenem smislu niso povezani s postopkom mednarodne zaščite.

Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid