Jedro

Le če bi tožniki izkazali protipravnost posameznih ravnanj in delni izpad prometa v povezavi z vsakim od teh posameznih ravnanj, bi morda lahko dokazali tudi, da sicer vsak posamezni izpad prometa ni povzročil finančnega zloma podjetja, vse zmanjšanje prometa skupaj pa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.747,80 EUR.

Obrazložitev

1. Tožniki, ki so bili družbeniki in pravni nasledniki družbe T., s tožbo z dne 25.6.2000 od sodišča zahtevajo, naj toženi občini naloži plačilo odškodnine v znesku 1,257.848,65 EUR (prej 301.430.851,22 SIT) za premoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi negativnega odnosa tožene stranke do družbe T., zaradi katerega je prišlo do objave negativnih člankov v lokalnih časopisih, zaradi zapore parkirišča ob njihovem lokalu O., zaradi izdaje začasne odredbe, ki jo je predlagala tožena občina v drugem pravdnem postopku, in zaradi odtujitve dela opreme lokala O. 2. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnikov delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve odškodninskega zahtevka iz naslova odtujitve dela opreme lokala O., ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tega dela odločitve ni obrazložilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper ta pravnomočni del odločbe sodišča druge stopnje tožniki vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagajo, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uvodoma poudarjajo, da je sodišče njihove odškodninske zahtevke napačno obravnavalo, ker je presojalo, ali je bilo vsako od posameznih dejanj nedopustno in ali je tožnikom povzročilo škodo, moralo pa bi obravnavati celoto navedenih dejanj, ki so šele vsa skupaj prerasla v protipravno ravnanje, ki je v končni posledici povzročilo zlom njihovega podjetja. Poudarjajo, da samo obravnavanje problematike T. na občinskem svetu in poročanje novinarjev v lokalnem časopisu sicer res ne predstavlja protipravnega ravnanja, da pa je prav stalno obravnavanje tega vprašanja na sejah občinskega sveta, ki so bile medijsko dobro pokrite, in ustanovitev posebne komisije za obravnavanje te problematike, v majhnem okolju kot je ..., skupaj z drugimi ravnanji pripeljalo do zmanjšanja ugleda tožnikov, prekinitve številnih poslovnih razmerij in finančnega zloma podjetja. Navajajo, da je jasen pokazatelj navedenega dvojna funkcija A. A., ki je najprej deloval kot predstavnik civilne iniciative, ki je vlagala peticije, nato pa kot predsednik ustanovljene komisije, ki naj bi nepristransko obravnaval problematiko. Tožniki opozarjajo, da bi bilo njegovo nejasno vlogo in njegovo ravnanje, ki je v dobršni meri pripomoglo k nastanku zatrjevanega civilnega delikta, mogoče pojasniti prav z njegovim zaslišanjem, sodišče pa je njihov dokazni predlog zavrnilo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l., št. 26/99 do 50/10, v nadaljevanju ZPP). Tožniki poudarjajo, da tudi blokada parkirišča in izdana začasna odredba šele v povezavi z vsemi drugimi ravnanji predstavljata nedopustno ravnanje, ki je imelo za posledico nezaupanje poslovnih partnerjev in zmanjšanje njihovega ugleda.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Strinja se z odločitvijo sodišč in poudarja, da tudi celota vseh ravnanj skupaj ne predstavlja protipravnega ravnanja po predpisih odškodninskega prava.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje A. A. utemeljeno zavrnilo. Tožniki so zaslišanje A. A. najprej predlagali v zvezi s člankom, v katerem je bila citirana njegova izjava. Navedli pa so tudi, da bi lahko pojasnil dogajanje glede oviranja poslovanja družbe T., saj je imel velik vpliv na občinsko strukturo v spornem obdobju, ko je bil podpredsednik občinskega odbora za infrastrukturo in planiranje, kasneje pa je bil imenovan v komisijo, ki se je ukvarjala s problemom reševanja konfliktov z družbo T. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da A. A. izjave za časopis ni dal kot predstavnik občine in je tudi sicer deloval kot predstavnik stanovalcev K ... in ne kot predstavnik občine. Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da vloga A. A. in njegov vpliv na obravnavanje vprašanj, povezanih z družbo T., ne morejo biti pravno relevantni za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene občine.

7. Pravilna je tudi ocena sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da obravnavanje peticij občanov na sejah občinskega sveta ni protipravno, prav tako tudi ne vložitev tožbe za plačilo kupnine in predloga za izdajo začasne odredbe, glede na to, da ob vložitvi obeh tožniki kupnine še niso plačali. Sodišče druge stopnje je tudi potrdilo dejansko oceno sodišča prve stopnje, da tožniki v zvezi z zaporo parkirišča niso izkazali izpada prometa. Tožniki nimajo prav, ko v reviziji zatrjujejo, da sta sodišči ravnali napačno, ker sta ugotavljali izpolnjevanje pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke v zvezi z vsakim očitanim dejanjem posebej. Materialnopravni pristop sodišč je bil pravilen. Le če bi tožniki izkazali protipravnost posameznih ravnanj in delni izpad prometa v povezavi z vsakim od teh posameznih ravnanj, bi morda lahko dokazali tudi, da sicer vsak posamezni izpad prometa ni povzročil finančnega zloma podjetja, vse zmanjšanje prometa skupaj pa. Ker pa jim pri nobenem od očitanih dejanj ni uspelo izkazati bodisi protipravnosti ravnanja, bodisi obstoja škode, je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(1) tožbene zahtevke zavrnilo.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa morajo tožniki nerazdelno toženi stranki povrniti tudi njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.747,80 EUR (3125 točk po 0,46 EUR, kar znaša 1.437,50 EUR, 19 EUR mat. stroškov po 13. členu OT in 20 % DDV, kar znaša 291,30 EUR).

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do Ur.l. RS, št. 87/2002).